Oktober – 2018

24.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Zaplul sem do boatyarda, ki se nahaja na drugi strani podaljšanega rta in se privezal na čakalno bojo. Ko je bila plima najvišja so prišli delavci s hidravlično prikolico in jo po betonski brežini zapeljali tri metra globoko v morje. Odvezal sem se z boje in počasi ter previdno zaplul nad prikolico, kjer so Indigo najprej z vrvmi naravnali, nato pa so ga dvignili. Postopek je bil zame zelo zanimiv, saj sem prvič v življenju videl takšen način dviga barke iz morja. Barko so s pomočjo močnega delovnega stroja zapeljali kakšnih 200 metrov po brežini navzgor in našli mesto, kjer bo Indigo počakal, da mine ciklonska sezona in se umiri deževje ter veter, ki zdaj že 14 dni zelo nagajata. Zdaj je potrebno vse z barke pospraviti v notranjost, sneti in zložiti jadra, rešilni splav, motor za dingija, potrebno bo očistiti in presušiti dingija, presušiti in zložiti bimini in sprayhood, ter še in še,….

Zdaj, ko je Indigo na stolicah, se pravzaprav prvič resno zavem realnosti, da je vsega konec, vsaj za nekaj časa. Potrebno se bo pripraviti za polet v hladno in jesensko obarvano podalpsko deželico.

Se vidimo!

12.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Danes mi je uspel sestanek z lastnikom marine na suhem, ki je od tu oddaljena kakšnih 5 km. Tako sva nekako dogovorjena, da me bo do konca tega meseca »vrinil« v svoj boatyard, ter mi zagotovil mesto za Indigo, ki bo tako ostal z ostalimi barkami skrit v starem kamnolomu in naj bi »varno« počakal čez tukajšnjo ciklonsko sezono, ki traja od novembra do konca marca. Ker je Tongo prizadel močan ciklon Gita v februarju letošnjega leta, je zelo malo možnosti, da bi se to ponovilo tudi letos, čeprav se 100% nikoli ne ve. Zato sem se danes odločil, da se tako moj projekt Pacifik 2018 konča. Prvotno je bila začrtana končna destinacija na Avstraliji, do danes je bil še vedno v planu bližnji Fidji, a ker se je izteklo kot se je, ostaja končna destinacija Vava`u v kraljevini Tonga. V tem času, ko moram čakati pa obiščem še ostale otoke tega otočja.

V skoraj enem letu, od 28. oktobra 2017 do 12. oktobra 2018, sem v svoji tretji etapi t.i. Pacifik 2018 s komaj 10,80m majhno barko Indigo preplul 9023 NM. Odrinil sem s Karibov iz otoka Martinik in plul po Karibskem morju do otokov ABC (Aruba, Curacao, Bonaire), ter potem od tu zaplul na  nov kontinent, Srednjo Ameriko. Obiskal sem meni čudovite otoke San Blas v Panami, kakor tudi sam del Paname z velemestom Panama City. Tu se mi je pridružil Gregor. Preplula sva Panamski prekop in prešla v Tihi ocean. V njem sva najprej zaplula do otokov Las Perlas, ter preplula 4204 NM čez del Tihega oceana brez kopnega, 40 dni in 22 ur sva plula neprekinjeno iz Paname do otoka Hiva Oa, 30 dni ali 2932 NM sva neprekinjeno jadrala, saj sva imela še samo cca 50 litrov goriva, ki je služilo za rezervo. Dosegla sva Markeško otočje v Francoski Polineziji, kjer je Gregor po 59 dneh zapustil barko. Po obisku in ogledu Markeških otokov Hiva Oa, Nuku Hiva, Fatu Hiva, Tahuata in Ua Pou sem odjadral na skoraj 600 NM odaljen arhipelag Tuamotu, ter se ustavil na atolih Kauehi in Fakarava. Naslednji na poti so bili Družbeni otoki z otokom Tahiti, Moorea, Raiatea, Taha`a, Bora Bora in Maupiti. Skoraj 700 NM sem potreboval do Cookovih otokov in atola Palmerston, ter zaplul še nadaljnjih 700 NM proti otočju kraljevine Tonga in se največ zadrževal v skupini otokov Vava`u.

Nekoč sem zapisal eno od svojih misli:

»Misel na morje nima vonja, tudi prijeti se je ne da. V kolikor se ti vse poklopi, lahko to misel spremeniš v realno potovanje s kasnejšim pogledom na spomine! (J.Č.)

Tako je ta misel dobila smisel. Realno potovanje se končuje in nanj ostajajo le spomini.

Danes sem tudi dobil uradno obvestilo, da mi s 14.10.2018 poteče enoletna pogodba s satelitsko družbo Iridium in tako ostajam brez zagotovljenega pošiljanja emaila oz. zapiskov za blog. Zato sem se odločil, da je ta zapis, moj zadnji zapis v blogu za letošnje leto. Dragi prijatelji, znanci ali  pa samo bralci, hvala vam, da ste pluli z mano, da ste me v tako velikem številu spremljali in brali (rekord branosti je 1.132 različnih IP naslovov v enem dnevu!!!). Hvala vam, da ste mi pošiljali sporočila iz celega sveta, me bodrili, me kdaj pa kdaj spraševali za kakšno stvar ali pa mi dajali predloge in napotke. Večkrat je bilo težko kaj napisati, večkrat je bilo potrebno čakati na objavo bloga in večkrat je bilo v njem kar nekaj slovničnih napak. Vseeno pa je bilo lepo in prijetno tudi zame.

Zdaj zagotovo tudi vem, da bom po praznikih v začetku novembra doma, kjer me čaka nekaj dela in obveznosti. V zaključni fazi je tudi nov potopis v obliki moje nove že četrte knjige, ki naj bi izšla januarja naslednje leto.

Na koncu se zahvaljujem še Sebastjanu, kateremu sem spremenil v tem letu njegov ritem vsakega jutra, ker je moral vsak dan iz emaila dodajati besedilo in slikce na blog!

Vse dobro in prijetno vam želim in nasvidenje naslednje leto, ko se plovba nadaljuje!

S Spoštovanjem, Jasmin Čaušević

PS- Ker Iridiuma ne bo več, tudi emaila od njega ni več. Za vse kontakte z vami sem še vedno dosegljiv na emailu: jasmin.jadranje@gmail.com .
Tukaj ni dosti wi-fija, zato bom tudi odgovor napisal ko bom lahko. Naročite se na novičke na spletni strani, da boste le-te prejemali, ko se zgodi kaj novega.

11.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Dan namenjen delu. Pomagal sem kolegu, da sva zamenjala sornike, ki držijo boom in jambor. Selden je to naredil dobro, a ko sva potegnila prvi sornik iz ležišča sva se nasmehnila, bil je tako tanek na sredini, da sva se vprašala, koliko časa bi lahko še zdržal in vztrajal pri tukajšnjih vetrovih. Ko sva menjala spodnjega, pri vangu in jamborju, pa se nama je zgodila nesreča, saj sornik ni želel iz ležišča in sva ga malo udarila s kladivom, ta pa je očitno silo prenesel na vmesni del t.i. tečaja in je počil po dolžini. Upava, da mu ga še danes pošljejo iz Fidjija na Tongo, ter da ga kmalu prejme, kajti pred kolegom je še dolga pot do Nove Zelandije. Pravkar pa napovedujejo za ponedeljek in torek enako vreme, kot sem ga imel jaz, ko sem plul iz Palmerstona na Vava`u. Popoldne sem prišel na barko in pogledal svoje sornike in ugotovil, da je zgornji tečaj med jamborjem in boomom zelo obrabljen in je na srednjem nosilcu že podolgovata luknja. Obraba materiala. Verjetno se bom tudi sam lotil te menjave in upam, da se meni kaj ne zlomi.

V lepem in prijetnem vremenu sem šel že dovolj pozno na sprehod skozi naselja izven mesta, kjer sem bil deležen prijaznih ljudi. Ker je bil včeraj dan Fidjija in so tukajšnji ljudje, ki delajo tu, a izhajajo iz Fidjija, praznovanje prestavili na jutri zvečer, me je možakar, ki sem ga samo vprašal, kaj  bodo praznovali, prijazno povabil na prireditev in si želi, da bi bil njegov gost. Da spoznam njegovo družino in njihovo kulinariko. Je lahko vabilo še lepše? Počasi spoznavam, da je Tonga vseeno nekaj lepega in kmalu bo prišel čas, da se spet malo premaknem. Morda v soboto, kajti poleg že naštetega je jutri tukaj tudi regata.

10.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Že zjutraj je bilo oblačno vreme, zato sem vedel, da se moji akumulatorji danes ne bodo napolnili. Za danes imam dva dogovora, ki sta dokaj pomembna zame. Ravno želim oditi v dingija, ko k barki pride starejši možakar, ki prodaja tukaj po zalivu kruh. Ker se tukaj prodaja le kruh v obliki toasta in ga dobiš v vseh okusih, mi je njegov hlebec edini kruh, ki je podoben našemu in tudi dober je. On temu hlebcu pravi, da je italijanski kruh. No dobro, naj bo kakršen koli, samo da ni nemški, kateri je po navadi sladek. Očitno mu spomin malo peša in se ne spomni, da sem že enkrat kupil kruh od njega. Dam mu 4 T$ (1,64 EUR), on pa začne govoriti naj mu kruh vrnem, da to stane 8 T$.  Potem mu povem, da sem od njega ta kruh že kupil, in da sem plačal zanj samo 4 T$. Ampak on bi potem rad vseeno 6, tri sekunde kasneje 5 in na koncu je le pristal na 4 T$. Tako je to, če si turist in bi te rad olupil kdor ima čas, pač poskusijo. Čeprav roko na srce, tega kruha je 600 gramov in res je lep hlebec in dal bi mu tudi 8 T$, a zakaj bi enkrat plačeval tako, drugič drugače.

Pospravim kruh in se zapeljem z dingijem proti obali, čeprav je že pričelo rahlo škropiti. Do dingi pontona imam cca 400 metrov in zadnjih 50 metrov me pere dež, da sem v trenutku moker do kože. Privežem dingija, grem v bar, kjer si majico ožamem in dam spet na sebe, saj mi kaj drugega ne preostane. Spijem kavo in vedrim. Potem se pogovarjam s starejšim parom, ki plujeta po svetu že 27 let in tudi ona dva vedrita, ker bi se rada pri oblasteh odjavila in potem odplula proti Novi Zelandiji. Dež ne pojenja že eno uro, zato se odpravim v dingija in grem nazaj na barko, saj bom na barki vsaj suh, ker se bom preoblekel.

Tu napišem dva emaila in današnji dan bom preživel na barki, saj sem se dogovoril, da danes ne grem nikamor. Popoldne si skuham juho, malo zadremam, preberem nekaj strani knjige, nato pa pride večer. V tem dnevu je več ali manj deževalo, kar napoveduje deževno obdobje.

  • Edino ki dež ne moti je ta morska kača, ki je dolga kakšnih meter in pol in je plavala ravno takrat, ko sem vezal dingija na barko. Morski Krait je zelo nevarna kača, z zelo smrtonosnim ugrizom. Njen strup je bolj smrtonosen od vseh kopenskih kač na Tongi. Edina prednost je ta, da ima zelo mala usta, v katera ne spravi niti palec človeškega prsta, zato je zavedeno zelo malo ugrizov te strupenjače pri človeku. Poleg tega je plaha in kot berem se brani z ugrizom samo takrat, ko je ogrožena. Največ teh kač je ravno tu na Tongi in Fidjiju, prišle pa so iz Indonezije. Nahajajo se v morju kot na kopnem. Ker je najbolj dejavna ponoči, je kar nekaj primerov, ko je zlezla v dingija, zato tukaj previdnost res ne bo odveč.

09.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Prebudil sem se v sončno in toplo jutro. Danes bo zame deloven dan, saj nameravam pospraviti barko, ki je že tako ali tako čista, a vseeno. Preobleči moram posteljnino, zamenjati brisače, oprati  za tri ali štiri stroje perila.

A najprej na tržnico po sadje. Tam je danes ogromno sadja  in najprej zagledam čudno ceno papaje. Cela velika vrečka papaje, cca 10 kg jo je v eni vrečki, stane 8 T$, kar znese komaj 3,28 EUR. Prijazna branjevka me pouči, da je to rumena papaja, ki ni tako dobra kot rdeča oz. temno oranžna. Do sedaj sploh nisem vedel, da sta dve barvi, vedel sem da je papaje več vrst in oblik. Poleg tega prodaja danes cel ogromen šop zelenih banan cca 20 do 25 kg jih je v šopu za 12 T$, kar je 4,92 EUR. No to mi je preveč, vseeno pa kupim 3 kg že na pol zrelih banan, en velik ananas, dve večji rdeči papaji, pet paprik, eno večjo glavo zelja, dva kilograma paradižnika in za vse to plačam 20 T$ ali 8,20 EUR. Potem grem še v trgovino in kupim zmrznjena piščančja bedra, ki tukaj stanejo 3,50 T$ ali 1,43 EUR za kilogram.

Na barki vse to spravim in se potem lotim čiščenja in pranja. Vreme je ugodno, sončno z zelo rahlim vetrom, ki perilo hitro suši, jaz pa sem vesel, da mi dan mineva v delu. Popoldne grem še enkrat na obalo, saj moram nabaviti kruh, ki sem ga pozabil včeraj, potem pa začnem pripravljati večerjo. Kmalu bo treba naprej in potrebno bo zapustiti ta lep del zaliva in dokaj prijetnega mesta.

08.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Današnje jutro se je pričelo že zgodaj, saj me je spet zbudila putika, ki se je iz desnega gležnja prestavila na levo nogo, na palec. Ni druge, kot vzeti tableto proti bolečinam in ležati toliko časa, da ta zmanjša bolečino.

Danes moram na tržnico, saj sem si zaželel jajca, ki jih na žalost prodajajo samo na tržnici. Meni je recimo nerazumljivo, da tega nimajo v marketih, sploh pa v tistih, katerih lastniki so Kitajci. Pridem skoraj med prvimi in kupim skoraj zadnja jajca, saj jih ljudje kupujejo kar po cele platoje. Moram še na bencinsko črpalko, saj mi je zmanjkalo dvotaktol olja. Najdem bencinsko črpalko, ki mi je nekako podobna bencinskim črpalkam iz starih ameriških filmov,  kjer je ob bencinski črpalki tudi avtomehanična delavnica, bencin ti natoči avtomehanik in tudi ta ti s črnimi rokami od olja postreže za pultom manjše trgovinice, katera je v prostorih tega servisa. Tukaj nimajo dvotaktola zloženega v ličnih litrskih plastenkah kot drugje, ampak samo v sodu. Ker nimam svojega kanistra za to olje, mi možakar natoči pol litra tega olja v liter in pol veliko plastenko za vodo. Upam, da v njej ni bilo preveč vode, kajti nisem bil prisoten pri točenju iz soda.

Kasneje me pot zanese še v železnino in ker sem v njej sam s prodajalcem se pač zapleteva v pogovor in kasneje dobim kar jasnejšo sliko o Tongi in njenih prebivalcih. Povem mu, da sem malo razočaran, ker sem ob cesti videl veliko smeti, predvsem pa so to steklenice in pločevinke od piva, ter tudi brezalkoholnih pijač. Ta mi pove, da je tukaj zelo velik problem s smetmi, saj je sprejem le teh zelo drag, kar pa sem že sam opazil, saj nimam kam odložiti smeti, če pa najdem kakšno kanto za smeti, je ta zaklenjena z verigo in ključavnico. Zato je najceneje smeti odložiti ob cesti ali kje drugje in to se kopiči in kvari videz tega otočja. Tukajšnji ljudje se preživljajo največ od poljedelstva, nekaj od ribištva, zelo malo pa od turizma, ki je tukaj šele v povojih. Tukaj stane kilogram dobre ribe 2,5 T$ (1 EUR), a vedno moraš čuvati, če je sveža, kajti tu ima riba dolg proces potovanja od ulova do hladilnika, če se ne prodaja kar tako na soncu ali v senci tržnice, brez ledu in hladilnikov. Tudi druga hrana, ki sem jo videl v marketih je cenejša kot pri nas. Glavna zabava in vedno večji problem je alkohol. Ta je tudi precej drag, a ljudje ga nekako kupujejo in se opijajo. Doma so zelo skromni in ne potrebujejo veliko, kakor tudi ne potrebujejo veliko za oblačenje, saj je večina oblečena v tradicionalna oblačila in se ne oblačijo po nekih modnih smernicah.

Kasneje zavijem še po kruh in ne morem dobiti nič drugega kot francoski toast, katerega pa imajo z rozinami, s kokosom, navadnega, pirinega, itd. Cena kruha je tu 3 T$ (1,20 EUR) za 750 gramski hlebec. Tudi ti supermarketi so na trenutke čudni, saj se v njih prodaja vse kar ljudje potrebujejo. Sprehod med police prikaže hrano, gospodinjske pripomočke, obleko, železnino in še kaj bi se našlo. Manjši marketi pa delujejo na principu polic na steni, ter trgovinskega pulta in samo kažeš s prstom kaj bi rad in koliko. Eno gospo na cesti sem ogovoril in vprašal, kje ona kupuje in kateri market je tu najboljši. Pove mi, da imajo tu vse roke čez trgovino Kitajci, le eden je od avtohtone domačinke, Tonga market. Odpravim se tja, a tam je samo nekaj artiklov na policah, naslonjenih na steno, pa še to samo po dva  ali tri enake artikle. Alkohol se ne prodaja v vsaki trgovini, ampak sta za to določeni dve trgovini, ki imata koncesijo. Pred eno od teh trgovin srečam na stopnicah mlajšega fanta s torbo na rami, ki si je kupil nekaj bombonov, katerih ovoj pridno meče na tla. Torej je problem v starših, ki svojih otrok ne učijo čistoče.

Popoldne na barki servisiram motor od dingija, kajti ta mi je začel protestirati in zdaj vem, da je moralo biti kar nekaj vode v dvotaktolu. Pustil bom dvotaktol v steklenici in ga ne bom mešal zjutraj pa bom spodaj na plastenki naredil luknjo in vodo ter mešanico vode spravil iz plastenke, potem pa olje prelijem v drugo embalažo.

Dan se je prevesil v večer in počasi bo potrebno skuhati večerjo, moj vsakodnevni drugi obrok.

07.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Nedelja je in tukaj nedelja pomeni, da se ne dela. Danes so ljudje doma in tudi doma nič ne delajo, saj pravijo, da je v tednu šest delovnih dni in sedmi je namenjen družini in počitku. Ulice v mestu so zjutraj malo bolj polne saj se že ob šesti uri zjutraj prične maša v številnih cerkvah, ki jih imajo na tem otočju. Ljudje so res verni in vera je tista, ki jim daje upanje na boljše življenje in blaginjo.

Ker se danes nič ne dela, tudi sam nisem kaj dosti počel, malo že zato, ker me boli noga od putike, saj je bilo včeraj meso odojka preveč mamljivo, da ga ne bi jedel, poleg tega pa sem spil še kakšno pivo in današnji rezultat je bil pričakovan. In kot bi moj vnuk rekel: »Dedi vse mine.« Tako bo minila tudi ta bolečina.

Zunaj je vroče, saj sije sonce na polno in skoraj da ni nič več vetra. Tudi prepih na barki te ne ohladi, ker pač ne piha, kljub odprtim oknom. Popoldan se pocrkljam s keksi in kavo, kasneje še berem knjigo in urejam fotografije.

Zvečer si naredim rižoto, katere recept sem dobil na Palmerstonu, zato bo danes za večerjo kuhan piščanec, na koncu še hitro popečen in kot priloga papajina rižota v katero bom dodal dva manga, saj sta že oba preveč zrela in ju moram porabiti. Ker nimam kokosove vode, na obalo pa se mi zdaj ne ljubi iti iskati kokos, bom to nadomestil z navadno vodo v katero bom nakapljal limono.

06.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Mirna in tiha noč, mirno in tiho sobotno jutro. Sliši se le glas papig, za katere ne vem ali pojejo, kričijo ali pa je to normalna komunikacija med njimi. Ne vem kako da prej nisem slišal ob večerih zelo znan zvok, ki ga proizvajajo majhne živalice na drevesih, deblih in v krošnjah – črički. Slišal sem jih sinoči in napovedali so lepo vreme, a da bo tako lepo pa tudi nisem vedel, čeprav se je okoli devete ure, ko sem pil kavo v kokpitu pričelo temniti in temni črni oblaki so zastrli nebo in na zemljo poslali dež. Po nekaj minutah se je dež izlil in prikazalo se je sonce, ki je svetilo tako dolgo, dokler ni padlo zvečer v morje in vem, da se spet jutri pokaže.

Danes sem našel prosto bojo poleg mojega mesta za sidranje in se prestavim ter privežem na njo. Zgleda mi malo utrujena in poraščena z algami, zato jo preverim, če bi zdržala 35 vozlov vetra. To pa naredim tako, da se privežem na njo, nato pa prižgem motor, ter grem meter ali dva naprej z barko, ter takoj za tem pod 1700 obrati motorja zaplujem vzvratno. Če me ustavi, potem je boja dobra in me bo varovala pred močnim vetrom. Če je slaba in se utrga, pa je bolje da se utrgala zdaj, kot pa takrat, ko bo pihnil močan veter in me bo poneslo na obalo. Če me ponese na odprto nimam nič proti, če tudi je to kadarkoli, lahko tudi sredi noči in sredi mojega spanca. Pravzaprav naredim enako pri sidranju in lahko rečem, da se mi do sedaj še nobena boja ni utrgala. Preverite in si zapomnite to, morda komu reši življenje ali pa barko. Ko komu tukaj povem za to mojo metodo, me debelo gleda, zmiguje z glavo, nato pa vsak pravi, da to ni slaba ideja, če te ne vidi lastnik boje. Meni gre prvo za varnost, kaj pa si misli lastnik pa me ne zanima, če ravno so tukaj privezi na boje brezplačni. Ja, prav ste prebrali, brezplačni.

Okoli 13. ure se odpravim v suho marino na njihov vsakoletni rojstno dnevni party. Ker sem bil povabljen s strani lastnika, katerega sem spoznal predvčerajšnjim, se rade volje odzovem vabilu. Pravzaprav nisem samo jaz povabljen, kar tretjina tukajšnjih bark iz zaliva je dobila vabilo, čeprav ne vem po kakšni metodi izbire. Najprej grem peš dobra dva kilometra, potem pa mi ustavi kamionet in se še dva kilometra peljem na prikolici le tega. Tam je kakšnih 60 ljudi, veliko je domačinov in lastnika Joe in Adam me pozdravita ob prihodu, ponudita pivo in me peljeta k mizi, katera je pokala pod težo dobrot. Seveda sem se od vsega odločil za pravkar pečenega odojka. Ta je bil res tako dober, da tudi če me zagrabi putika, se je splačalo izbrati prav to hrano. Kasneje se poskusil tudi v aluminijasto folijo zavite kose tune, mečarice in drugih rib, katere se skuhajo v kokosovi vodi z začimbami in zelenjavo. Odlično! Prvič poizkusim tudi njihovo tradicionalno pijačo »kava« ki je videti, kot bi zmešal vodo in pesek, ki je bolj podoben mulju. Dodajo mu še nekaj ingverja v prahu in potem nekaj časa mešajo, da dobijo res »muljasto vodo«. Okus ima zemeljski in zanimiv, nima alkohola v sebi, ima pa druge substance, ki te zadenejo. Ko sem kasneje mojstru napitka povedal, da pri nas doma uporabljamo besedo kava za črno kavo, se je nasmehnil in vprašal koliko te kave sem že spil in mi ponudil še eno skodelico.

Pogovarjal sem se s kolegi s sidrišča, nekaj jih bežno poznam, nekatere sem srečal prvič. Srečam tudi kolegico, švedinjo Mio, katero sem nazadnje videl na Fatu Hivi, ko sta s prijateljem prosila naj ju vzamem s sabo iz otoka Hiva Oa na otok Fatu Hiva. Imela sva si kaj povedati, zato sva kar nekaj časa klepetala. Kmalu je bilo vsega dovolj in ker sem slučajno našel prevoz z domačinom, se z njim zapeljem do mesta, nato pa grem na barko. Vroče je in brez kančka vetra, zato se ohladim v morju, katero ima 27,6°C in potem spijem že pozno popoldansko kavo. Ker sem sit, večerje tokrat ne bom kuhal, če bom pa lačen pa pojem kakšno banano, ki mi za čuda prvič ostajajo, saj te tukajšnje mi nikakor niso dobre.

05.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Po dolgi, a zato delovni noči (zaključujem eno pisanje) sem šel proti jutru spati, a kaj ko me je čez nekaj ur zbudil močan veter. Najprej zaradi spanca sploh nisem vedel kaj se dogaja, a kaj kmalu sem se zavedal, da piha zelo močno. Pogledal sem iz barke in videl da nas je obrnilo in piha SZ veter. No to pa ne bo luštno, saj je barko odneslo proti obali in za krmo sem imel že plitvino. Kar kmalu se iz temno sivega oblaka izlije dež in je lilo skoraj uro in dvajset minut. Ura je bila skoraj osem, ko se je vse umirilo. Kasneje v baru sem slišal, da je menda pihalo 35 vozlov in več. Pravzaprav zelo neprijetna situacija, ki me ni pustila ravnodušnega.

Za vetrom je posijalo sonce in naenkrat je postalo tako soparno in vlažno, da so se tla v salonu navlažila s soparo in poznala se je vsaka stopinja. Brisal sem tla, a to je pomagalo le nekaj minut, kasneje je bilo vse enako kot prej. Zaprem barko in grem z dingijem na obalo. Na obali so ob cesti velike luže, pesek in zemljo je prineslo ob cesto in ponekod celo na cesto. Slišal sem in bral, da je tukaj ogromno prašičev, ki se prosto sprehajajo po travnikih, cestah in celo po plažah, a sem mislil, da je to tu in tam kakšen ki zaide. Danes sem jih videl vsaj trideset, če ne še več. Od tistih starih nekaj tednov do tistih, ki niso več prašički ampak so že prave svinje. Po navadi človek vidi psa, prašiča pa še res nikoli. Tudi malo drugačni so, z dolgim rilcem. Večina njih je plašnih in se hitro umaknejo in skrijejo v kakšno grmovje ali goščavo.

Na cesti in povsod drugje je veliko ljudi, kot bi bil nekakšen drugačen dan, morda dan za opravke, kot recimo pri nas dolga sreda. Sploh veliko ljudi je prišlo v tradicionalnih oblačilih in ti niso mestni ljudje, čeprav je Tonga kar malo zaostala država proti drugim državam. Tudi čistoča jim ni domača, prej tuja. A to je Tonga in sprejeti jo moraš takšno kot je.

Popoldan še na barki s svojim Rainmanom naredim 270 litrov vode in ko končam, je že noč. Počasi bo potrebno vse pospraviti in si narediti kaj za večerjo, čeprav sem danes utrujen in me ta večerja tokrat sploh ne mika.

In še nekaj o državi v kateri se trenutno nahajam. Tonga je kraljevina in je povsem neodvisna država, katera je sestavljena iz 177 otokov. Otoki so lepo poraščeni in zeleni, zato me je na trenutek spomnilo na Hrvaško. Vsi otoki so razdeljeni na tri skupine;  otoki Tongatapu, otoki Ha`apai in otoki Vava`u. Tukaj govorijo dva jezika Tonganski in Angleški jezik, katerega pa govori le cca 50% ljudi od 104.000 prebivalcev. Zanimivo je to, da je tem otokom dal prvo ime »Prijazni otoki« prav James Cook iz samo enega razloga, saj ko je prišel na otok so bili otočani zelo prijazni in prijateljsko razpoloženi do njega in njegove posadke, kasneje pa je imel z njimi celo nekaj problemov. Tudi danes je tukaj tako, saj so tudi do mene, kjer koli sem bil bili zelo prijazni, kot so dejansko prijazni vsi polinezijci. Na splošno so tukaj ljudje zelo verni in še nikjer do sedaj nisem videl toliko sakralnih objektov, kot jih je tukaj. Poleg tega je nedelja tukaj res dan brez dela in nihče si ne bo privoščil, da bi ta dan delal. Vožnja v prometu poteka po levi strani, zato je tudi pri prečkanju ulic in cest priporočljivo pogledati najprej v levo. Na teh otokih se rodi novi dan, ki se tukaj tudi potem konča, saj v tem časovnem pasu stopijo prvi v novo leto.

04.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Po enajstih urah res trdega spanca sem se prebudil v novo jutro, ki je bilo deževno. Da je tu veliko vlage sem vedel, da bo pa veliko vetra in dežja pa ne. A nič hudega, Jasmin ima streho nad glavo in se ne sekira. Ko dež preneha grem na obalo in poiščem prijavno pisarno. Carinik mi žal ne more dati nič drugega, razen praznih papirjev. In zakaj ne? Zato ker moram z barko na pomol za prijavo. OK, ampak jaz sem sam, mu pravim, težko bo v tem vetru pristati in se privezati.  Skomigne z rameni in gre.

Sprehodim se nazaj do dingija, nazaj na barko, dvignem dingija na barko, nato se odvežem s te slabe boje in zaplujem do prijavnega pomola. Pokličem uradnike po radiu in jim povem, da prihajam, da prosim za prijavo in prijazna gospa mi pove, naj se privežem na pomol in da pride delegacija na barko. Tam je še ena večja dvojambornica in mi pomaga, da se privežem. Ker dvojambornici ravno točijo iz cisterne gorivo, jih vprašam, če imajo kaj viška tudi za mene. Ker imajo nalivno ročko z debelo cevjo, mi le ta ne bo šla v odprtino za nalivanje goriva, zato jim dam kanistre. Hitro natočijo in plačam 2,81 T$/lit. (1 Tonga dolar=0,41 EUR). Potem pride možakar iz policije in dobim potrdilo, plačam to uslugo in pride carinik. Ta je tako poln sebe in danes že »naspidiran«, da je samo vprašanje časa, kdaj mu bo elastika počila. Ko izpolnim vse formularje (11 kom!!!) mi pregleduje papirje in potem me vpraša. Cigaretov ni? Sigurno? Alkohola tudi ne? Piva? Vina? Nič, mu pravim. V tistem momentu pride še iz zdravstvene inšpekcije zelo prijazna gospa, na hitro opravim in tudi njej plačam njen postopek. Ko ona odide, mi carinik reče, da bi rad pogledal barko. Izvolite. Odpreti mu moram hladilnik, potem dve omarici in pokaže na mizo, naj odprem pokrov za steklenice. Očitno pozna barke in mu odprem. Notri najde polovico steklenice viskija in začne komplicirati 500 na uro. Da me lahko kaznuje, da me lahko odžene s Tonge, da mi ne da papirjev, da mu lažem, da sem napisal da nimam ničesar,… Ej, težil je kot da imam destilarno viskija in ne dobre 4 dcl res pozabljenega viskija. Potem mi reče da mora to zapleniti. Dam mu to steklenico in reče, da naj mu dam eno prazno plastenko od vode. Dam mu pol litrsko plastenko in možakar nad umivalnikom strese nekaj kapljic vode iz nje in prelije v njo viski, prazno steklenico mi vrne. Ampak, plastenka za uničenje roma v njegovo torbo in nič ni treba podpisati. Potem me pogleda in reče, da mi mora izpisati kazen, a se lahko dogovoriva tudi drugače. Lahko mu dam sam od sebe nekaj denarja, recimo 100 dolarjev. Najprej ga debelo pogledam, potem razmišljam če je to dobro, ker ne vem, morda me bo potem kaznoval, ker sem ga podkupil. Jebela cesta, kaj pa zdaj? Nimam polovičke, nimam koga poklicati, nimam nič, sam odločam. Vzamem denarnico in iz nje potegnem 20 dolarjev in jih položim na mizo, ne da bi ga pogledal in rečem tole lahko dam več nimam. V roke mu ne dam, da ne bi rekel, da mu dajem denar, naj si sam vzame z mize. Nekaj momlja, vzame denar in ga da v žep, potem gre ven in mi pravi, naj snamem rumeno zastavico in naj izobesim zastavico Tonge, ker je s tem postopek končan. Kaj pa moji papirji? O saj res, mi pravi, vzame papirje iz torbe in mi jih da v roke. Tako si je gospod prilastil nekaj viskija, ter nekaj denarja. Verjetno pa si to ne upa narediti povsod, le tam kjer nima prič in ker sem bil sam na brki si je privoščil ta dogodek, jaz revež pa sem bil čisto trd. Pravzaprav pa, če bi me želel, bi me lahko kaznoval ter me tudi izgnal iz Tonge. Konec dober vse dobro.

Potem grem še v trgovino, kupim nekaj stvari, grem na tržnico kupim nekaj zelenjave in nazaj na barko. Ne najdem proste boje in čisto na koncu sidrišča sidram na globini 15 metrov in upam, da se veter ne obrne, s tem pa obrne mene proti obali, kar ne bi bilo najboljše, saj je tam že plitvina. A  nekaj dni bo že zdržalo, potem grem tako ali tako dalje.

03.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Ponoči se je veter okrepil skupaj z valovi, vendar je zdaj pihal čisti vzhodnik in valovi so bili skoraj v krmo. Tokrat pa ni bilo slabo, če tudi je bilo vse višje in večje. Ob treh ponoči, mi zazvoni AIS alarm in nedaleč od mene je še ena barka, a ker je predaleč mi pokaže samo MMSI številko, ne pa tudi imena barke. Kasneje tudi ona izgine in se ne pokaže več.

Ob 10:10 uri sem dosegel kopno, otočje Vava`u, kraljevine Tonga. A ker moram iz vzhoda po severni strani otoka na zahod in potem v notranjost ter po kanalih do glavnega mesta, sem dodatno preplul še 26 NM počasne plovbe, kar je dodatnih pet ur. Kakorkoli  po 22 urah plovbe in preplutih 131 NM v zadnjem dnevu, sem se privezal na bojo pred mestom Neiafu. Tu je globina več kot 30 metrov in nihče ne sidra, je pa tukaj kar precej boj in so vse več ali manj zasedene. Moj boja je bila prosta, ker je videti slaba, a sem se za eno noč privezal in v vodo spustil sidro ter vseh 50 metrov verige v upanju, da je ne bom rabil. Danes sem bil prepozen, da bi se prijavil in uredil zakonske formalnosti, zato bom to opravil jutri, da pa nisem v prekršku, sem izobesil rumeno zastavo. Najprej sledi tuširanje in potem se preoblečem v sveže perilo. Paše, še pa še!

In če me kdo vpraša kje si pa jadral 2.10. mu lahko samo rečem, da mi je sistem vzel en dan življenja in nikoli ne bom in nisem bil v 2. oktobru, leta 2018. Enostavno sem en dan preskočil in sedaj nisem več 12 ur za Slovenijo ampak, 13 ur pred njo. Simpl, a ne?

Ker je boja zelo slaba tudi v mesto ne grem, čeprav bi nujno moral v trgovino, saj mi je dejansko zmanjkalo vsega, kar je sveže. Nič hudega, pobrskal bom po ladijskem skladišču in našel marsikaj za v želodec. Bom pa jutri šel v trgovino in morda še kdo zapusti sidrišče in pridem do dobre boje.

Od Palmerstona do  Tonge sem preplul 663 NM v štirih dneh in 22. urah. Lahko rečem da sem bil hiter kljub močnemu vetru in res težkemu morju.

01.10.2018, Tihi ocean – proti Tongi 4. dan

Temna noč kot v rogu. Nič ne vidiš, le začutiš val, ko te udari s strani. Klofuta! Veter je še vedno konstanten in ne pojenja. Okoli ene ure zjutraj se na vzhodu pokaže luna, a kaj kmalu izgine, saj so pod njo gosti, temni črni oblaki. Sram jo je lahko, da mi vsaj malo ne razsvetli poti! Slišim le šumenje oceana, ki ga povzročajo večji valovi. Vidljivosti ni in spredaj na premcu vidim le odsev rdeče in zelene signale luči od Indiga. To je vse! Ponoči za dve uri prižgem motor, zmanjkuje mi elektrike, kar je posledica oblačnosti. Vetrni generator imam blokiran, ker se mi zdi, da ga bo veter odtrgal s stojala in ga zabrisal v ocean.

Proti jutru se je zmanjšala razpenjenost morja in valovi so se za malenkost pritajili,  kljub temu so se še vedno kdaj pa kdaj zlili čez barko. To noč me je 6 krat zalilo. 6 krat sem bil moker v lastnem kokpitu in 2x je barko ustavilo na mestu in jo zaradi teže vala, ter vala od spodaj zagugalo, najprej levo, potem desno. Če se ne bi držal in ne bi bil pripet, bi verjetno padel na tla kokpita.

Jutro prinese dan, dan se začne z oblačnostjo in proti osmi uri posije sonce. Prežene temne oblake in meni nariše nasmeh na obraz. Zdaj vidim morje, vidim val, vidim vse pred sabo. Spregledal sem! Hitrost se je zaradi manjšega valovanja spet povečala in Indigo nekaj krat poleti 7,0 in 7,1 vozla. Konstantna hitrost je med 5,8 in 6,6 vozla. Letiva in reževa s premcem bele in penaste valove. Milje se na ploterju odštevajo in letijo proti ničli veliko bolj hitro, kot po navadi. Skuham si kavo, prvo po dveh dneh. Pogreje mi dušo in želodec, v katerem se je nabralo že kar nekaj kisline, katero pivnam še samo z domačim kruhom. Ker je malo bolj mirno, si že zdaj skuham večerjo in jo spravim v hladilnik, saj po napovedi se kasneje ne bo dalo kuhati, kajti valovi se vračajo nazaj v še močnejši obliki. Večerja bo hladna – testenine z zelenjavo iz konzerve in tuno iz konzerve. To lahko jem hladno in se ne  bo polilo po tleh, pa tudi dobro bo. Preverjeno!

Tokrat sem v 24 urah preplul 147 NM in zdaj vem, da je bila napoved točna. Valovi so že višji, močnejši. V eni uri mi je val 4 krat prestavil barko za več kot 90 stopinj iz smeri in s tem posledično izklopil avtopilota. Takrat tisto malo sprednjega jadra udarja v prazno, sliši se kot bi nekdo bičal po napetem platnu. Enkrat ga bo odtrgalo pri rinki, ali pa ga bo enostavno scefralo, čeprav je izredno močno in debelo. Za zdaj mu trga le šive na robu in te nitke visijo z jadra, ki je spodaj vse bolj in bolj podobno visečim resicam na rokavu Buffalo Billa. Naslednja noč naj bi bila zadnja pred ciljem, midva z Indigom bova zdržala, kot sva zdržala že več kot 16.000 NM, ki jih puščava za krmo, od kar sva izplula iz domačega pristana.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja