Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Dolgo sem spal, skoraj do osme ure zjutraj, nato sem pospravil posodo od zajtrka, napisal nekaj stvari ob kavi in zaveslal v mesto.

Najprej grem v čendrarijo (trgovino kjer prodajajo stvari za barko), da vprašam, če je mojster kaj izvedel za moj uplinjač. Žal ne, pravi, da tukaj nihče ne mara motorjev Tohatsu, zato tudi ni rezervnih delov. Tukaj pomenita nekaj samo dve znamki: Yamaha na morju in Toyota na cesti. Ker ne dobim ničesar, se spet pogovarjam o sidrni verigi. Tokrat preračunava in spusti mi ceno za 45 centov po metru. To je samo pljunek v morje in še vedno je draga. Nato mi pravi, naj si grem verigo pogledati tudi v železnino, tam imajo cenejšo varianto. Ker nimam kaj početi, saj že celo dopoldne dežuje v presledkih, se odpravim tja. Sobota je in verniki Hare Krišna so pred eno od trgovin pripravili pravo vegeterijansko pojedino in jo zastonj delijo ljudem, ki so od daleč. Pogovarjam se z vodjo te verske skupine, Radžijem in razloži mi, da jih njihova vera uči, da pomagajo drugim. Tokrat so skuhali velika dva lonca riža, ter dve vrsti zelenjave v omaki. Vsakemu, ki si to želi, mu dajo hrano v posodo iz stiroporja, da jo poje nekje sede, ali pa tudi, da jo odnese domov. Poslovim se od njega in ostalih, čeprav so malo razočarani, ker nisem vzel njihove hrane. Verjetno se to ne spodobi, a kaj naj, saj sem pravkar od zajtrka.

Odidem naprej in najdem Husseinovo železnino. Lastnik je Indijec in kolikor vem, imajo Indijci dobre železarne in železarsko industrijo. Najdem trgovca in pokaže mi verigo. Ima jo nekaj manj kot 30 metrov, a pravi da je »made in China«. Cena je dobra, pol manjša od navtične iz Australije, a vem, da me ne bo dolgo držala, ter bo še pred enim letom zarjavela. Raje ne bi, hvala. Pogledam si še olje za motor. To je malo cenejše kot na bencinski črpalki, a je firma neznana. Tudi tega ne bom, hvala, saj na njem piše »Made in PRC« (People Republic of China).

Sprehodim se še do mestne tržnice in iščem neko zelenjavo, ki bi me zanimala. Vse kar imajo uvoženo je res drago. Paprika in paradižnik staneta 7 EUR po kg!!! Kupim kumare, ki so poceni, nekaj druge zelenjave in fotografiram tržnico, stojnice ter sadje.

V pekarni še kupim kruh, nato se sprehodim do marine, ter zaveslam nazaj do barke. Vmes me dobi dež, ki se obrne v ploho in sem že moker do kože. Na barki se preoblečem, skuham si čaj, saj je za kavo še malo prehitro. Zunaj še vedno dežuje, zato popoldan berem knjigo in ob njej za pol ure zaspim. Prebudila me je misel na popoldansko kavico in piškot. Ob kavi pišem članek za reportažo v časopisu, pripravljam fotografije, izbiram besede. Bivanje na otoku ni samo uživanje, kot nekateri mislijo, tudi delati je potrebno, a vesel sem, da je moja pisarna na morju.

Zvečer si naredim večerjo, pojem jo v salonu, saj zunaj še vedno dežuje. Poženem motor, kajti potrebujem elektriko, saj ni bilo sonca, da bi mi pomagal polniti akumulatorje. Tako je minil še en dan  v deževnem dnevu, ko sem na Fidžiju.