8. julij, 2019

Suva, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji


Po prijetno prespani noči, brez tistega močnega zibanja, se uredim in grem v dingija. Čudi me, ker v rezervoarju ni goriva, saj vem, da bi ga moralo biti še vsaj malo manj kot pol rezervoarja. Ugotovim, da mi spušča na uplinjaču, kar pomeni, da bo potrebno zamenjati novo tesnilo. Nalijem gorivo in motorček se prižge iz prve. Goriva še ne bo zmanjkalo, saj kaplja po kapljicah. Od barke do Yacht Cluba imam približno slab kilometer plovbe z dingijem. Ko pridem v njihovo marino, se privežem in grem v mesto. Tako, začetek ni tako slab, kot mi je rekel eden od jadralcev, ki je celotno mesto popljuval in se zgrozil nad številom Indijcev. V med rasna vprašanja se ne bom vpletal, ker zame ni črnih in belih. Zame so samo lepe in manj privlačne ☺.

Najprej mimo zapora, na katerem piše, da je prevzgojni dom za odrasle. Potem me pot do centra vodi skozi industrijsko cono, kjer je tudi Fiji pivovarna. Hmmm le od kod dobivajo vodo? Iz morja? Mislim, da iz varnostnih razlogov ne bom pil tega piva. Potem pa čez most v prvo cono centra mesta. Avtobusna postaja in gneča. Na cesti je ogromno avtomobilov, ljudi videvaš povsod. A kdo tukaj sploh dela? Najdem servis za telefone, ki mi ga je predlagal Google, stopim notri in se pogovorim. Ob štirih bo gotovo, pravi mojster in obžaluje ker bom izgubil vse, kar sem imel v telefonu. Zmigam z rameni in grem naprej. Iz več nadstropnih hiš, sedaj prihajam do novejšega dela, kjer so zgrajene stolpnice, večinoma banke in poslovne stavbe. Tudi dve veliki veleblagovnici najdem, ter nekaj lepih in zanimivih objektov. Seveda vse fotografiram in si zdaj ogledujem velik in zelen park sredi mesta. Pridem že do drugega mosta, kjer se center mesta počasi končuje in tu so zdaj hoteli in najdem tudi stavbo njihovega parlamenta. Niti ni tako zastraženo, kot sem najprej pričakoval, da bo. Na parkirišču  je nekaj belih Toyotinih SUV-ov s posebnimi tablicami in v njih počivajo šoferji. Po moje parlament zaseda in ko končajo, bodo šoferji spet imeli delo. 

Malo naprej je čudovit park, za katerega potem ugotovim, da je botanični vrt. Preštejem 11 koscev trave, ki s kosilnicami na nitko homogeno in skladno kosijo travo. No, ne razumem, zakaj to ne naredi en človek na večji kosilnici. Brezhibna ravnina, in le nekaj ovir, ki bi jih zlahka premagal z mini traktorsko kosilnico. Slišim dretje, kot bi se drle ptice, a ko pogledam na vrh dreves, opazim v krošnji na stotine netopirjev. Uff, toliko jih še nisem videl na kupu. Malo naprej po glavni cesti, stoji stražar s puško pri vhodu. Vprašam ga če ga lahko fotografiram, a ta niti ne trzne. Pogledam proti čuvajnici in v njej je oficir. Pokličem ga in ga potem vprašam, če lahko vojaka fotografiram, ter kaj straži. Dobim dovoljenje za fotografiranje in izvem, da je to ograjeno zemljišče, kjer stoji na vrhu hriba čudovita bela predsedniška palača. Ni White house predsednika Trumpa, ampak je zelo lepa palača. 

Pogledam na rezervni telefon in v eno stran sem prehodil 5,07 km. No zdaj pa še v večji vročini nazaj. Na servisu mojega Samsunga ne dobim, jutri bo gotov, saj mojstru nekaj nagaja. No, meni tudi ta isti telefon nagaja. Naj še njemu malo kravžlja živce. Vmes še najdem specializirano trgovino z akumulatorji. Točno takšnega imajo, kot ga potrebujem, da bom imel par. Kot pravi balkanec se lotim barantanja in uspem kar dobro spraviti ceno nižje, a ne tako nizko kot sem si želel. No vsaj poskusil sem in vsekakor, akumulator ostaja v trgovini.

Vsak čas bo noč, zato moram do marine. Tam me čaka viseči dingi, ki se je na pol obesil. Pozabil sem na oseko, ki je tukaj malo manj kot dva metra. Poženem motorček, ki niti ne trzne. Preverim  gorivo,…. Ni ga. Noč počasi pada na morje, jaz pa padam na vesla in veslam, kot bi bil v dvojcu, ne pa v enojcu. Ves prepoten priveslam do barke in za danes bo dovolj rekreacije. 10 km hoje, 1 km veslanja, mnogo govorjenja in ves čas sem nosil še nahrbtnik. Važno je, da me je mesto navdušilo!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja