1. avgust, 2019

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji

 

Tu je tako, kot bi se nekdo igral z nami in nastavljal veter, odvisno od razpoloženja. Ko preverjam vreme, vem kdaj in kje moram biti, kje bo še znosno na sidru in vem, kje bo držalo sidro ter koliko vetra naj bi zdržala veriga. A vendar me včasih vremenska napoved preslepi, kot se je to zgodilo sinoči oz. danes ponoči.

Vetra je bilo preveč, okoli 22 vozlov, čeprav veter ni nič kriv, krivi so previsoki valovi na sidrišču in spet je bila veselica. Spet je bilo zelo, zelo rolly. Zdržati bo potrebno do jutra. In ko se je naredil beli dan, sta veter in val malo popustila, zato sva z Norvežanom odšla na kopno, da si urediva nekatere stvari. Kupiti bi si morala vsaj kruh in še ostale nujne potrebščine, pogledat sva šla še Irca Billa, ki je šel v iz vode v luknjo, ter zaključil sezono jadranja. Preveč stvari se mu je nabralo in pač ne zdrži pritiska, poleg tega pa noče jadrati sam. Spet zapiha veter in sonce se prekrije z oblaki, zato skočiva v  dingi in se že po visokih valovih zapeljeva do moje barke in nato gre on naprej še na svojo. Pogledam dingija, ki čudno stoji in vidim, da je spredaj, kjer je rinka za privezno vrv, le-to odtrgalo zaradi valov in nategovanja. Pravzaprav je strgalo zanko na tubi in zdaj ni več mogoče privezati dingija spredaj, potreben bo nov način. Dvignem ga na palubo in skoraj sam padem v vodo, ker je veter močan, dingi pa zajema veter. Še nikoli se nisem odsidral 70 metrov stran od grebena pri 27 vozlih vetra. Da sem bil koliko toliko varen na premcu sem se privezal z oprsnikom in od tu naprej s pasom na »life line«. 75 metrov verige je zategovalo, le takrat, ko je premec padel nižje od vala, takrat se je dala veriga potegniti na barko. Ufff…

Končno je vse gotovo in zaplujem z vso hitrostjo stran od grebena. Zdaj imam val od zadaj in se preliva v kokpit. Pogledam na merilnik vetra in kaže mi dobrih 30+ vozlov vetra, s sunki pa krepko čez. Valovi pa… saj če povem da so bili dva metra in malo več, to marsikomu ne pomeni nič ali pa kdo reče kaj pa je to dva, tri metra vala. No ja, valovi znajo biti različni.

Hitro se prestavljava do varnega zaliva Saweni Beach, kjer naj bi bil varen zaliv za veter in valove z juga, kakor tudi z JV. Razvito imam samo sprednje skrajšano jadro, da le to stabilizira barko, da ne poskakuje kot besna kobila.  Včasih vidim Norvežana oz. trup barke, spet drugič ne, pa ima 56 feetno barko. Po radiu se pokličeva in fotografirava, on mene, jaz njega. Jaz zanj posnamem še kratek filmček. Končno le prispeva in preplujeva teh slabih 5 NM in si med barkami izboriva prostor za sidro. Komaj priplujeva v varen zaliv, kjer je vsekakor veliko bolje kot je bilo tam, ko se z leve strani od barke približuje nevihta. No tudi ta je bila dokaj pestra in smo vsi poplesavali na sidrišču. Kot je prišla je čez dobre pol ure odšla, barka se je posušila in pristopil sem k delu.

Najprej moram pogruntati kako rešiti dingi. No tudi to sem uredil z vrvmi, nekaj sem moral vrtati v zadnjo, že tako ali tako ubogo steno, nekaj prepletati, a sem vse uredil. Potem je na vrsti motorček, ki je mrknil sinoči in odpovedal poslušnost. V uplinjaču najdem smeti in vse dobro spiham, ter preklinjam kot vsi drugi, to gorivo s Tonge. Preizkusim in motorček dela. Hmmm, le koliko časa bo delal? Ne zaupam mu več. Narediti še moram vodo in postavim čarovnika v delovno pozicijo, ter naredim dobrih 220 litrov vode. Zdaj sem skoraj vse končal, a se mi ne da kuhati, ker sem vmes pojedel štiri banane. No vsaj nekaj toplega moram in si na silo pripravim večerjo, katero tudi na silo pojem.

Zvečer pride Norvežan na mojo barko, posodim mu disk s filmi, da si jih presname. Predebatirava sinočnjo nesrečo katamarana na otoku Niue, saj je ta pristal na kopnem in to na najtežje dostopnem delu otoka. Potem spet močno zapiha, a veter me ne moti, ker ni visokega vala. Veselim se današnjega mirnega spanca na sidru.