6. julij, 2019

Levuka, otok Ovalau, Fidji

Tisto kar sem včeraj, danes nisem, torej dobro spal. Veter je kaj nekajkrat pihnil skozi vrhove do morja in barka je na boji kar nekaj krat zaječala. Malo me je bilo strah, da se še meni ne bi zgodilo, da bi se mi utrgal muring, kot se je to zgodilo eni barki ravno tu, pred letom ali dve. Sredi noči vstanem in v vodo vržem sidro in spustim 50 m verige. Tu kjer je boja je globina 23 metrov, na sredini zaliva več kot 35 m, za mano in pred mano pa koralni greben. Torej, najprej varnost.

Zbudim se ob štirih, zdaj veriga ropota po kamnitem in koralnem dnu. Prenos zvoka je res moteč, zato kar vstanem, si skuham kavo in si pripravim zelenjavni ter sirni nadev za v Indijske rotije. Nekaj za zajtrk, nekaj za med plovbo. Dvignem verigo s sidrom, se odvežem z boje in ob prvem svitu zaplujem previdno iz zaliva. Skoraj me na rit vrže, ko levo od sebe še v zalivu, vidim manjšega, morda 7 ali 8 m velikega kita. Pomislil sem, da je kakšen megalomanski delfin, saj je tudi on pihnil zrak ven iz sebe, saj drugače ga sploh ne bi videl, če ga ne bi slišal. Verjetno je zvabil v zaliv kakšno jato rib in se zdaj masti. Zadnjič sem menda enega v Savusavu zamudil, ko je plaval med barkami, jaz pa sem v notranjosti pisal na laptop.

Pred mano je okoli 45 NM do otoka Ovalau in kot kaže vremenska napoved, bom tudi danes hiter, le valovi bodo malo večji, a ne bodo presegali dveh metrov. In res, takoj ko priplujem izza otoka, se pojavi močan in skoraj idealen veter. Ker ga je okoli 24 vozlov, skrajšam glavno jadro, ki sem ga že zdavnaj odprl in razvijem genovo. Vseeno potem še malo skrajšam genovo, ker je veter potegnil na 26 in 27 vozlov. Barka ima zdaj valove z boka in to pomeni, da bo plovba zelo rolly. Indigo zdaj leti 6,6 vozla in meni se kar smeji. Malo kasneje se veter le malo umiri in pade na 20 ali še malo manj vozlov in zdaj je plovba že boljša. Razvijem celo genovo in že me kliče rola na krmi. Vlečem in se borim, borim se z barko, vetrom, hitrostjo in z ribo. Po petnajstih minutah zmagam jaz. Končno! Riba je v kokpitu in že ji režem pol glave, da ji presekam žile in da izkrvavi. Mahi mahi ali lampuga, velika kakšnih 75 ali več cm in težka približno dobre 4 kg, morda malo več. Vzamem drugi nož in jo zarežem, ter odrežem z nje šest čudovitih 15 cm dolgih filejev. Mmm…se mi že smeji. Potem pa kot vedno le pogledam drobovino in v njej najdem za slabo pest tankih, belih, 10 cm dolgih glist. Vem kaj to pomeni, zato vse skupaj vržem nazaj v morje in danes pač ne bo sveže ribe. Dobro operem še posodo, nož in desko, potem pa sklenem, da z ribolovom za danes končam. Me je minilo.

Ko je ura točno 12:00 sem pri koralnem grebenu Wakaya, ko veter enostavno pade in ga je komaj za 7 vozlov. Do cilja imam še 16 NM in to bom moral motorirati. Pred koralnim grebenom že od daleč z daljnogledom iščem vhod in ko ga najdem, še pogledam malo ob in po obali. Nobenega plovila ne vidim nikjer. No pa le priplujem čez dobro označen in cca 40 m širok prehod med koralnima grebenoma in ko najdem primerno globino, sidram na trinajstih metrih. Malo kasneje sem začutil in izvedel, zakaj ni tu nobenega plovila. Najboljše sidrišče je tu kjer sem, a tu prihajajo valovi in barka se dviga in spušča, krma udarja ob gladino in že vem, da to ne bo v redu. No dva dni bom že preživel, če sem že tu. Preplul sem 47,5 NM v osmih urah in pol, kar je slabše kot včeraj. Povpreček je 5,72 navtične milje na uro. Zvečer si naredim zelenjavno večerjo in počasi premišljujem, da bi kar jutri odrinil od tu. Sploh ni prijetno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja