2. julij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji


Sončno jutro nariše nasmeh vsakemu od nas, saj je to najboljše od vremena. Upam, da se bo danes nekaj spremenilo glede motorčka, če ne pa vsaj jutri. A ker se mi tukaj počasi izteka čas, se moram  v naslednjih dneh pripraviti za premik. Kam? Največji problem so razdalje in koralni grebeni, kateri so skoraj tik eden ob drugem. Preučujem dve možnosti, ena s severne strani in dostop na otok Viti Levu, vse do mesta Lautoka, kjer je menda dobro sidrišče in potem imam dobro izhodišče na otoke Yasawa group. Druga možnost je otok Koro, pa otok Ovalau, kjer je lepo in staro mesto, ter dobro sidrišče. Nato ob obali mimo mesta Suva do otoka Beqa, kjer je menda tudi dobro sidrišče in tu se splača pogledati hojo domorodcev po žarečih kamnih. Tri ure kalkuliram, berem in premišljujem. Najbolj mi diši krajša, prva ruta, a tam potem najmanj vidim in doživim. Najbolje bo, da postavim zemljevid na tla in na njemu zavrtim steklenico. Kjer se dulec ustavi, tja pač zaplujem.

Sredi tega razmišljanja me prebudi zvonjenje telefona in vidim, da me kliče Žare. V mestu je in me sprašuje, če se kaj vidiva. Seveda, samo oblečem se in pridem. Srečava se in greva po trgovinah, saj mora kupiti nekaj stvari, jaz pa si zraven ogledujem prodajno blago, a nič ne kupim. Ker je zelo vroče, greva v eno od restavracij in v njihovem pokritem ter senčnem vrtu spijeva Colo. Ob tem se pogovarjava in čas hitro mine, ko mora Žare domov. Posloviva se, tokrat drugače, saj ne veva, kdaj se bova spet videla. Ko sem šel stran od njega, mi je bilo težko in v očeh so se mi nabrale solze. V tem času od kar sem tu, sva se nekajkrat videla in drug drugemu sva se usedla v srce in dušo. Žare je res dober človek!

Potem odidem do mehanika Sanjaya in čeprav sem pol ure prehiter, se mi nariše nasmeh na obrazu. Moj motorček je sestavljen in brni v velikem sodu z vodo. Jupiiii! Ej, ko bi me kdo videl, če bi se dalo bi zaplesal od veselja. Pravi, da še ni vse gotovo, saj mora opraviti še test motorja (pol ure mora delovati neprekinjeno), zavrtati eno luknjo za ključavnico, na delu ki sem ga polomil in potem bova videla. Vse mi je lepo očistil, podmazal, zamenjal nekaj zarjavelih vijakov in objemk, zamenjal je uplinjač, saj ga je nadomestil s svojim, rabljenim. Počakam in ko je vse gotovo, ga potegneva iz vode, obriševa, plačam račun, ki sploh ni bil hudo velik in potem grem. Motor sem nosil dva kilometra, saj sem od samega razburjenja in veselja pozabil, da je vseeno težak. A zdaj mi ni bil, prestavljal sem ga iz leve roke v desno in obratno. Kar kmalu sem bil pred dingijem. Tam še srečam Ricka (nekdanji partner od J.T.) in potem ko se pogovoriva, montiram motorček na dingija. Verjeli ali ne, čudovito paše na moj mali čolniček.

A zdaj moram še na Upravo, da podaljšam bivanje na Fidžiju, moram še v specializirano trgovino, a tu me kar naenkrat začne močno boleti glava. Verjetno je vsemu krivo sonce, premalo popite tekočine, klima v pisarni, in še in še. Najdem lekarno in kupim ajuverdsko mazilo za bolečine v glavi. V začetku pomaga, a ne za dolgo. Kupim še stvari ki jih potrebujem in grem na barko, z motorjem seveda. Nič več ni telovadbe in veslanja. Občutek je naravnost dober in upam, da bo dolgo trajal. 

Zvečer greva z Darrylom na večerjo in jaz plačam pivo, saj sem vesel zaradi motorja.