12. julij, 2019

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji


Nekako sem pričakoval, da bom spal 12 ur, ali pa vsaj 10 ur. Pa ni šlo, spal sem samo 8 ur, ampak to res kvalitetnih 8 ur. Po moje se še obrnil nisem. Po neprespani noči in po triindvajsetih urah plovbe, je očitno to zame dovolj za počitek. Malo je krivo tudi sidrišče, saj barko rahlo ziblje in me je morda to, še prej uspavalo. Sidro dobro drži, nova sidrna veriga pa tudi.

Zjutraj se odpravim na kopno, nekoliko s strahom, a plujem z dingijem na motorček. Ta rohni in samo čakam, kdaj bo ugasnil. Do kopnega imam dobrih 500 metrov in jih bom tudi preveslal, če bo potrebno. A je bilo vse v redu in privežem se na dingi ponton v marini. Počakam še Billa in dve kolegici in gremo s taksijem v Lautoko – mesto sladkornega trsa. Tako je tudi bolje, če si stroške delimo in za 15 km plačam 1,50 €, kolikor znaša moj delež. Mesto je veliko in v njem je veliko ljudi ter avtomobilov. Nekako se mi zdi, da je to bolj Indijsko mesto, saj me vse spominja bolj na njih, kot na domorodce, Fidžijce. Dekleti gresta za sebe, midva za sebe in si ogledujeva trgovine s tehničnimi stvarmi. Na koncu ugotoviva, da je tu vse ceneje kot kjer koli sva do sedaj bila, tudi od Paname. Bill nekaj kupi, nekaj meri in si zapisuje, kajti morda bo jutri nabavil kar potrebuje. Sprehodiva se še do pokrite tržnice, mimo ribje tržnice, kjer me že vonj odbije, kaj šele riba, po kateri se podijo muhe in drugi mrčes. Za Fidži je to očitno nekaj normalnega. Ustaviva se le pri školjkah, črne so, ne poznam njihovega imena, a so zelo poceni. Tudi če bi bile zastonj, jih ne bi vzel, saj niso na ledu in ne v hladilniku. Sprehodiva se do sadne in zelenjavne tržnice, ki je res zelo velika. Gledam živila in vse deluje nekako sveže in videti je prav lepo. Cene? Cene pa so zelo različne. Trgovci, ki uvažajo papriko, paradižnik in drugo zelenjavo ter sadje, ki ne uspeva na Fidžiju, imajo zelo visoke cene. A nikjer ne dobite tistega kar želite, razen pri njih. Jaz sem kupil domače sadje pri domačinih. Tri velike ananase, ki tehtajo skupaj 5,7 kg, drugje kupim papaje, kar 1,8 kg jih je v petih kosih in kupim spet drugje še dobra 2 kg banan. Skupaj skoraj 10 kg sadja za 3,87 €. Cenovno ugoden je še paradižnik v grozdih, ki je tu veliko cenejši od debelega paradižnika. Ustavim se pri prodajalcu začimb. Ni da ni. Cena pa mizerna, nizka, le pakiranje je bolj slabo, zato me niti ne mika, da bi kaj kupil.

Potem se sprehodiva do novega velikega trgovskega centra, kjer dobiva kavo, ki pa bolj zanič kot ne, cena pa enaka našim cenam v Sloveniji. Se že pozna, da je tudi drugačna klientela v teh trgovskih centrih, kot pa je klientela v samem mestu. Trgovin si sicer nisem ogledal, a me mika, da bi šel še enkrat v mesto, saj je še marsikaj za pogledat, ne samo tehnične trgovine.

Kasneje še greva na kosilo, tokrat pa sva se slabo odločila in oba sva bila izredno razočarana. Indijska restavracija je bila zelo slaba, hrana hladna ter pri Billu tudi premalo pečena. Slabe volje sva odšla do točke, kjer smo se zmenili, da se vsi štirje dobimo, a pride le ena ženska iz Billove posadke. Druga je menda našla druge prijatelje. Gremo na avtobus in ta nas zapelje za mizerno ceno do marine. Jaz grem še do dingija in zopet s strahom pričakujem, kako se bo odločil. Bo delal ali spet ne. No pa je bil priden in je zaverglal iz prve. Na barki se še stuširam in zvečer ob narezanem ananasu pogleda še en film.

?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja