NE OBRAČAJ SE SINE

Naslov starega YU filma (orig: Ne okreči se sine), ki je drugačne zvrsti od mojega namenjenega naslova, me je spodbudil k naslovu mojega današnjega bloga. Zakaj? Zato, ker ko pripravim barko na dvomesečno počivanje, ko bo samevala med drugimi barkami na kopnem, je slovo vedno težko od nje. Nekako me to slovo, ki se je zgodilo kar nekajkrat, spominja na dan, ko sem šel v vojsko in sem se tisto noč poslovil od svojega dekleta. Vedno visi v zraku vprašanje, a me bo le (po)čakala? Na barko sem navajen, to je moj dom, to je moj drugi del mene. Bo vse kot mora biti?

Barko pripravim na ta dolg počitek, potem zaprem vrata, zaklenem, vse še enkrat pregledam, pregledam ciklonske trakove, če so res dobro pritrjeni na tla, preverim dodatne vrvi, vse ostalo kar je potrebno in grem. Do sedaj me je barka vedno počakala takšna, kot sem jo zapustil, pa saj me bo tudi tokrat, vem. Le enkrat me je pošteno skrbelo, ko sem imel še barko na Karibskem Martiniku, takrat pa sta se po Atlantiku podili dve ženski, Irma in Maria. Prva je obšla Martinik, a je opustošila le druge otoke, kot opustoši vse za sabo ranjena ženska ob ločitvi od svojega moža. Druga je dosegla severni del Martinika, a na srečo v marini ni naredila prevelike škode. Indigo je odnesel z rahlimi praskami in poškodovano pripono.

In jaz sem odšel, se obrnil in jo zagledal na kopnem, privezano, kot da sem mazohist. Spomnil sem se pregovora oz. modre misli, ki pravi nekako tako: »Ladje so v pristanu varne, toda niso zgrajene za ta namen.« Težko je ko se posloviš od svojega doma in odhajaš nekam samo na obisk. A drugače ne gre.

Odšel sem na letališče in iz Noumee odletel na odročno otočje Vanuatu, a to je bila še edina povezava, ki sem jo takrat lahko dobil. Po 12 urnem čakanju na priročnem letališču, se le odpravimo z nekaj domačini in turisti proti Sydneyu. Spet 11 ur čakanja na tamkajšnjem letališču. Vmes med polnjenjem telefona srečam dva slovenska fanta, ki sta tudi polnila telefon in eden pravi drugemu: »Ej, a ni to un stari, ki je bil zadnjič na RTV?« Potem steče začetna komunikacija, dolg pogovor, skupen selfi in ona dva gresta na svoj let, jaz sedem na letalo kitajskega prevoznika in se v zraku 10 ur cijazim do kitajskega letališča Guangzhou. Spet nekaj urno čakanje na notranji let in potem sledi nekaj urni polet do letališča Urumqi, kjer me pričakata sneg in -17 °C. Brrrr…. Jaz tako vroč v kratkih rokavih, potem pa naenkrat podhladitev. Že tako me ubija klima v letalih. Spet nekaj urno čakanje pri Kitajcih in spet 8 urni let do Dunaja. Tam me kombi prevoznik pusti čakati nekaj ur in končno po 86 urah potovanja od vrat do vrat, ves utrujen in premražen (zdaj že precej prehlajen) stopim na zemljo te naše lepe podalpske deželice.

Še dobro nisem zadihal mrzel slovenski zrak, že me kličejo iz Nove Kaledonije in mi povedo žalostno novico, da so mi razbili vhodna vrata na barki, vdrli v njo, ter da naj se povežem z nekom, da mi pogleda, kaj mi manjka in koliko je škode ter da nekdo namesto mene na policiji naredi zapisnik. No ja, živemu človeku se tudi to zgodi. Prvič… in kot pravijo, vse s svojim namenom. Tolaži me le to, da v tej noči Indigo ni bil edini. Še štiri barke so doživele podoben kolaps. Pokličem Norvežana, ta mi pogleda barko, poslika in ugotovim, da skrivališča z »grab bagom«, nepridiprav ni našel, torej so manjše komunikacijske zadeve kot sta oba satelitska telefona, ploter, pametni telefon, daljinci, itd,… ostali na celem. Po fotkah sodeč, je odstal v barki tudi Rainman, vse ostalo je nadomestljivo. Odnesel je le ročno uro A700, podvodni fotoaparat in seveda tudi sinovo darilo, fotoaparat Olympus za dnevne posnetke. Verjetno je odšlo z njim še kaj, kar sedaj preko fotografij ne vidim. Norvežan mi bo naredil nova vrata in popravil bo nastalo škodo ter naredil prijavo namesto mene. Če bo ostalo samo na tem, bo še v redu in zaradi tega ne bom odletel na vrat na nos nazaj.

Nekaj kratkih tednov ostajam tukaj, ta čas imam nekaj predstavitev knjig, nekaj predavanj, tudi na Hrvaškem, nekaj je rezervacij za predavanja, a vse postavim na spletno stran, nekaj dni pred izvedbo le-teh. Še vedno je kar nekaj prostora za predavanja ali za knjige. Tudi teh je še nekaj na zalogi, žal pa je prva že pošla.

In za konec  še ena od tistih žalostnih zgodb, ki se končajo srečno, a vseeno  za vsakega skipperja tragično. Potopila se je še ena Slovenska jadrnica Lady Ivana, barka mladega Slovenskega skipperja Walterja Terška. Danes sva se pogovarjala po telefonu in saj ne vem, kdo od naju ni mogel dojeti, kaj se je pravzaprav dogajalo, kaj se je zgodilo. Oba polna čustev, oba polna še tistih svežih zadev, čeprav se je vse skupaj dogajalo pred več kot mesecem dni in Walter se je odločil, da šele danes spregovori o tem. Med jadranjem iz Kanarskih otokov proti Kapverdskim otokom, se mu je nekje na sredi poti odlomilo krmilo. Ker je imel v tem slabem vremenu za sabo tudi vodno oz. viharno sidro, se je je jadrnica nagnila in zajela vodo, na koncu pa tudi počasi potopila. Kot sam pravi, »rešil je svojo neumno rit« s kopanjem v mrzlem Atlantiku  in na srečo je ravno takrat priplula mimo velika ladja, ki ga je rešila iz te, za vsakega kapitana težke situacije. Lady Ivana je odšla na dno, Walter pa nazaj na Kanarske otoke. Danes mi je po telefonu zatrdil, da ne bo odnehal, ko kupi naslednjo barko, gre po začrtanem cilju in si želi sanjati svoje sanje. Srečno Walter!

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja