28. julij, 2019

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji

Jutro. Jutro obsijano s soncem. Le kako ga človek ne bi bil vesel. Po dežju vedno posije sonce, a ne?

Vetra ni veliko, sonce je, torej je pravi dan za premik. Dvignem sidro in zaplujem po kanalu. Kot vedno ob kartografiji na ploterju, ter ob satelitski sliki na Google maps. Nič posebnega se ne dogaja, saj je med obalo in koralnim grebenom dovolj prostora za plutje. Po skoraj treh miljah, zaplujem iz obroča in plujem po »globokem morju«. Tukaj je morje globoko med 25 in 50 metri. Nekako se ne morem navaditi na to globino, ves čas se mi zdi, da je voda prenizka. Navajen sem na drugačne globine, na drugo barvo oceana, vse kar je pod 1000 metrov je zdaj zame nizka voda.

Po petnajstih miljah jadranja, se približam obali »velikega otoka«. Kot bi šel iz kopnega na celino. Sidram pred Vuda marino, sam sem, nikogar ni tukaj. Seveda, marina je tu zato, da se v njej privežeš, ne pa da si zunaj in se gugaš na valovih. A kaj čem, jaz sem drugačen. Stuširam se, oblečem in se z dingijem zapeljem dobrih 500 metrov do marine. Sprehodim se med barkami in jo zagledam, rdeča barka z imenom HIR 3. Na njej plapola Hrvaška zastava. Potrkam in iz barke pride lastnik barke Saša, nato za njim še drugi član posadke, Nebojša. Bil je še tretji, a je včeraj odletel domov v Hrvaško. Že dolgo se s Sašo poznava in zdaj, ko je na poti okoli sveta si seveda tudi dopisujeva. Zdaj pa sva se končno srečala na oceanu.

Spijemo kavo na barki, a ker je prevroče, gremo v restavracijo, saj sem jaz lačen, ker cel dan nisem nič jedel. Devet dni nisem bil v trgovini, restavraciji, devet dni nisem zapravil niti centa. Tokrat si privoščim kosilo za 8 €. O kako prija! Kasneje se nam pridruži še Bill in skupaj preživimo čudovit popoldan. Le ta nas kasneje povabi na svojo barko, kjer na hitro pripravi nekaj z večerjo in druženje se nadaljuje do poznih ur, a zaključi na barki HIR3. 

Jaz se še »dostavim« na svojo barko in grem spat, saj smo že sredi noči in kmalu bo spet nov dan.