September – 2018

30.09.2018, Tihi ocean – proti Tongi 3. dan

Noč je bila pestra. Okoli 21. ure se je začelo z nevihto in zelo močnim dežjem. Iz oblaka ni deževalo ampak se je voda enostavno zlivala na Indigo. Vendar samo eno dobro minuto, potem pa je še 5 minut rahlo pršilo. Takšnega pojava še nisem doživel.

Drugi pojav okoli 3:30 zjutraj. Morje je tukaj globoko v povprečju čez 5.000 metrov. Kar naenkrat pa se pojavi plitvina 9 metrov na ploterju. Majhen vulkanski koralni greben, seveda ni nevaren zame, je pa zanimivo, kaj vse vidiš in doživiš. Zato pa je južneje pred otokom Niue čudovit atolček, kjer navtiki radi sidrajo ob mirnem morju.

Valovi in veter sta  po napovedi. Večkrat pihne tudi več od napovedanih 27 vozlov, sunki pa sežejo nekje do 34 vozlov. Avtopilot kolikor toliko dobro drži in obvladuje situacijo, le kadar ga večji val vrže iz smeri potrebujem kar nekaj časa, da barko umirim in jo nastavim nazaj v kurz, da mi ne potrga jadra. Valove je težko izmeriti, lahko povem le, da je barka kot zamašek v deroči reki in jo meče levo desno, včasih skoraj brez nadzora. Upam, da vetra in valov ne bo veliko več, kot ju je do sedaj.

Maloprej je pihnilo nad 31 vozlov in takrat je Indigo poletel tudi 6,6 vozla po GPS. Pestro je in zelo naporno za enega človeka. Edina dobra stvar je, da sem zaradi močnega vetra zelo hiter. Imam samo cca 5 kvadratov genove zunaj. Tako bo še dva dni in pol. Preplul sem spet novih 136 NM in tudi za toliko sem bližje cilju.

29.09.2018, Tihi ocean – proti Tongi 2. dan

Druga noč je minila relativno mirno. Jadra je polnil vzhodnik, ki je včasih prešel proti JV. Ker je veter prav primeren za jadranje, nekje med 14 in 18 vozli je zato tudi hitrost moje barke relativno dobra. Valovi so kratki, nekje med metrom in pol, včasih pride kakšen večji in barka se dvigne, ter se tudi zatem spusti, saj se le-ti ne razbijajo na barki. Sredi noči je 6 NM na moji levi AIS zaznal plovilo, katero je plulo s hitrostjo 10,7 vozla! Za primerjavo naj povem, da sem jaz takrat z genovo lovil komaj 5,2 vozla. Biti enkrat in več hitrejši od mene, pomeni priti enkrat hitreje na cilj. Bravo Twister!

Vem, da mi je to vreme z valovi še v redu, zato nekaj čez tretjo zjutraj zamesim kruh in ob šesti uri ga imam že pečenega. Med mesenjem testa za kruh mi je zaradi enega večjega vala spustil avtopilot. S tako od testa lepljivimi prsti res ne vem kaj je slabše; ko se to naredi na stranišču ali pri mesenju testa? Oboje ni v redu in je zamudno, ta čas pa veter lahko strga jadra. Kasneje si skuham še dobro turško kavo, za zajtrk pa bo sveže pečen kruh in maslo.

Dopoldan je bilo malo dežja, nato pa so se oblaki razkadili in pokazalo se je sramežljivo sonce, katero se je kaj kmalu skrilo za sive oblake in se ni več pokazalo. Od nekod so prišli višji valovi, kljub vetru, ki je bil še vedno v mejah normale in pravilne vremenske napovedi. Malo zatem zapiha tudi veter z močjo 20 vozlov in sunki do 24 vozlov, zato sem pričakoval nevihto. A kakor je veter odšel je po eni uri odšel in vreme se je spet stabiliziralo. V vodo namočim trnek in čez pol ure se laks odvija. Pogledam v daljavo in … Ojoj….Namesto ribe se je ujela ptica, ki je plastično ribico zamenjala za pravo. Ko sem jo tako vlekel do barke in razmišljal kako jo bom rešil s trnka, se je malo pred barko uspela sama rešiti tistega, kar jo je držalo. Prav hvaležen sem ji bil, da se je naredilo kot se je. Kasneje čez dan ribiške sreče več ni bilo. Le kaj bo danes za večerjo? Verjetno rižota z zelenjavo, ki pa žal ni sveža in je iz konzerve. Moj hladilnik je več ali manj prazen in komaj čakam, da ga na severnih otokih Tonge, kamor grem najprej tudi napolnim. Na Palmerstonu ni trgovine, zato si nisem mogel nič kupiti.

Danes po 24. urah plovbe sem spet preplul 126 NM. Če bo šlo tako naprej me bo na otočju Vava`u ravno pred prihodom zajela noč, kar pa mi ni najbolj po godu. Ker jutri prihaja veliko bolj pesto vreme, saj bo veter pihal od 25 do 30 vozlov upam, da bo barka vsaj za en vozel hitrejša, kar pomeni, da bi mi morda še uspel prihod ob belem dnevu. A dokler ne začutim ob tem vetru valov, ki bodo visoki minimalno 3 metre, potem so moji zaključki lahko celo prehitri.

28.09.2018, Tihi ocean – Proti Tongi 1. dan

Nočno jadranje je bilo bolj slabo, zato pa je kasneje zapihal močnejši veter in nekako popravil povpreček preplutih milj. V prvih 24. urah sem preplul 122 NM.

Bi pa rad kaj več napisal o mojem zadnjem obisku na Palmerstonu. Torej, Palmerston, je atol, ki naj bi bil center polinezijskega trikotnika. Je zadnji in najbolj odročen med Cookovimi otoki. Do leta 1860 je bil še nenaseljen. Takrat se je na atol izkrcal izdelovalec lesenih sodov in kadi, William Marsters s svojimi tremi ženami, katere si je našel na enem od sosednjih otokov in s katerimi je kasneje imel 17 otrok in 54 vnukov ter vnukinj. Zadnji današnji uradni podatek je, da danes na tem atolu trenutno živi samo 38 prebivalcev. Zame velja za najbolj odštekan otok in je res poseben. Ker nima vhoda za naša plovila, ima zunaj njega na zahodni strani nekaj boj, ki jih proti plačilu oddajajo. Oskrbovalna ladja pride na ta atol le 3 morda 4 krat na leto, vmes pa se morajo sami znajti in preživeti.

Tukaj kot tujec ne moreš kupiti zemljišča in tudi ne moreš uradno bivati na otoku. Edini belec, Will Rowe, ki živi tukaj, se je nedavno poročil s tukajšnjo domačinko in šele po poroki so ga tukaj sprejeli. On je izjema, saj nima niti priimka, kot ga imajo vsi: Marsters. Will mi pove svojo zgodbo, kako je nekega dne, ko je njegova zdajšnja žena še študirala v Novi Zelandiji. Zagledal se je v njo in se bliskovito zaljubil. Čeprav je druge barve kože, saj je polinezijka, se ni mogel upreti tej ljubezni, tudi ko mu je povedala, da gre živeti nazaj na Palmerston in bo tam kot učiteljica učila domače otroke. Ni imel kaj razmišljati, saj ljubezen premaga vse in je zapustil velemesto, zapustil je civilizacijo, starše, prijatelje, zapustil službo ter odšel za njo, na majhen otok na atolu in se sploh ni zavedal kaj ga čaka. Najprej je imel veliko problemov z lokalnimi ljudmi, ki ga niso želeli sprejeti medse. Kasneje, ko se je s svojo zdajšnjo ženo uradno poročil med domačini, na plaži tukajšnjega otoka, se je vse spremenilo. Od tistega trenutka je bil njihov, dobil je tudi službo v šoli, stanujeta skupaj v eni od zapuščenih hiš in živita življenje. Zdaj je tudi ona kot domačinka dobila v dar kos zemlje in sta začela urejati parcelo, sekati palme, zažigati korenine in v roku dveh let bosta postavila moderno hišo, ki bo kljubovala vsem ciklonom. Hiša stoji na parceli tik ob peščeni obali, kjer ima morje čudovite turkizne odtenke modre barve. Ker me je on vodil po otoku in mi razkazoval vse kar je tukaj zanimivega, a tega je kar nekaj, sem slišal samo dobre stvari o otoku in tudi o ljudeh. Pokazal mi je kako pridobivajo iz sonca elektriko, saj imajo pravo malo moderno elektrarno. Naselje z nekaj hišami ima svojo glavno ulico, otok pa je razdeljen na tri dele po sistemu trikotnika in vsak kot nosi ime ene od treh Marstersovih žena. Med goščavo in palmami je urejena in z belim peskom posuta cca dva metra široka pot, ki ima ob strani lesena debla in ne boste verjeli, ima svojo ulično razsvetljavo. Odbito, vam rečem. Popelje me še v svoj dom, kjer spijeva kavo, mi razkaže preprosto domovanje in ker je že tu tri leta, ga vprašam, če bi šel nazaj v Novo Zelandijo. »Nikoli več! Kako naj grem iz raja v pekel?« Verjamem mu. Razkaže mi še prvo in avtohtono hišo Williama Marstersa, ki je danes kot nekakšen spomenik, pokaže mi njegov grob, saj je prvi krvni sorodnik vsem živečim na otoku, popelje me do posebneža Willa Marstersa, ki naju postreže z mangovim sladoledom, ingverjevimi piškoti in kateremu sem prinesel slovensko zastavo, ki se zdaj bohoti z drugimi zastavami in kaže, da je tudi Palmerston obiskal Indigo.

Najtežje se je od teh pristnih ljudi posloviti. Danes sem izvedel, da pride na otok komaj 80 plovil na leto in to jim je edini stik s svetom. Zato je vsekakor druženje prijetno, nekatera pa ostanejo pristna za vedno. Sinoči so trije mlajši člani z bark ostali na otoku in prespali pri domačinih. Zastonj so bivali, jedli, se imeli lepo in uživali gostoljubje teh preprostih ljudi. Ob slovesu nam je bilo danes težko in ko sem Edwarda videl, ko me je objel, da ima solzne oči, je bilo težko tudi meni. Potem mi je rekel: »Dragi prijatelj Jasmin, vesel bi bil, če prideš še enkrat na ta otok. Premisli, letala iz Nove Zelandije letijo na Rarotongo od tu do otoka pridejo ladje. Pridi in ostani tri meseca in bodi gost moje družine! Denar pusti doma, prinesi le svoje srce!« To je to, ko je srce večje od vsega drugega. Srčni objemi povedo več kot tisoč besed.

27.09.2018, atol Palmerston, Cookovi otoki

Noč je bila mirna na boji in počasi sem se privadil, da se barka valja, malo levo malo desno. Je pač rolly in tu nimam kaj pomagati, samo da ni visokih valov.

Jutro je in danes so nas zapustile 3 barke, trije pa smo ostali, a smo se dogovorili, ker prihaja slabo vreme, da gremo tudi mi naprej, samo ne vemo ali že danes zvečer ali jutri zjutraj. Bistvo je, da se odjavimo danes. Če bo napoved res vetrovna je tukaj zelo nevarno za barko, posledično tudi za nas. Žal mi je le to, da ne morem ostati dlje časa med temi čudovitimi ljudmi. Otok je res poseben in krasen hkrati.

Že zjutraj ob 9. uri pride po nas Edward in nas spet odpelje na obalo. Tako smo se pač danes dogovorili, da pride pol ure prej. Odpelje nas spet s svojo vratolomno plovbo skozi prehod in do obale. Tam pa gremo vsak po svoje. Mi trije kapetani svojih bark gremo skupaj, mladi se družijo za sebe. Po kosilu pridejo na sidrišče še tri plovila in z enimi od njih se družimo, čeprav jih jaz do sedaj nisem poznal. Bilo je čudovito. Danes je bil spet dober ulov rib in spet so filirali in rezali ribe.

Proti koncu popoldneva, ko so bile vse ribe filirane, smo odpad (hrbtenjačo z glavo in kože), odpeljali s samokolnico do obale in smo začeli to metati v vodo, tako pa smo privabili morske pse in jih hranili. Kakšnih 20 se jih je nabralo v treh minutah. Ko sem videl, kako morski pes zagrabi ribo in jo prelomi ter pregrizne, se ne sprašujem več, kaj naredi beli morski pes. Ker pač nimam mere, tako mi je kasneje rekel domačin Will, sem šel med hranjenjem morskih psov kar do njih in enega cca 1,3 m dolgega zagrabil za rep in ga potegnil na obalo, kot da se igram s sosedovo domačo mačko. Najprej so bili šokirani, nato pa so me začeli kregati, saj bi lahko bil ob noge ali roko, kajti v tem trenutku morski pes ne ve kaj bo ugriznil, saj se hrani. No vse dobro in konec dober. Se spomnite kaj sem napisal na Fakaravi? Ko enkrat plavaš z njimi je naslednja želja, da bi se jih dotaknil. Očitno se mi želje izpolnjujejo in tokrat sem se ga dotaknil, pravzaprav sem ga malo manj kot pol minute vlekel na obalo, kot da vlečem prašička iz štale za 29. november leta 1973, ko so bile takrat še koline. Potem smo mu morali pomagati, da je prišel nazaj v globoko vodo. To sta naredila domačina, ki sta vzela vsak svoj večji plastični zaboj in ga porinila v globoko vodo.

Blog gre danes malo prej ven, saj smo se dokončno odločili, da gremo kar danes zvečer dalje. Poleg tega bo veter kar močan tudi v naslednjih dneh na naši poti in zaradi njega se ne bomo ustavljali ne na otoku Niue, ne na Tongatapu, ampak gremo 170 NM severno do otokov Vava`u in se potem spustimo za teh 170 NM nižje do Tongatapu, ko nam bo to vreme dovoljevalo.

V nedeljo in ponedeljek pričakujemo okoli 30 vozlov vetra, a vsi upamo, da se bo to spremenilo vsaj za nekaj malega manj. Vem, da se bomo že po prvih štirih urah razgubili po oceanu, in ne bomo več vedeli drug za drugega kje smo, a cilj nam je vsem enak. Torej me spet čaka okoli 660 NM ali 5 do 6 dni non-stop jadranja.

26.09.2018, atol Palmerston, Cookovi otoki

Od včeraj do danes dopoldan sem bil v nekakšni prisilni karanteni in nisem smel na kopno. Zato pa so me sinoči prišli pozdraviti drugi. Dve posadki barke sem poznal od prej, ene pa ne, a so zvečer prišli vsi z dingiji k meni na barko in prinesli s sabo pijačo, Michelle pa je prinesla celo makaronovo solato, ki jo je bilo zaradi številčnosti ljudi bolj za degustirat kot za obrok. Nick je povabil tudi par, ki ga nisem poznal, saj so bili trenutno skupaj na njegovi barki. Tega res ne vidiš nikjer, kot samo tu. Prijateljstvo ne pozna meja. Vsi so slišali po radiu katera barka prihaja na sidrišče. Objemi, sreča,.. tega se pravzaprav ne da opisat. Vedno več nas je, ki se družimo med sabo. Če sem bil še do nedavnega zakrknjen jadralski samec, tega zdaj vsaj za sidrišča ne morem več reči.

Hitro sem zaspal in spal do četrte ure zjutraj in potem bedel do šeste, pa spet zadremal za uro in pol. Komaj sem se uredil že slišim motor in čoln je pri meni. Ura pa je komaj nekaj čez osem zjutraj. Prišli so uradniki s carine, policije in zdravstvene inšpekcije. Ufff, eno uro prehitro, jaz niti kave nisem uspel spiti. Najprej sem imel opravek z zdravstveno in sanitarno inšpekcijo, ki mi je pregledala barko, jo posprejala z insekticidom. Potem sva pregledala sadje in hladilnik, ter ostalo hrano, napisala sva dokument o ustreznosti vsebine na barki. Vse je O.K.. Potem sem imel opravka še s policijo in carino, kar je normalna procedura vse povsod, le da še nikoli ni bil nihče na barki, vedno sem moral jaz na kopno.  Vsa procedura me je stala 65 USD (52,50 EUR). Ker je tukaj velik problem prehod čez greben, pride lastnik boj vsako jutro ob 9,30 do plovil in pobere v svoj večji aluminijasti čoln vse posadke in jih odpelje mimo vseh plitvin in koralnih glav do otočka Palmerston, ki ima isto ime kot atol. Edward je zelo prijazen in nas odpelje najprej domov na kavo in čaj. Hvala, prva kava, čeprav instant. Potem pa smo se razkropili in smo šli vsak po svoje. Eni so šli z ribiči ribarit, drugi so se šli kopat na čudovite bele plaže, spet tretji so se šli potapljat na greben. Ni da ni kaj vse ti lahko tukaj nudijo. Jaz sem šel na raziskovanje otoka, tako sem šel najprej do šole, kjer sem se pogovarjal z dvema učiteljicama in otroci. Učiteljica Sharon je bila zelo prijazna in me je bila zelo vesela. Spoznal sem nekaj otrok in najbolj se mi je k srcu prirasla mala Joey, ki nas je kasneje tudi fotografirala. Potem sem še jaz njo, saj mi je dala en velik srčen objem in me vprašala, če jutri tudi pridem. Obljubil sem, da se vrnem in po barki pogledam, če imam kaj stvari za te otroke, kot so beležke, pisala, barvice. Nekaj se že najde. Kasneje me pot vodi do pokopališča, kjer najdem grobove prvih naseljencev tega atola in predvsem prednika skoraj vseh danes živečih ljudi na otoku, Williama Marstersa. O njem in ostalem bom še kaj napisal v nekaj naslednjih dneh. Ko se sprehajam med hišami me pozdravi prijetna mama, kakšnih 70 pomladi je štela, tako na prvo oko. Potem se razgovoriva, povabi me v eno najlepših hiš na otoku in kasneje izvem da je mami ime Tepou in je stara 86 let. Ne moreš verjeti kako dobro zgleda in je še vedno dobrega zdravja.

Kasneje je ura, ko moram spet do Edwarda, saj je v ceno priveza na boje, ki stane 8 USD (6,50 EUR) na noč, vključeno tudi kosilo. Za kosilo smo imeli riž, piščanca v curry omaki z zelenjavo in kuhano papajo z rižem, ki je bila zame največje presenečenje, čeprav mi nekako ni šla najbolj v slast. Kasneje sem spoznal še druge ljudi na otoku, gledal kako so pripeljali cele samokolnice rib in jih čistili, filirali in pakirali za v skrinjo, saj potem te pakete pridejo iskati z ladjo ter jih odpeljejo na Rarotongo, kjer se prodajo raznim hotelom in restavracijam.

Zdaj sem se stuširal in grem na sosednjo barko na grill party, saj smo dobili vsak po dva fileja, katere bomo spekli na žaru. Dan je bil poln in utrujajoč, da sploh ne morem verjeti, kako hitro je minil.

25.09.2018, atol Palmerston, Cookovi otoki

Da zna biti Tihi ocean res tih, sem spet opazil zjutraj ob šesti uri, ko je enostavno zmanjkalo vetra. Genova je plapolala v brezvetrju, Indigo pa se je samo gugal na manjših valovih in stal skoraj na mestu. Moral sem prižgati motor in nadaljevati plovbo z njim. Ob osmi uri, sem spet preveril milje in teh se je nabralo 132 NM, torej mi jih do cilja ostane še točno 52 NM. Če bom moral pluti tako kot zdaj je to 9 ur in to pomeni da bom že okoli 17 ure dosegel atol, nato pa še potrebujem kakšne 3 milje plovbe proti SZ, kjer je manjše naselje in nekaj boj. Se je pa zato že zjutraj nakazal lep in sončen dan, predvsem pa bo vroč, saj ni nikjer nobenega oblačka.

Ob pol desetih se začne na palici odvijati rola z laksom in očitno se je nekaj ujelo. Bilo je spet težko in  po samo dveh minutah sem ostal brez ribe in brez vabe. In kaj naj zdaj navežem gor? Vileda krpo? Vseeno nekaj kombiniram in čudo od vabe je v vodi.

4 NM pred Palmerstonom snamem s pripone že obledelo zastavico F. Polinezije in navežem rumeno Q zastavico na desno stran, da bodo vedeli, da se želim prijaviti. Počasi se le bližam začasnemu cilju.

Kakšni dobri dve milji preden zavijem proti naselju in bojam, pokličem po radiu dežurno službo na VHF kanal 16. Povem jim da prihajam k njim in jih prosim za eno prosto bojo. Ko opravimo osnovne formalnosti po radiu, me prosijo, da pripravim dve vrvi in ob eni od boj bo človek na čolnu, ki me bo počakal in privezal. Dogovorjeno. In res me pričaka čoln z domačinoma, ki mi pomagata pri privezu. Ker sem slišal za dve razbiti barki ob atol zaradi boje, spustim v vodo sidro in to en meter manj, kot je globina na globinomeru, tako da se sidro ne dotika dna. Če pride kar koli narobe, se bo sidro nekje ujelo preden pride barka do grebena, do takrat pa naj prosto binglja v vodi. Žal, nobeni boji ne verjamem, sidro pa je le sidro.

Tako pa sem po 687 NM privezan na boji ob atolu Palmerston. Za to plovbo sem potreboval 5 dni in točno 9 ur. Pet plovil je že na bojah pred mano. Ker je vetra skoraj nič, verjamem da bo prijetno ostati tukaj, saj je morje mirno, le mrtvi stranski val zaziba barko. Kako je tu, ko na odprtem zapiha, sploh pa vetrovi od JZ, Z, SZ, potem verjetno ni lahko tistim, ki smo na bojah.

Zdaj pa h kuhanju večerje, zračenju svoje spalnice in po petih nočeh bom zaspal v svoji postelji. Jutri zjutraj pridejo uradniki na mojo barko in se bom tudi uradno prijavil.

24.09.2018, Tihi ocean – proti Cookovim otokom, 5. dan

No pa se je ob osmi uri zjutraj končal četrti dan na odprtem oceanu in začel se je peti. Spet sem preplul novih 127 NM in vedno bolj se približujem cilju. Pravzaprav sem bil že včeraj v območju Cookovih otokov in atolov, saj jih je kar nekaj že ostalo za mano. Moj cilj je zadnji od njih, Palmerston.

Noč je bila še v mejah normale, saj mi je veter začel ugašati, ki pa je nekje ob svitu, okoli 6. ure zjutraj potihnil na komaj 7 vozlov. Prižgati sem moral motor in motorirati po oceanu z nakodranimi metrskimi valovi. Zjutraj sem zamenjal vabo in sedaj je velik ligenj v vodi, a glede na hitrost plovbe dvomim, da bo ta ligenj kaj zalegel. Kasneje se lotim še čiščenja prekatov in iz njih potegnem cca 5 litrov morske vode, ki se je nabrala zaradi zlivanja valov na barko. Oprtam si še varnostni naramnik, ter se pripnem in moram naprej na palubo, saj mi je iz ne vem iz kakšnega razloga, čeprav imam preventer, odtrgalo karabin na boomu in posledično zaradi tega je eden od škripcev padel na palubo. Tudi tega zamenjam z rezervnim in zdaj je videti vse v redu.

Vreme je čudno, sivo, skoraj bolj temno kot svetlo. Sonca ni, saj mu nizki in gosti oblaki ne dovolijo, da bi pogledal skozi njih. Nekajkrat je celo malo porosilo, a ni bilo iz tega nobenega dežja, kar mi celo odgovarja. Je pa zato v barki čutiti vlago, in tudi na pohištvu se jo vidi. Ker me moti, sem jo obrisal, a dvomim, če bo to kaj zaleglo. Vreme je takšno in počasi se bo potrebno navaditi, da prihajam v še bolj vlažna področja.

Ob 11. uri začutim nekaj več vetra in se ga razveselim kot otrok čokolade. Vendar je veter obrnil smer in zdaj piha iz SV, zato potegnem genovo na drugo stran in zdaj jadram. Sicer še počasi, a jadram. Za malico imam banane in še eno papajo, ki pa je že precej zrela in ni kaj dosti ostalo dobrega v njej, zato jo je slaba polovica romala v morje. Tudi veter se je malo okrepil in zdaj že letim vedno nad 5 vozlov, včasih pride števec tudi krepko čez 6 vozlov. A to so kratki, a sladki trenutki. To so tisti trenutki, ko postane še Bavaria hitra, čeprav sploh ni narejena za takšno vrsto jadranja. Zdaj imam celo malo več upanja, da se na trnek ujame kakšna roparica, ki ima rada hitre ribice oz. lignje.

Popoldan se pokaže sonce in le-ta mi mineva v branju knjige, tudi kratkemu a sladkemu dremežu, čeprav sem se čez noč kar dobro naspal in spočil. Spet zaropoče genova in nakaže, da ni več dovolj vetra, obrnem jo spet na drugo stran, veter je spet obrnil. Veter je še zmeren a po napovedi se bojim, da mi bo kmalu ugasnil na mejo, ko ne bo več prijetno jadrati.

Zvečer priznam poraz pri ribolovu in potegnem vabo na krov, ponoči nikoli ne lovim rib. Počasi tudi sonce zahaja, prižgem signalne luči in čakam na peto noč moje plovbe. Čas je, da si nekaj skuham za večerjo, kajti čez dan pojem toliko sadja, da pravzaprav vmes ne potrebujem nobenega kuhanja in nobenega obroka. Zvečer pa si zaželim nekaj toplega in dobrega. Zagotovo vem, da sveža riba ne bo za večerjo.

23.09.2018, Tihi ocean – proti Cookovim otokom, 4. dan

Noč je bila še najboljša doslej in veter se ni preveč okrepil. Ves čas je pihal JV z močjo 19 do 22 vozlov, valovi pa so bili do 2 metra visoki, le tu in tam se je našel kakšen višji val. Ker prihajajo valovi bolj iz boka, barko večkrat zarola, kar pa dejansko ni prijetno, če nisi na to pripravljen in se ne držiš za kaj oprijemljivega. Je pa zato noč lepa, kljub penam na valovih, na tej neskončni gladini, ki se vidi kot biseri v noči, ko na njih posveti luna. Zdaj ni več oblačnosti, ni dežja in vse je prijetneje. Noč je postala malo svetlejša in celo bolj topla. A še vedno brez jakne ne morem biti zunaj, saj je veter tisti, ki tolče do kosti. Tu in tam pride kakšen val, ki je višji in močnejši, barko zadene v trup in jo vrže iz smeri plutja. Avtopilot se izklopi, genova, ki je edina zunaj zaropota, tangun, kljub temu, da je pripet na vse strani skače in včasih se bojim, da bo nekaj utrgalo. Tudi tokrat je vse v redu.

Zjutraj ob osmih pogledam na preplute milje in danes jih je 129. Premalo. Prav za prav je bistvo vsega  koliko jih še ostaja do cilja. Barka ne pluje vedno ravno in večkrat jo zanese s kurza, z naše začrtane poti. Takrat naredimo nekaj milj več in to se odraža na razdalji do cilja.

Ker mi sadje postaja zrelo, sem danes za zajtrk imel kar banane, namesto kosila sta bila dva obrezana in že precej zrela manga ter ena velika papaja, ki je že tudi začela gniti. Kaj bo za večerjo še ne vem, a verjetno spet kaj od sadja. Moram ga pojesti, kolikor se da čim več. Ko pridem na Palmerston mi bo zdravstvena inšpekcija zaplenila sadje, jajca, sveže mesnine in drugo. Takšen je pač zakon, ki velja na teh otokih in menda se tega kar striktno držijo.

Popoldan, ko je bilo že toplo sonce se slečem in se na krmi stuširam. Dva prejšnja dni se nisem, pa saj me je opral dež, nič kolikokrat. Tudi morje me je zalilo in mi zlepilo že moje 10 mesecev ne postrižene lase. Zdaj, ko so ti oprani, telo pa čisto in dišeče, oblečeno v sveže in dišeče perilo, se počutim veliko bolje. Še obriti bi se moral, a to bo počakalo.

Popoldan pade veter na 14 vozlov, a ker ima morje samo en meter valov, naredim jadra v metulja in takrat potegne in barka še hitreje drsi po gladini, reže jo. Prihaja še ena noč, še ena, za katero upam, da bo mirna in prijetna. Noč v kateri bom morda zaprl oči in pogled mi bo s knjige zdrsnil pod kožo. Povečal se bo sluh, ki bo samo čakal na slišane spremembe in telo že po temu ve, kaj je narobe. Tako je, ko sta barka in človek samo eno.

22.09.2018, Tihi ocean – proti Cookovim otokom, 3. dan

Noč je bila še slabša kot prejšnja, zato pa se je proti jutru začelo vreme umirjati. Ob šestih zjutraj sem že lahko dremal do devete ure in bilo je prav prijetno. Posijalo je sonce in še počutje je bilo takoj veliko boljše. Vreme se je pravzaprav še do večera umirjalo in v nekem trenutku je bilo še samo 12 vozlov vetra in valov za kakšen meter. Pravo nasprotje napovedi, ki pravi, da bo vetra ves čas okoli 20 vozlov in morja za 2 do 3 metre. Čas, ko je bilo prijetno na oceanu sem izkoristil v kuhinji in zgnetel sem testo ter si spekel kruh. Ker je morje malo bolj umirjeno sem namočil trnek, a brez uspeha, ribe ne prijemljejo na stare vabe. Potrebno jo bo zamenjati s kakšno novejšo in boljšo.

Do zjutraj, ko merim čas in preplute milje se je nabralo tokrat komaj 116 NM, kar je zelo slabo, saj jih moram delati v povprečju 127 na dan ali še več, manj pa vsekakor ne, če ne se ne bom mogel ponoči ustaviti na Palmerstonu, ki je atol brez vhoda za jadrnice. Trenutno počasi nabiram normalne in še kakšno dodatno miljo v upanju, da mi le uspe vse v pravem času.

V toku dneva sem pobrisal notranjost barke, ki je bila slana, saj je v njo prišlo nekaj slane vode, katera se nabira pod podnicami in ko se barka nagne priteče ven. V kokpitu imam obešena dva šopa zelenih banan, ki jih je kar nekajkrat opral val, čeprav sta privezana pod tendo. Torej je res visoko zalivalo. Danes, ko se je pokazalo sonce, so se začele nekatere banane že malo barvati v rumeno. Upam le, da ne bodo zdaj slane namesto sladke.

Ob 17. uri pa se je spet veter okrepil in piha že nekaj manj kot 20 vozlov, kar je čisto po napovedi, samo da se morje ne dvigne čez dva metra pa bo kar prijetno.

21.09.2018, Tihi ocean – proti Cookovim otokom, 2. dan

Ponoči se je vreme še poslabšalo in nikakor ni ustrezalo napovedi. Bilo je preveč vala, bilo je preveč vetra. Ta je enkrat celo pihnil v nevihti, ki se je dogajala ob petih zjutraj malo več kot 33 vozlov. Valovi so veliki, predvsem pa so razmetani in zato barko večkrat obrne in avtopilot se izklopi. Ob svitu sem plul mimo atola Maupihaa in se mu spretno izognil. Prvi dan sem v 24 urah preplul 132 NM, kar niti ni tako malo glede na vreme.

Dopoldan se je stanje na morju malo umirilo in je pihalo konstantnih 24 vozlov vetra, kar seveda spet ni primerno za ugodno jadranje, a je veliko bolje, kot je bilo zjutraj in ponoči. Ker sonca ni, vreme je oblačno in vsakih pol ure pada dež, je jadranje res naporno. Popoldan se je malo umirilo, a ne za dolgo. Maloprej je barko zadel velik val, ki je v trenutku napolnil kokpit z vodo. Sreča, da sem imel na barki vrata in razen razmetane notranjosti barke od udarca, ko so stvari v barki poletele, kamor so le imele možnost, ni bilo hujšega. Le moje veliko vedro se polni z mokrimi oblačili in počasi ne bo več kam dajati oblačil.

Sam se počutim v redu, le da me ob takšnih trenutkih prešine vprašanje zakaj jadram sam, spet drugič pa si rečem, da je to moje zadnje jadranje. No, čez nekaj dni bo vse pozabljeno in vse bo enako. Posijalo bo sonce, vem, da bo!

20.09.2018, Tihi ocean – proti Cookovim otokom, 1. dan

Zgodnje jutranje bujenje in dvignem sidro. Vetra je še vedno okoli 15 vozlov. Počasi, res počasi s komaj 1,5 vozla zaplujem naprej in gledam v morje. Sonca ni, sence od grebenov in koralnih glav se težko vidijo. Karta mi sicer pomaga, a ji tudi preveč ne zaupam. Po zelo stresnih dvajsetih minutah sem na mestu, kjer sem prvič sidral. Zdaj bo lažje. Vijugam med oznakami, še vedno se izmikam bližnjim grebenom in kmalu sem le še 400 m do izhoda iz atola. Motor imam na 1500 obratih in plul sem 3,5 vozla, zdaj naenkrat začutim tok in imam hitrost čez 5 vozlov. Tok je vedno močnejši in sedaj imam že 6,5 vozla, torej je za tri vozla morskega toka. 100 metrov pred izhodom prvič začutim vtrince, veter se je okrepil in piha blizu 20 vozlov, verjetno je to samo tu na izhodu med dvema otočkoma. Sem že v izhodu, takrat pa mi hitrost začne padati in kmalu imam še smo 2 vozla. Ker je vhod zelo ozek, prestavim ročico za gas na 2300 obratov in vrtincih in valovih pridem ven z komaj 2 vozla, potem pa se začne hitrost spet povečevati. Priznam, toliko stresa in strahu sem doživel, da me je še naslednje 4 ure bolelo v prsih. Preveč je to pritiska na človeka pri takšnem vetru in valovih.

Zunaj na odprtem je vetra za 17 vozlov, valovi segajo do 2 metra. Počasi se privajam na plovbo. Dohiti me prvi dež, veter se okrepi in do sedaj ni spustil  pod 24 vozlov. Valovi so visoki in sploh ni prijetna plovba. Morda sem res šel en dan prehitro iz varnega zavetja. Malo prej je bila spet nevihta z dežjem in tokrat je zapihalo 31 vozlov, valovi pa so se kljub vetru spustili na dobra dva metra.

Zdaj je noč, prva na tej plovbi. Potrpeti bo treba do jutra, ko bom že ob atolu Maupihaa. Upam, da res tam maupiha in ne slučajno še bolj. Plovbo nadaljujem in se ne ustavljam v nobenem atolu več, saj nekaj časa ne.

 

19.09.2018, Vaiea, otok Maupiti, F. Polinezija

Veter se je proti jutru umiril in bilo je prijetno občutiti, da barka več ali manj stoji na mestu, se ne guga na valovih. Če ne bi vedel, da je zunaj, nekaj milj stran od otoka še vedno grdo vreme in visoki valovi, vsaj tako kaže napoved, bi se verjetno že danes odločil, da grem naprej. Vseeno počakam na jutri, kajti vseeno bo boljše vreme in po napovedi bom naletel največ do 25 vozlov vetra in še to bo samo na določenih mestih do nedelje, ko veter pade nekje na normalnih 15 do 20 vozlov.

Jutri smo že 20. septembra in če ne bi bilo tega vetra, bi se po prvotnem planu moral jutri pozno popoldne privezati na bojo ob atolu Palmerston na Cookovih otokih. Tako pa bom še jutri zjutraj tu, na otoku Maupiti in upam, da se je morje pri vhodu na atol umirilo. Največji problem vsega je, da vsi piloti in forumi odsvetujejo plovbo preko tega prehoda, v kolikor je zunaj več kot 1,5 metra vala, ter ga smatrajo kot zelo nevaren podvig. Ker je bilo tukaj nekaj dni slabo vreme, vem, da je zunaj več vala, zato raje počakam še en dan.

Okoli devete ure posije sonce in res dvigne razpoloženje tudi v meni. Najprej grem na premec in dvignem rezervno sidro iz vode, da se vrv malo posuši, preden vse skupaj zložim na svoje mesto. Potem začnem proizvajati pitno vodo, saj moram napolniti tanke in si zagotoviti pitno vodo v plastenkah. Ta čas, ko se dela voda in se polnijo rezervoarji, namenim pospravljanju v barki. Ker je še vedno nekaj dni napovedan dež, iz sprednje kabine pod ležiščem vzamem ven dodatno nepremočljivo letno dežno obleko, katera mi bo verjetno koristila v naslednjih dneh.

Ko končam s pospravljanjem in brisanjem vlage po pohištvu, so tudi rezervoarji vode polni, zato pospravim desolinizator in se spravim na dingija. Malo še oklevam ali bi snel motor ali ne, saj bi moral na obalo na internet, da si pogledam še kakšen program z vremenom. A ker imam dve varianti preko satelitskega telefona, bo to zadostovalo in zato snamem motor, ga pričvrstim na ograjico barke, dingija pa dvignem na premec in ga dobro privežem.

Proti večeru, nekje okoli 17. ure, ko se je morje čisto umirilo, ko je veter padel na samo 6 vozlov, se odpravim po jamborju navzgor in preverjam vijake ter pripone. Preverjam tudi vse kar je privijačeno na jambor, kakor tudi oba križa. Ko pridem do vrha jamborja preverim še vpetje za genovo kakor tudi pogledam, če sta dobro privijačena antena za VHF postajo ter merilnik vetra od Raymarina, ki mi ga je že enkrat viharni veter odlomil. Ko se že hočem spustiti po jamborju dol, me fascinira slika, ki je dodala piko na i mojemu favoritu, otoku Maupiti. 10 velikih mant, prva in zadnja sta bili veliki krepko čez dva metra, so počasi plavale v koloni le 30 m stran od moje barke. Pogled, kakršnega se ne bi sramoval niti National Geographic. Moja višina je bila 15 metrov in s te višine sem videl del sliko, ki jo ne bom verjetno nikoli več in se ne da kupiti. Čudovito, nepredstavljivo! Ob pravem času na pravem mestu! Sreča da sem imel v torbici z orodjem tudi manjši fotoaparat, da sem lahko naredil nekaj posnetkov in posnel kratek filmček. Narava ima nepredstavljiva bogastva in koliko tega je šlo mimo mene, a da se tega sploh ne zavedam.

Počasi je barka pripravljena na nov podvig, na novo večdnevno plovbo. Nekaj manj kot 700 NM je pred mano in vmes je samo en atol, na katerem se ne bom ustavljal. Ustaviti se nameravam za kakšen dan le na atolu Palmerston, a to je šele na Cookovih otokih. V primeru, da vreme ne bo v redu, da bo preveč valov, bom vsekakor plovbo nadaljeval do otoka Niue, saj atol Palmerston nima vhoda v notranjost atola, zunaj zaradi prevelike globine ni mogoče sidrati in je zato nekaj zelo globokih boj postavljenih z zunanje strani atola. Te boje pa so se že izkazale kot nezanesljive in na forumih sta kar dve fotografiji jadrnic, ki sta se razbili ob atol. To je spet novih in dodatnih 400 NM, kar pomeni 1.100 NM v enem kosu – kar je pol moje plovbe čez Atlantik! Očitno mi še nekaj dni ne bo dolgčas, ampak prvo počakajmo, da vidimo kako bo potekala plovba in kakšno bo stanje oceana.

18.09.2018, Vaiea, otok Maupiti, F. Polinezija

Veter se je ponoči še bolj okrepil, zato sem prižgal motor na barki in se zapeljal kakšnih 10 naprej in v vodo vrgel rezervno 18 kg težko Delta sidro, ki je na 10 m dolgi verigi 6 mm in na 40 m dolgi 18 mm debeli vrvi. Konec vrvi sem pričvrstil na bitvo, del vrvi, ki mi je ostal na palubi, pa sem lepo zvil v kolut in ga pustil na barki, če bi šla barka nazaj, da bi se vrv sama odvijala s koluta. Za vsak slučaj sem si v kokpit pripravil še 9 kg težko sidro »maček«, ki ga imam na 25 m dolgi 12 mm debeli vrvi, čeprav vem, da mi to kaj dosti ne bi pomagalo. Čeprav ravno tega uporabljam takrat, kadar sidram z dvema sidroma, torej enega s krme, drugega s premca.

Ne vem koliko je pihalo ponoči, močno je zanašalo barko in ta je poskakovala na teh majhnih valovih, a vem, da se je zjutraj okoli četrte ure vse umirilo in pihal je normalen veter kakšnih 12 vozlov. Morje se je umirilo in zaspal sem kot dojenček. Dopoldan je bilo morje več ali manj mirno, le deževalo je ves čas. Veter je zapihal le z malo večjo močjo in bilo je prav prijetno. Pregledal sem motor, nivo olja, pobrisal nekaj vode, ki vedno priteče od nekod v barko in se nabira pod podnicami. Že dolgo sem si govoril, da moram pričvrstiti en kabel za okrasne modre luči, ki mi je štrlel in ni bil lepo napeljan in pričvrščen. Tudi to je danes opravljeno. Potem sem urejal besedilo za naslednji potopis, se čudil, koliko napak sem naredil ob pisanju le tega, dokler spet ni ob dveh popoldan zapihal močnejši veter in dvignil nivo valovanja. Čeprav je nova napoved današnjega dne obetajoča in boljša, kot je kazalo včeraj, se je nekaj spremenilo, saj po novem tudi veter do 28 vozlov ni napovedan, pa že piha v sunkih dobrih 33 vozlov. Očitno sem se prehitro veselil. Veter zavija med priponami, vetrnica je v tem deževnem in oblačnem vremenu edina proizvajala meni potrebno električno energijo. Ker je že  pihnilo nad 30 vozlov, sem moral tudi to ugasniti in pričvrstiti, da ne bo kaj narobe.

Ni kaj, očitno bo še ena pestra noč, upam le, da ne bo takšna, kot je bila včeraj napovedana. Jutri je vsekakor napoved boljša in kaže na nekajdnevno izboljšanje vremena.

  • Posnetek od danes dopoldan, ko je bilo res mirno na mojem sidrišču

17.09.2018, Vaiea, otok Maupiti, F. Polinezija

Kje so tiste mirne noči na Maupitiju? Kje je tisto lepo jutro, ki sem ga doživljal vsak dan?

Tokrat se je obrnilo, noč je bila nemirna, barka je poskakovala na valovih, za katere sem mislil, da se sploh ne morejo zgoditi. Skoraj celo noč nisem zatisnil očesa in sem razmišljal, če bo potrebno prižgati motor in obstati s tem na mestu v tem vetru in valovih. Pa saj sploh ni tako hud veter. Pihalo je samo 17 vozlov, le sunki so bili do 25 vozlov. Ampak valovi… Ti so se razbijali in penili na grebenu, slišalo se je bobnenje, kakršnega še nisem slišal in ga nisem navajen. Komaj sem čakal, da bo jutro. Rekel sem si, grem levo v zavetje poraslega grebena ali otočka, kar koli je že to.

Ura je šest zjutraj, počasi se dani in jaz pripravim barko, snamem vrv, ki drži verigo in prestavim ročico za gas do prvega zoba. Barka drži . Vključim avtopilota in ga nastavim za naprej, sam pa grem na premec barke in začnem dvigovati sidrno verigo. Zdaj bi res potreboval še nekoga, da bi bil vsaj na sidru, jaz pa na krmilu. Za mano samo nekaj metrov stran je greben in plitvina. Tu bo še hudič vzel šalo, če bo šlo kaj narobe. Vetra je 18 vozlov, kar ni veliko. Potegnem sidro do vrha in veter obrača barko. Premočan je! Skočim do krmila in poravnam barko, nato pa počasi plujem po ozkem in plitvem delu. Nekje je morje globoko samo pol metra, tja ne smem in zaupam navigaciji ter kartam. Širina kanala je samo slabih 20 m, zato me tudi valovi ne smejo odnesti levo. Ko pridem do točke, ki sem si jo že ogledoval mi zmanjka karte na ploterju. Nihče je nima, ne moj C-Max oz. Japesen, ne Navionics, ne CPN93. Bravo, zdaj pa plujem še samo na barvo vode. Pridem do širše lagune, najdem dobro mesto za sidranje, sidram in spustim v 4,8 m globoko vodo 35 m verige. Pričvrstim jo z vrvjo in štoperjem, nato pa se oddahnem. Uspel sem prepluti teh 0,8 NM. Pri Navionicsu je geslo: Kjer se cesta konča, nadaljujemo mi. Očitno bo zdaj moje, kjer se navigacija konča, nadaljujem jaz! Komaj grem v barko se veter okrepi in začne močno deževati.

Tukaj na sidrišču se mi zdi na trenutke da manj piha, a ker piha JV veter, vseeno prinese s sabo tisto moč. Vala je občutno manj in je nekako lažje preživeti ta čas. Danes sem si sam čestital, da sem sprejel pravo odločitev in nisem v petek nadaljeval poti, ampak mi je razum narekoval, da raje počakam, pa če tudi cel teden dni. Popoldan se veter še stopnjuje, kot je napovedano v napovedi, največji sunek do 18 ure je bil 27 vozlov. Kaj bo šele jutri, ko je napovedanih 44 vozlov!! Verjetno bo šlo za vsak slučaj v vodo še eno sidro. Barko še vedno spreminjajoč veter z dežjem obrača. Pravzaprav dežuje že več ali manj celi dan. Nič kaj ni prijetno tukaj na sidru, a potrpeti je potrebno, da mine. Popoldan si zamesim in spečem kruh, saj se zavedam, da na kopno še nekaj dni ne bom mogel v tem vetru. Pravzaprav pa barke niti zapustil ne bi.

Padla je noč in sidrni alarm se prvič oglasi, čeprav ga imam nastavljenega na 35 metrov. Barko obrača, kot se obrača veter. Pravkar je zapihal vzhodnik in spet je močan naliv. Naredila se je megla, ne vidi se nikamor. Počasi se spušča noč,  še ena noč kjer se bo veter še stopnjeval in ne bo popuščal.

Še tri noči in potem bo bolje… Upam…

16.09.2018, Vaiea, otok Maupiti, F. Polinezija

Ker je bilo jutro lepo, vroče in sončno, skočim v dingija in se namenim na obalo. Vidim, da se ravno spravlja v barko tudi sosed, ki ima Hallberg Rassya in na njej švicarsko zastavo. Srečamo se na pomolu, ko ravno privezujem dingija. Oni so trije, on in še dve mladenki, vsi stari nekje med 30 in 40 let. Ampak, tip ima res dve hudi bejbi, visoki brineti, šlank, mladi, lepi, ma ni da ni! Ena je francozinja, druga je kolegica rusinja, ne ve se katera je lepša, ampak čisto zares. Pozdravimo se, imena sem tako ali tako preslišal, se malo pogovorim s srečnežem in potem gremo vsi svojo pot, oni desno jaz na meni še neraziskan teren leve strani otoka. Obrnem se še enkrat preden grem in vidim, da ima rusinja tako dolge noge, kot je dolg mesec do naslednje plače. Nekaj še zamomljam, potem pa res grem dalje.

Pot mi se vleče mimo hiš, ljudje so doma, tu in tam se sliši glasna glasba, ki pa je po navadi iz večjega prenosnega aparata. Ko že prehodim kakšna dva  kilometra, se vrhovi otoka lepo spustijo na neko zmerno višino in grem po eni lepo urejeni ozki pešpoti skozi goščavo do vrha hriba. Čudovit razgled na obe strani lagune me nagradi in tisto kar vidim, je res najlepše do sedaj. Ne znam opisati tega koralnega grebena, ki je kot sedaj vidim res širok in ravno dovolj visok, da valovi ne gredo čez njega. Verjetno je tam zunaj precej valovito, zato se na grebenih visoki valovi razbijejo in nastaja bel rob pene. Kakšna moč! Za grebenom pa modrina, tista svetla, ki prehaja v še svetlejšo in na koncu se mi zdi, da barva kar zvodeni, kajti to prelivanje barv je z višine in v tem sončnem lepem dnevu naravnost fascinantno! Če bi bil slikar, ne vem če bi z mešanjem barv znal tako razporediti barvno lestvico. Naredim kar nekaj posnetkov z velikim fotoaparatom, zumiram, iščem kontrast in pravo svetlobo. Zadovoljen z videnim se spustim po kozji stezici in naletim na bananovca. Iz torbe vzamem nož in si odrežem cel šop zelenih banan, ter jih po segmentih spet razrežem in dam v nahrbtnik. Malo naprej je drevo manga. Polno kot naše jablane septembra. Naberem si jih nekaj, ravno so se začele rdeče barvati, a preveč jih ne gre v nahrbtnik, poln je že. Spet se spustim nižje in na tankem ter vsaj tri metra visokem drevesu, se ob steblu šopirijo kot grozdje okoli svoje sredice, lepe papaje. Spodnje so večje, zgornje manjše in še rastejo. Potrudim se in s skoki res dosežem spodnji dve, ter mi jih uspe odtrgati. Ena je že malo rumena, kar pomeni, da bo kmalu zrela. Zdaj res ne gre v nahrbtnik nič več, še vodo moram nositi v roki. Težak je moj nahrbtnik, vsaj 8 do 10 kg je v njem sadja. Pridem spet na cesto in zagledam kakšnih 500 metrov naprej plažo, ki sem jo videl od zgoraj. Sprehodim se do nje in zdaj mi je res že vroče, moker sem. Plaža je čudovita in Bora Bora je ob svojem delu otoka ne premore tako lepe. En del je peščen in je kot rt podan v morje, zelo podoben hrvaškemu Zlatnem Ratu. Na koncu peščenega rta je parkiran rdeč truck in iz njega doni glasna glasba. Ljudje se kopajo, imajo piknike, se počutijo sproščene, nedelja je. Z enega tracka se sliši še bolj glasna glasba in ko pridem tja, vidim kakšnih deset ljudi, ki sedijo za kamp mizo in ob njej sta dve veliki hladilni torbi. Pozdravim jih z njihovim pozdravom in potem me eden od njih pokliče in vpraša od kod sem. Ko mu povem, mu ni najbolj jasno, a je zelo prijazen in vstane, ter me povabi k mizi. Ne morem in ne smem odbiti gostoljubja. Sedem zraven njih in ponudi mi kozarec piva. Ura je dve popoldan in ta kozarec se mi je res prilegel. Pravzaprav bi mi v tej vročini sedla kar cela steklenica piva, a tudi ta kozarec zlato rumene tekočine je bil osvežujoč. Potne srage je kar naenkrat porinilo iz mene, zato moram dalje. Naredim še posnetek njega in kolega, ženske se nočejo fotografirati. Sprehodim se še do druge plaže in se sezujem, ter hodim po zbiti beli mivki čisto zraven morja.  

Čas je da se obrnem in grem nazaj, saj sem vprašal domačina, koliko je do glavnega pomola in bencinske črpalke. 6 km, mi reče, dolga bo za peš. Kasneje ob cesti naletim še na ene bananovce in ker ni v bližini nikjer nobene hiše, se odločim in odrežem še en manjši šop zelenih a večjih banan in jih kar v šopu nesem v roki. Ko se prične zadnje naselje, mi ustavi en star ata v tracku in mi nakaže, če bi se peljal. Oh ata, seveda, saj me že bolijo noge in s sabo vlačim in nosim to sadje kot da sem dalmatinski čatovar (mula). Pokaže mi naj sedem v keson, kjer je notri že klopca. Oh kako mi je bilo prijetno ta dva kilometra vožnje.

Na barki se najprej osvežim v morski vodi, se stuširam in potem razporedim sadje, šop banan pa obesim v kokpitu, da bo počasi zrel in postal rumen. Odprem si še hladno pivo iz hladilnika in ravno takrat začne pihati močan veter. Zaprem okna, in grem v salon barke. Stemnilo se je in začelo je deževati. No, ravno pravi čas sem doma in če me ne bi stari ata pobral in zapeljal, bi me verjetno dobil dež nekje na pomolu. Sreča spremlja dobre ljudi!

Ko pade mrak na morje in barko zavije črna noč, že piha 18 vozlov. Do srede bo kar pestro in potem bo pojenjalo. Morje se spet malo dvigne in spet ziblje barko, mene,….

 

15.09.2018, Vaiea, otok Maupiti, F. Polinezija

Ponoči se veter okrepi in na sidru piha močneje kot prejšnje dni. Vetra je okoli 15 vozlov in piha čisti vzhodnik. Prav zaradi njega so na sidrišču nastali manjši valovi, ki barko zibajo in so na trenutke prav nadležni.

Že zelo zgodaj zjutraj poleg mene sidra 48 čeveljska ameriška dvojambornica, malo kasneje pa še 38 čeveljska švicarska jadrnica HR. Mislim, da sta veter in valovi tista grešnika, da danes ni pretiranega prometa z domačimi plovili po tej prelepi modri laguni. Pravzaprav pa saj se nič ne bi poznalo, kajti valovi barko tako ali tako cel dan zibajo. Pogledam vremensko napoved, veter se bo še okrepil. Malo naprej, kakšnih 800 metrov dlje po laguni, bi se lahko skril za poraščen otoček in bi bil bolj skrit in zaprt proti zahodniku, a kaj ko bo že kaj kmalu obrnil veter, ki bo prišel z juga. Malo bo mešal še JV veter in tako bo vse do srede ali četrtka. Če ostanem tu, imam na desni strani dva manjša otočka, ki sta poraščena s palmami in verjetno bosta kar dobra pregrada za nekaj vetra in manjše valove. Ker je iz ponedeljka na torek napovedano največ vetra s sunki čez 30 vozlov, spustim še 10 metrov sidrne verige v morje in zdaj imam že 30 metrov verige na dobrih 5 metrov globine.

Danes sem začel že zgodaj z delom in pišem, ter urejam besedila. Urejam fotografije za urednika in ves čas posvečam delo prav temu. Zato danes nisem zapustil barke in jo bom vsekakor jutri, ker si želim ogledati zahodni in severni del otoka.

Vreme je oblačno, a ker vetrnica dela ves čas, bo elektrike dovolj. V barki je kljub slabem prepihu 27 stopinj, zato grem občasno v kokpit, da si pretegnem noge, ter se nadiham svežega zraka, polnega joda. Zvečer pa upam, da bom večino dela že opravil in si naredim večer po svoje.

  • Slika spodaj:

Ker nimamo bankomata imamo vodomat! Res je, na otoku ni banke ne bankomata, nimajo nobenega slapa in ne večjega izvira vode. Zato so ljudje primorani zbirati deževnico s streh lastnih hiš in se znajti vsak po svoje. Kdor nima dovolj svoje vode, pa lahko koristi vodomat, ki potegne vodo iz velikega zbiralnika deževnice. Na levi strani je tipkovnica in domačin mora odtipkati kodo svoje hiše. S pravilno kodo se vklopi daljinski hidrofor, da iz pipe priteče voda. Na zaslonu je tudi merilec količine vode v litrih, katero bo domačin plačal ko prejme račun za njo. Mestnega vodovoda menda nima vsaka hiša, zato pa imajo ta vodomat.

14.09.2018, Vaiea, otok Maupiti, F. Polinezija

Ura je bila polnoč in jaz sem še vedno sedel za mizo in preverjal razne modele vremenske satelitske napovedi, saj imam jutri namen odpluti proti atolu Palmerston, ki se nahaja na Cookovih otokih. Do tja je nekaj manj kot 700 NM, torej dobrih 5 ali 6 dni neprekinjene plovbe po Tihem oceanu. Ker se ravno v teh dneh vreme poslabša, sem kalkuliral in razmišljal ali bi šel naprej ali ne. Veter me ne moti, saj sem navajen pluti v teh napovedanih in še v močnejših vetrovih. Napoved je 25 vozlov vetra, kasneje v sami naravi pa se izkaže še za kakšnih 5 ali 10 vozlov več in to je potem za enega samega človeka kar velik napor. Čeprav ni prijetno, a pač skrajšam jadra vetru primerno, da jambor s priponami ostane na barki. Pri takšnem vetru vedno jadram na 80% in ne na 100%, saj se zavedam kakšno je moje plovilo. Motijo in skrbijo me valovi, ki prihajajo z boka. Napovedana višina je 3 metre, a tudi ti se v naravi pokažejo za večje, če je veter močnejši in potem počasi pridejo na 4 metre, kar pa sta že skoraj dve nadstropji hiše in to je pa tisti pravi napor, ki si ga ne želim več na dolgih plovbah. Zato je pamet premagala željo in ostajam na sidru, kjer sem sedaj. Ko se vreme stabilizira, nekje v sredo ali četrtek, odplujem dalje.

Malo me je pretresla tudi novica izpred dveh dni, saj sta mi zbolela kar dva jadralska kolega, Bill in Tristan. Oba sta zbolela za t.i. mrzlico denga, katero sta menda preko pika komarjev dobila na otoku Bora Bora. Včasih se raziskovanje po neobljudenih krajih, sploh ob stoječih vodah in mlakah ne obnese najbolje, čeprav bi radi videli največ, kar se da videti. Slabše jo je odnesel Tristan in je menda skoraj nepokreten na Raiatei. Pri Billu se je bolezen razvila in pokazala na plovbi proti Rarotongi, ki je glavni otok Cookovih otokih. Na srečo oba ne plujeta sama kot jaz in sta lahko zelo slabo počutje, bolečine in visoko vročino preležala v postelji, vsaj do prihoda na otok, kjer je vsak poiskal zdravniško pomoč. Upam, da je moja inkubacijska doba že mimo in me je ta bolezen obšla. Zdravila in cepiva za to pa tudi še ni.

Danes sem šel na kopno in ker ostajam nekaj naslednjih dni na tem otoku, moram preveriti, kako je tu z dvigom ali menjavo denarja. Ker tukaj ni nobene banke, grem najprej na pošto. Prijazen uslužbenec mi razloži, da na otoku ni banke, ni bančnega avtomata in da tudi na pošti ne morem dvigniti denarja, razen če imam lokalno (Bora Bora) kartico. Denarja (US dolarjev) ne menja, ker nimajo urejene menjalnice, zato mi žal ne more pomagati. Vprašal sem ga če morda ve, če bi mi kdo od domačinov zamenjal in mi reče, da on tega ne ve, a naj povprašam po naselju. Hmmm, no ta je pa dobra! Preveč se po kopnem tudi ne smem gibati, da me ne ustavi policist, kajti odjavil sem se na Bora Bora in sedaj sem tu neprijavljen. Tukaj pa se tudi prijaviti ne da, ker ta policija ni vstopna in izstopna točka za F. Polinezijo. Moral bi nazaj na otok Bora Bora.

Pred eno lepših hiš v naselju srečam enega domačina na dvorišču in ga povprašam, če morda on ve, kdo bi mi lahko zamenjal 20 dolarjev. Napoti me do magazina (trgovine, kjer prodajajo živila na eni strani, na drugi pa je železnina in gradbeni material), kjer naj vprašam za Albo. Najdem magazin, tudi Alba je v njem in kaj kmalu se dogovoriva za menjavo 20 dolarjev v njihove franke. Kasneje v pogovoru izvem, da ima poleg te trgovine še en lokal na drugi strani otoka, kjer so turistična naselja in v tej veliki hiši ima tudi pekarno. Ko se tako pogovarjava, saj sem edina stranka v prodajalni, mi razloži, da vsak mesec ob določenem dnevu, prideta dve osebi iz ene od bank z Bora Bora in v policijski postaji cel dan urejata vse bančne posle z domačini. Pove mi in pokaže, kako domačini kupujejo blago pri njej. Nekako tako je kot včasih pri nas v manjših krajih, ko je stranka imela svoj kartonček in rekla: »Kar zapiši me«. Stranka te trgovine ima svoj kartonček in kar kupi se znesek zapiše na to kartico, datira in se pod to podpiše. Enkrat na mesec, ko prejme denar, pa poravna znesek s tega kartončka in se kartonček strga, ter odpre nov. Menda tako posluje z 90% vseh prebivalcev otoka. Preden grem mi še da eno pravkar pečeno bageto in mi ne dovoli, da bi jo plačal. Prijazni so ti ljudje.

Popoldan na barki mine ob branju knjige, saj je danes že dvakrat deževalo, od tega enkrat zelo močno. Ta drugi dež sem izkoristil in se slekel do golega, na barko s kljukicami pripel dve prepoteni majici, ki se bosta na tem dežju sprali, sam pa sem bil tudi stuširan od dežja in mi je ta naravna prha prišla prav ob tako vročem in sparnem dnevu.

13.09.2018, Vaiea, otok Maupiti, F. Polinezija

Po res lepi in mirno prespani noči, se zbudim v sončno in vroče jutro. Ker je na sidrišču voda globoka komaj 5 ali 6 metrov, pretok vode pa ni tako močan, je tukaj morje vsaj za dve stopinji bolj toplo, kot je bilo drugod, po ostalih Družbenih otokih. Z barke skočim v vodo in začutim teh 29 stopinj. Neverjeten občutek, modrina, voda je čista in na njej ne plavajo trave ali kakšna druga nesnaga, ki je včasih plavala na Tahitiju ali na Raiatei. Indigo je sam na sidrišču, le tu in tam mimo njega švigne hiter čoln kakšnega domačina. Nihče se ne ustavi, nihče nič ne reče, nihče ne odreagira.

Po zajtrku grem na kopno. Že prvi vtis mi da vedeti, da je tu lepo, saj je pristanišče urejeno in veliko, čeprav pride oskrbovalna ladja komaj enkrat na teden. Imajo veliko bencinsko črpalko, saj sem kasneje ugotovil, da imajo na otoku kar nekaj avtomobilov in skuterjev, čeprav je najbolj množičen prevoz kolo. Prevelike gneče na ulici ni, je pa zato zanimivo, da imajo kakšen kilometer ob obali speljano in s kamni tlakovano čudovito sprehajališče s palmami na eni strani, ter z modrino oceana na drugi strani. Ne pišejo zastonj, da je ta otok z laguno, pravzaprav nedotaknjen biser. Maupiti je od Tahitija oddaljen 200 NM in od Bora Bora 30 NM. Na otoku živi 1.256 prebivalcev in ti se preživljajo največ od ribolova, kopre in ne boste verjeli – od prodaje lubenic in melon. Tudi nekaj turizma je na zahodnem delu otoka, a zelo malo proti drugim otokom, saj imajo komaj 68 sob, katere oddajajo turistom, kateri so željni narave, miru in čudovite vode. Premorejo manjše letališče, a letalo pristane tu le po potrebi. Klasična zadeva vsakega naselja ali mesta je, da ima cerkev, gostilno in gasilni dom. No ta ima še pošto, šolo, vrtec, policijo, tržnico, dve okrepčevalnici s hitro prehrano, zdravstveni dom in celo dom za ostarele in nemočne občane. Naselje je dolgo dva kilometra in na vsaki strani ulice so hiše, saj jih z ene strani omejuje planina, z druge morje.

Ko tako hodim po ulici, fotografiram, si ogledujem vse kar mi je všeč, srečujem tudi ljudi. Vsakdo te bo pozdravil in rekel znamenito besedo v pozdrav: »Ia-ora-na« (jarana ali zdravo, dober dan). Nekaj se jih vedno s tabo zaplete v pogovor, predvsem jih zanima od kod prihajaš. Saj ne vem, če vsi vedo kje je Slovenija ali starejšim povem, da je to republika bivše Jugoslavije. Vsakdo prikima, a vem, če bi mu rekel naj pokaže kje se nahaja na zemljevidu, vem da ne bi vedel. Danes sem želel kupiti kruh, bageto, a mi je ni uspelo dobiti. Nimajo. Bom pač spekel kruh, če ga bom želel jesti.

Ker sem prehodil 6,1 km po tem vročem soncu, pridem na barko, se ves poten slečem in se okopam v morju, se stuširam ter začnem delati pitno vodo. Vsaj 150 litrov jo bom danes naredil, saj imam še v tanku vsaj 25% vode, a moram jo dotočiti in napolniti. Sem pa bolj »tanek« s pitno vodo v plastičnih steklenicah, saj se mi zdi, da sem non-stop žejen. Vmes si naredim še smuti, saj mi sadje kar hitro dozori, čeprav je bilo pred dvema dnevoma še vso zeleno. Tako imam zrelih in rumenih banan na pretek, saj sem jih pred dnevi kupil kar štiri kilograme, tistih temno zelenih. Ni kaj, postal bom banana njam. Tu je še mango in papaja, ter nekaj večjih avokadov.

Pozna popoldanska kavica, urejanje več kot 50 fotografij, pisanje bloga, vse to je tisto, kar še naredim do večera, potem bo večerja, pogledam si še kakšen film in konec bo dneva. Jutri je spet nov dan.

12.09.2018, Vaiea, otok Maupiti, F. Polinezija

Danes je dan za odhod in zjutraj ob deveti uri se odvežem z boje in odplujem skozi prehod Teavanui in zapustim znameniti otok Bora Bora. Vetra je bolj malo, a vseeno jadram pri desetih vozlih vetra, saj imam časa na pretek. Po eni sami uri jadranja veter potihne in ga je samo še 6 malo kasneje 5 in takoj zatem 4 vozle. Vsekakor premalo, zato vklopim motor in motoriram skoraj 25 NM do otoka Maupiti.

Morje je rahlo valovito, vetra ni, je bila pa zato prijetna za oči skupina delfinov, ki so šli svojo pot in se niso pustili motiti. Seveda sem jih želel fotografirati, a kaj ko je bila na fotoaparatu baterija prazna. Saj sem vedel da je, ampak tisto, ko rečeš, saj bom jutri napolnil, pa potem pozabiš. Kar je, pač je. Vmes me prehiti ena večja jadrnica, po moje jih je morala imeti krepko čez 55, če ne celo čez 60 čevljev in na AIS vidim, da ima hitrost 7,8 vozla. Če gre, zakaj pa ne.

Priplujem do otoka Maupiti in zdaj je potrebno zapluti skozi prehod Onoiau. Ta je med vsemi Družbenimi otoki menda najbolj težak za vstop zaradi vrtincev in močnega toka. Pravzaprav je podobno kot pri vhodu na atole. Zaplujem s hitrostjo 5,4 vozla in kmalu me ustavi tok na 2,8 vozla in gre še dol. Dodam še malo gasa in zdaj sem že na 2.200 obratih, a hitrost pade na 2,4 vozla, saj sem točno nekje na sredini prehoda. Prehod je zelo ozek, voda pa nizka. Ko pridem čez prehod, se začne hitrost povečevati, zato zmanjšam gas in plujem po zelo nizki vodi. Naj globlje je 9 metrov, kasneje pade na 5 in 6 metrov. Tu srečam že sidrano jadrnico, ki me je prej na morju prehitela. Naprej verjetno ne upa zaradi globine, saj ima veliko večji ugrez kot ga imam jaz. Vijugam in plujem med zelenimi in rdečimi oznakami, včasih sem celo na štirih metrih globine. Priplujem do pomola, kjer je privezana ena manjša dostavna ladja in potem zaplujem še malo naprej ter po 31 NM plovbe, sidram na globini 5 metrov. Ne vem kdaj sem nazadnje sidral v tako nizki vodi. Morje je tukaj svetlo modro, čisto in lepo. Vidijo se obrisi rjavih koralnih glav, a teh kjer sem sidral ni.

Ko sem spuščal sidro, mi ni pokazalo koliko metrov verige se je odvilo in zato nisem vedel koliko sem jo spustil v vodo. Barvnih oznak na verigi že zdavnaj ni več, zato sem tokrat sidral po občutku. Sidro prime iz prve in je dobro vkopano, saj je verigo dobro nategnilo, ko sem zaplul še vzvratno. Potem pogledam in vidim, da imam magnet na kolesu od sidrnega vitla že precej požrt in zato mi res ne more podati informacije o metrih. Kasneje potegnem električni kabel od inverterja do sidrnega vitla in z električnim vrtalnim strojem zavrtam novo luknjo in z dvokomponentno tekočo epoksi smolo pričvrstim v luknji nov magnet, zadnji iz rezerve. Ker sem že tu, me motijo luknje v nosilni plošči sidrnega vitla, ki sem jih zavrtal zaradi vrvi, da so mi držale vitel. Zato v skladišču poiščem bel silikon in vse luknje napolnim z belim silikonom. Lepše je videti in tudi voda ne bo prišla med plasti ter bo težje razslojilo nosilno ploščo. Spijem še kavo, preizkusim če mi zdaj merilnik na daljincu za sidrni vitel kaže metražo in ker je vse v redu, zadovoljen pospravim orodje.

Dela se že mrak, zato se spravim h kuhanju večerje in pisanju tega bloga. Jutri obiščem kopno in se sprehodim po otoku.

11.09.2018, Vaitape, otok Bora Bora, F. Polinezija

Danes moram na policijo po dokumentacijo za odjavo in odhod iz F. Polinezije, a šele po 16:00 uri, kot mi je včeraj rekel policist. Ker sem napisal današnji datum za odhod, bom šel na kopno kar dopoldan in morda dobim že urejene papirje. Morda…

Ob 10:30 uri zaplujem z dingijem do obale in grem v mesto. Danes naredim še nekaj posnetkov te glavne ulice, nekaj hiš, stojnice s sadjem in zelenjavo ob cesti, itd. Pridem na policijo in ker so tam še  druge stranke, počakam, da pridem na vrsto. Žal je imel včeraj policist prav in dokumentacije še ni. Obrnem se in grem ven, se še malo sprehodim, potem pa grem kupiti še kruh, nekaj sadja in paradižnik, da sem tako zapravil skoraj vse franke, ki so mi še ostali. Spet sprehod do dingija in nazaj na barko. Vroče je danes, rahla sapica vetra je komaj občutna in pozna se, da ima sonce danes še večjo moč. 28°C je danes pokazalo na termometru, a se mi zdi, kot bi jih bilo čez 30°C ali več.

Časa imam na pretek, zato se spravim v dingija in grem okoli barke čistiti trup, saj je kakšnih 20 cm nad vodno gladino umazan. Ko očistim trup, si nataknem še plavutke in nadenem masko, ter s plastičnim strgalom očistim vso vodno linijo barke in še nekaj trupa v vodi. Ni tako zelo poraščena, kot sem si mislil. Po dveh urah trdega dela se stuširam, spijem v kokpitu popoldansko kavo in ob 16:00 uri grem spet na kopno in na policijo. Zdaj me dokumenti že čakajo in jutri zjutraj lahko zapustim otok Bora Bora. Le na pošto moram odnesti še en dokument in ga poslati v Pappete na Tahiti. Ko policista vprašam za kuverto, mi pravi da je ne potrebujem in mi stisne dve sponki ob strani ter pokaže, kam naj nalepim znamko. Pošta je 100 m naprej in sem takoj na vrsti in res tako oddam dokument. No, samo da pride, pa čeprav je brez kuverte.

Spet grem na barko in kmalu bo noč. Še ena noč na tem otoku, jutri pa grem naprej. Pravzaprav še ne zapuščam F. Polinezije, saj plujem na otok Maupiti. Zanj pravijo, da je mala Bora Bora, le da je veliko manj turističen, a prav tako lep s čudovito laguno. Tam ostanem kakšen dan ali dva potem odplujem naprej. Ker tam ni možnosti za odjavo, sem pač moral le-to opraviti tukaj, tam pa bom »na črno«, kot mi temu pravimo. Če pride do kontrole, bom pa zaigral na že stare strune, da sem imel defekt na barki in sem se moral ustaviti nekje, da odpravim to napako. Za takšne zadeve imam vedno na strani en strgan jermen, umazano mastno cunjo in dva zarjavela stara ključa.

  • Spodaj je nekaj posnetkov glavnega mesta Bora Bora Vaitape, skozi katerega pelje ena sama glavna ulica, na vsaki strani pa so hiše, butiki, cerkev in policija. Ni vse zlato kar se sveti in eno je turizem, ter daleč od turističnih oči, realni svet otoka. Žal me je ravno ta razočaral, vse ostalo pa mi je zelo lepo.

10.09.2018, Vaitape, otok Bora Bora, F. Polinezija

Jutro, v katerem veter tako močno pihlja, da obrača še mojo vetrnico, ki se po navadi zbudi šele nad 10 vozlov vetra. Vstanem iz postelje, jo ugasnem, a se mi ne ljubi več nazaj v njo. Pospravim jo, kot vsako jutro in se uredim v kopalnici. Po kavi in zajtrku odidem na kopno, saj moram na policijo, da uredim odjavo iz F. Polinezije, kajti jutri mislim odpluti dalje in zapustiti Bora Bora. Ko pogledam malo nazaj sem obiskal kar nekaj otokov, atolov in preplul 1.231 NM v skoraj štirih mesecih.

Prijazen policist me nagovori v slabi angleščini in končno je nekdo, ki zna angleščino slabše od mene.  Stojim za pultom, on pa nekaj brska in jemlje papirje iz raznih map. To ni za mene, si mislim. Čez tri minite mi vroči točno 7 obrazcev na formatu A4. Toliko jih po navadi v dveh ali treh državah nisem dobil, če jih seštejem skupaj. OK, »što se mora nije teško!« Pišem in izpolnjujem zahtevane rubrike cca 20 minut in nato le-te odnesem policistu, da mi  preveri, če je vse v redu. Najprej malo bere, me pogleda in pravi: »Žal to ne bo šlo.« »Katero?« ga vprašam. »Odhod jutri ob deveti uri zjutraj?« mi odvrne. »Zakaj pa ne?« sem spet zvedav. »Zato ker moram vse te papirje z dokumenti barke in potnim listom poslati po emailu na Tahiti in oni to obdelajo, kar traja 24 ur ali več. Jutri okoli 16. ure bodo dokumenti pripravljeni.«  Šele???« On skomigne z rameni, jaz pa se mu zahvalim in grem razočaran na ulico.

Danes je ulica polna. Veliko je prometa je na njej, kakor tudi ob njej, saj je le-ta brez pločnikov. Ob cesti stoji nekaj stojnic, kjer domačini prodajajo sadje in zelenjavo. Cene? Dražji so kot v supermarketu. Verjetno pa obstajajo dvojne cene, ene za turiste in druge cene za domačine, če ti sploh kaj kupujejo od njih. Mi je pa nekako bolj toplo pri srcu, ko vidim ta živ žav.

Pridem na barko in poiščem še dva prazna kanistra za nafto, enega iz skladišča pa pretočim še v tank, a tudi ta ne gre cel v njega. Odplujem z dingijem na bližnjo bencinsko črpalko, natočim 51 litrov goriva in imam na barki spet poln tank goriva in nekaj polnih kanistrov. Pot je še dolga in plovbe bodo trajale kar nekajkrat po več dni skupaj.

Kasneje se odpravim na obalo, ker mi je marinero Vehia uredil, da bom videl kako njegova žena z drugimi ženskami tiska oz. barva paree. Pareo je navaden kos bombaža v izmeri 1,6 x1,0 metra, poslikan z živimi barvami in vzorci. Uporabljajo ga ženske kot moški, za ovijanje okoli pasu in je videti tako kot eno dolgo krilo. Pravzaprav ga tukaj ženske nosijo na 101 način, ter ga znajo vezati na prav toliko načinov. Enkrat so to krila, drugič iz njega naredijo hlače, spet tretjič je to obleka od vrata navzdol.   Belo zarobljeno tkanino, nabavljajo iz Vietnama, saj je menda bolj kvalitetna za barvanje od Kitajske. Ta obrat za barvanje parea je 5 km oddaljen od mesta in je pravzaprav na dvorišču neke hiše. Vehia me pripelje, me predstavi in potem gledam kako to ženske najprej zvijajo in zavijajo to tkanino. Zelo važna je tehnika zvijanja, saj tako dobijo dvo ali tro barvne vzorce, ne da bi kaj dodatno barvali na roke ali s čopičem. Potem to tkanino, še vedno tako zvito, namočijo v neko tekočino, ki nadomešča kis. Zvitek stisnejo z rokami in nekaj kapljic barve in tekočine steče iz njega, nato pa to razprostrejo po plastični valoviti črni strešni kritini, ki mora biti direktno na soncu. Blago nato pričvrstijo s kljukicami, da ga veter ne odnese in nanj položijo figure, izrezane iz 2 mm debele črne gume. To pustijo eno uro na soncu in potem odstranijo gumo, pod gumo pa nastane figura, podobna malo temnejšemu vodnemu žigu na papirju. Dnevno prebarvajo in z vzorci obdelajo  od 200 do 250 tkanin in vse gre še isti teden do butikov, po celem otoku. Nekaj jih gre tudi na sosednje otoke. Maloprodajna cena v butikih je 1.500 Fr (12,50€), če ga oni prodajo v svojem butiku je cena 1.000 Fr (8,40€).

Pozneje grem še v trgovino, saj če sem že na kopnem, zakaj ne bi to izkoristil in potem spet na barko, saj v mestu ni kaj početi. Moral bom potrpeti še kakšen dan na tem zibajočem morju.

09.09.2018, Vaitape, otok Bora Bora, F. Polinezija

Ta blog sem želel napisati že sinoči in še sreča da ga nisem, da sem se odločil malo prespati in pustiti času čas. Dobro sem to naredil. Zakaj? Zato ker sem šel sinoči ven, da bi videl nočno mestno življenje najbolj obleganega bisera na Pacifiku. Del mesta sem že videl po dnevi, a sem ne vem iz kakšnega razloga mislil, da če bom šel dlje, da bom naletel na tisti »Wouuu«, ki mi ga bo pričaralo mesto. Pričakoval sem vsaj nekaj podobnega Poreču, Zadru, Splitu… Dobil sem pa takšno turistično klofuto, ki se mi bo v glavi poznala še verjetno dolgo časa. A gremo od začetka…..

Bora Bora (domače Pora Pora) je proglašen za najlepši otok Tihega ocena, za nekatere celo biser tega planeta, Zemlje. Otok z najlepšo laguno, ki jo obkroža koralni greben, z enim samim vhodom in izhodom skozi njega, otok kjer menda še Hollywoodske zvezde ostanejo brez diha, ko ga začutijo. Otok ima 9.690 prebivalcev in turistom nudi 938 sob, apartmajev in bungalovov. In res je tako! Otok je naravnan samo turistično in za turizem. Vsi resorti imajo vse, kar gost potrebuje: sobe, hišice na kristalno čisti modri vodi, plaže iz belega peska, korale, koralne ribice, restavracije, glasbo, bare, ples, zabavo, animacijo in tudi POS terminale za kreditne kartice, s katerih gostom neutrudno jemljejo denar. Jaz nisem v resortu, jaz sem prišel z barko na sidrišče, a se tudi sam počutim kot turist. Zato sem šel v nočni obhod mesta. Glavno in edino mesto je Vaitape. Skozi njega pelje ena sama ulica, na vsaki strani pa so hiše. Hiše? No o temu bi lahko pisali in se pogovarjali. Vse kar ni naravnano na turizem je ena sama beda, revščina. Dobrih in lepih hiš, kakršne so normalne hiše v Sloveniji, ni niti kolikor imam prstov na eni roki. Nekaj srednjih hiš in veliko zelo revnih ter na hitro skupaj zbitih ut, v katerih nekateri Slovenci ne bi imeli niti domače kosilnice. Res pa je, da pred vsako podrtijo stoji dober avto, po možnosti kamionet višjega cenovnega razreda. »Nek se vidi razkoš!« Domačini so v 80% predebeli, saj je njihov obrok sestavljen večinoma iz riža, raznih omak, podobnim našemu golažu, h kateremu je obvezno potrebno pojesti vsaj pol bagete na osebo, seveda pri enem samem obroku. Ko se znoči, mesto nima sprehajalcev, mesto nima odprtega niti enega od desetih butikov v katerih prodajajo nakit iz črnega bisera, raznih konfekcijskih butikov in še česa. Nikjer nisem srečal odprtega bara, restavracije, nič od nič. Mesto v katerem po moje ženska ne bi hodila sama zvečer, ker bi jo bilo preveč strah. Tema! Edino kar sem našel, so štiri kombi stojnice s hitro prehrano na enem velikem parkirišču. Za mizami je sedelo nekaj ljudi, največ pa so ljudje hodili po hrano in jo vozili domov. Sinoči sem prehodil cca 9 km in dobil 9 razočaranj. Očitno je, da se vse dogaja v resortih, raznih hotelih, saj jih je kar precej ob majhnih otokih, koralnem grebenu, nekaj malega pa tudi ob obali otoka, kjer je na sredini 727 m visoka gora Otemanu.

Da ne bo pomote, to je moje razmišljanje in moje videnje, kot turista – jadralca, kateri sem videl že marsikaj, saj sem obiskal že 5 kontinentov preden sem začel pluti in zdaj sem obiskal mnogo biserov Sredozemlja, Atlantika in Tihega oceana. Za turista, ki pride v hotelski kompleks, ki si doplača snorkljanje, potapljanje na grebenu, organizirano hranjenje mant, plavanje z črno plavutim morskimi psi za grebenom, itd… je Bora Bora res sanjski otok. Verjamem, saj je denar sveta vladar!

Danes sem odšel na kopno, da si ga ogledam drugače, da ga začutim bolje od včerajšnjega dne. Že včeraj sem videl izposojevalnico koles in sem si danes izposodil kolo. 5 ur najema stane 1000 Fr (8,40€) in 8 ur stane 1500 Fr (12,60€). Ker sem včeraj pri plačilu boje prihranil 1000 Fr sem jih danes namenil za kolo, a sem bil tako dolgo siten, da sem tudi to dobil za 8 ur, plačal pa samo 1000 Fr. Včasih se vztrajnost izplača, ta pa prihrani denar v denarnici. Otok ima okoli sebe speljano asfaltirano dvopasovnico v izmeri 36 km. Marsikaj je bilo videti na tem nedeljskem kolesarskem izletu. Kolesaril sem v smeri ure in obiskal še drugi Yacht Club, ter se prepričal, da sem tega kar dobro izbral, vsaj kar se cene tiče, saj tam za isto število dni zaračunajo okroglih 10.000 Fr (84€). Videl sem nekaj lepih zalivov, obiskal sem na hribu oba topa, ki so jih postavili tako, da se lahko otok brani s hriba na eden in edini vhod na otok. Obiskal in ogledal sem si hotelski kompleks Maitai, na njihovi plaži v prijetnem baru porabil še del denarja od najemnine za kolo ter v prijetnem ambientu spil Hinano točeno in mrzlo pivo. Povzpel sem se tudi na hrib in fotografiral oddaljene bungalove na vodi, na koncu pa sem se še skopal na mestni plaži. Res dobro izkoriščen dan. Pozno popoldne sem vrnil kolo, se na barki stuširal in spil svoj Barcaffe.

Za jutri sem se zmenil, da si pridem ogledati kako tiskajo tkanino za pareo, saj tkanino obarvajo posebni strokovnjaki, ki tkanino previjejo, zvijajo in namakajo v razne tekstilne barve, vzorce pa menda naredi sonce.

Današnji dan sem obarval v prijetne barve, razpoloženje glede otoka se mi je malo dvignilo, vse skupaj pa ne more primerjati z meni najlepšim otokom med Družbenimi otoki, Mooreo.

08.09.2018, Vaitape, otok Bora Bora, F. Polinezija

Po res nepričakovano mirni noči zaradi guganja na bojah, sem dopoldan tuhtal kaj narediti, ostati tu še kak dan ali oditi drugam. Veter mi po napovedi kaže več brezvetrja kot vetra, kar je za sidrišče dobro. Odločim se, da grem drugam in sidram, da tu ne plačujem boje. Odidem še na kopno, da v trgovini kupim kruh, saj vse ostalo imam na barki ter na dingi pontonu srečam nemški par, katera sem že srečal na otoku Tahaa. Ona dva sta sidrana v kristalno čisti vodi na globini 11 m za otočkom Toopua. Tudi ona dva sta prišla v trgovino, a z dingijem. Njima ni težko saj imata dingi s trdnim dnom in za motor uporabljata 10 konjsko zverino. Dobri dve milji imata do sem in to premagata v dvajsetih minutah. Nekako pomislim, da bi šel tja tudi sam, a ko mi povesta, da je v tistem malem zalivu nagnetenih vsaj 50 bark in so vse tako blizu drug druge, da imajo bokobrane na trupu, me ta želja za premikom mine. Potem tudi razmišljam koliko ur bi jaz plul s svojim dingijem do pontona, saj moram na kopno v ponedeljek in torek. S svojim dingijem? Ne hvala, misija nemogoče! Hitro se vrnem iz trgovine, saj je pričelo deževati in v Yacht Clubu poiščem marinera, ki nadzira boje in priveze. Malo se pogovarjava in mu pravim, da bom šel drugam, na kakšno sidrišče, ker je tu predrago, a on samo skomigne z glavo in pravi: »Tvoja izbira.« Potem se še malo pogovarjava in pravim, da bi vseeno ostal tu in ne potrebujem računa, zato na koncu le popusti in mu plačam 4.000 Fr (33 €) za 5 dni. Prav sem naredil. Tukaj res ni najboljše, a imam ogromno možnosti za odhod v mesto, da grem z dingijem na bencinsko črpalko, morda pa le najdem kakšen prevoz in se priključim kakšni skupini ki gre snorkljat ali pa kaj drugega, podobnega. Možnosti je tu veliko. Kristalno čisto in zelo nizko vodo bom imel na naslednjem otoku, ki ga obiščem.

Popoldan se mi prav nič ne dogaja, saj se je spet pooblačilo in začelo je deževati. Ob branju knjige zaspim za skoraj eno uro, kasneje pa si naredim pozno kosilo in grem v mesto. Morda se bo danes zvečer kaj dogajalo v mestu, saj je sobota.


07.09.2018, Vaitape, otok Bora Bora, F. Polinezija

Driiiiing…. Me prebudi ura na telefonu, saj sem si jo nastavil, da me prebudi ob 5:00 zjutraj. Spijem še kavo in pred šesto, ko se je začelo svitati, zapustim sidrišče. Po dobrih treh miljah, zaplujem čez prehod Pai Pai, ki se nahaja med dvema grebenoma in sem vesel, da tam ni več nasedle jadrnice, ki jo je tja porinil neugoden veter z velikimi valovi, ki je pihal prejšnji teden, ko sem še sidral na Raiatei. Verjetno je posadki prišel kdo na pomoč in so s kakšno veliko ladjo prestavili barko na Tahiti ali Raiateo, kjer je več možnosti za popravilo le-te.

Zaplujem v ocean in valove. Veter, kakšnih 15 vozlov ga je, kaj kmalu popusti na 10 vozlov in plujem počasi. Ravno zato sem zgodaj odšel, da ujamem ta močnejši veter, a očitno je pretental tudi vremenarje. Kmalu veter obrne, kot je bilo navedeno v napovedi in sedaj ga imam točno v nos. Prižgati moram Pento in motoriram proti otoku Bora Bora, še 11 NM imam do tja. Vmes se mi na ploterju obrnejo številke preplutih milj in zdaj jih kaže že 7.000, ki so preplute v letošnjem letu. Ufff, kar nekaj jih bom še moral prepluti v tem letu, da se varno skrijem pred ciklonsko sezono.

Od kar plujem med Družbenimi otoki, še nisem srečal toliko plovil kot danes. Plovila so v glavnem katamarani raznih čarter družb z Raiatee in verjetno je to najbolj pluta pot do Bora Bore in nazaj. Po 29 NM priplujem skozi edini vhod med dvema zelo širokima grebenoma na otok Bora Bora. Zaplujem do mesta Vaitape, a nikjer ne najdem zame še sprejemljive globine pod 20 m za sidranje, vse se vrti okoli 30 m in več. Odplujem naprej in iščem primerno sidrišče, a ga ne najdem. Torej moram nazaj na tisto mesto, kjer so pred Yacht Clubom boje, te pa verjetno niso zastonj. Eno noč bom preživel, potem bom pa videl. Privežem se na eno od dveh prostih boj, a ker je blizu bencinska črpalka, ni preveč mirno, saj razni taksiji in gliserji naredijo valove na privezu.

Tako! Ko sem pred dvajsetimi leti prvič zasledil otok Bora Bora in na sliki videl tiste hiške na vodi, ki so bile sanjske v tisti modrini, sem si kot vsak zemljan zaželel, da bi ta otok enkrat obiskal. A prepotoval sem skoraj cel svet v desetih letih, Bora Bora otoka pa nisem videl, saj me nikoli ni potegnilo tja, kjer so luksuzne destinacije. Raje sem se potikal po puščavah, ali se vozil po ne preglednih cestah nekaterih kontinentov. Sedaj sem potreboval štiri leta plovbe, da sem videl Bora Boro. Ko sem jo videl z morja sem mislil, da sem zgrešil otok, saj sem videl gorati del in bolj je bilo podobno pluti proti alpam , kot otoku z modrino in apartmaji na vodi. A končna destinacija je pokazala, da sem prišel točno tja, kamor sem si želel.

Skuham si kavo in v tem času pride marinero Yacht Cluba, ki mi zaželi dobrodošlico na biseru Pacifika, Bora Bori. Vprašam ga za ceno priveza na boji in mi pove, da stane boja 2.000 Fr (16,76€) na dan. Boje so letošnje in so garantirano dobre. Za ta denar lahko uporabljam dingi ponton, lahko se kopam v bazenu Yacht Cluba in lahko dobim tudi vodo, a proti plačilu. Razložim mu, da je ta cena zame previsoka in morda ostanem eno noč, potem si najdem sidrišče. Ni problema, lahko najdeš sidrišče mi pravi, a povem ti eno stvar, tukaj je vsepovsod na dnu vulkanska plošča, na njej pa pesek in veter te bo odnesel s sidra. No to verjetno ne drži, a vseeno se naredim balkanca in ga vprašam, če mi da popust za tri dni. Pravi, da mi lahko da 1.000 Fr popusta in plačam samo 5.000 Fr (41,90 €). A če ostanem 5 dni, je cena enaka in znaša 5.000 Fr za 5 dni. Jebela cesta, kje pa je zdaj tu logika? Pravim, da bom potem plačal za pet dni, a plačal bom jutri, ker moram najprej na bankomat, saj nimam denarja s sabo. Marinero iz plastične škatle potegne brezžični POS terminal in pravi, da ni problema, bova uredila s kartico. No pa nisva mogla, saj so bile baterije prazne. Jutri bova, pravi. Opozori me, naj zaklepam barko in naj zaklepam dingija, ter mi pove kaj se je dogajalo nekaj dni nazaj, in da to niso bili domači ribiči ampak ribiči iz otoka Huahine.

Šel bi na obalo, a mi od včeraj naprej spušča dingi. Ker je na premcu, ga napolnim z zrakom in takoj najdem kritično točko ter ga zakrpam. Tako, moj dingi je sedaj res podoben pikapolonci, saj ima vsaj tri krpe na vsaki tubi, a važno da drži. Vstavim še plastificirano jeklenico, na motor dam ključavnico in zaplujem na obalo. Yacht Club je videti prijeten, lep in zanimiv. Potem grem v mesto in na cesti je kar precej prometa, mesto dokaj prijetno in na vsakem koraku se prodajajo izdelki iz črnih biserov, cene pa letijo v nebo. Pozna se, da je tukaj vse naravnano na turizem in če ima turist denar za Boro Boro, potem ima tudi za bisere. Pridem nazaj na barko in si naredim večerjo. Privez je še vedno malo valovit in ni nič kaj prijeten, a se poskusim navaditi.

06.09.2018, zaliv Tapuamu, otok Tahaa, F. Polinezija

Ura je pol šest zjutraj. Spet me je prebudil dež. Tokrat ne bom vstal iz postelje, čeprav sem ravno  zaradi njega buden, zato vzamem v roke knjigo in berem. Kasneje, ko že pijem jutranjo kavo in nekaj pišem, me zmoti trkanje po barki in slišim, kako nekdo kliče ime mojega plovila. Pridem v kokpit in zagledam v dingiju mlajši par iz sosednje švicarske barke. Ne poznam ju osebno, saj smo se šele včeraj prvič videli in pozdravili. Ona dva sta bila danes na kopnem in sta bila dogovorjena z nekim domačinom, da jima uredi nekaj sadja. Možakar jima je zjutraj ob dogovorjeni uri prinesel metrski šop banan, veliko vrečko manga, eno veliko vrečo papaje, eno manjšo vrečo limon… ko pogledam v njun 3 m dolg dingi imam kaj videti. Tri četrt dingija je samo sadje. Nimata kaj z njim in sta mi ga nekaj malega prinesla. Želim jima plačati, a mi ne pustita, saj sta ona dva plačala za vse skupaj 3000 Fr (cca 25€), kar je za njiju, kot pravita zanemarljivo, na vso to količino. Povabim ju na kavo in potem se na barki pogovarjamo še  kakšno uro. Povesta mi tudi, da bosta odplula nazaj proti Markezom, ter spomladi še enkrat zaplula nazaj tu sem. Pravita, da ju je ta del Pacifika tako očaral, da ga morata ponoviti. Silvio in Suzane kasneje odideta na svojo barko ter dvigneta sidro, saj odplujeta na drugo stran otoka in potem še na Raiateo. Žal mi je bilo, da se ne bomo mogli več družiti, a vsak od nas ima svoje plane. Vsekakor smo si obljubili, da se spremljamo preko emaila.

Jaz moram na kopno, saj sem že pozen. Današnji dan imam nabit z dejavnostmi. Najprej sem se dogovoril za voden (free) ogled destilarne ruma Pari Pari. Prijazna mladenka me odpelje najprej do njihove dodatne dejavnosti, proizvodnje kokosovega olja. Pokaže mi kako iz kokosove beline pridobijo vlažno moko, katero sušijo v sušilnici, nato pa to stiskajo in pridobivajo navadno kokosovo olje in hladno stiskano (ekstra deviško) olje, ki pa je pakirano samo v 33 cl steklenicah. Ko si to ogledam, me popelje do proizvodnje ruma. Najprej mi pokažejo kako iz melase sladkornega trsa, katerega zmeljejo, pridobijo sok, katerega potem fermentirajo in nato destilirajo. Tako nastane beli rum, znamke Manutea. Določeno količino belega ruma pretočijo v hrastove sode in ga starajo najmanj 18 mesecev, tako dobijo rjavi rum enake znamke. Cena teh rumov je okoli 4.000 Fr (33€) za 7 dcl steklenico. Pokažejo mi še predelavo vanilije, iz katere pridobivajo koncentriran ekstrakt, katerega potem pošiljajo po celem svetu. Le ta se uporablja za kuhinjo, za mešanje ekstrakta v druge kreme, šampone, mila,… Zanimivo dve urno druženje, se na koncu seveda konča z degustacijo ruma.

Odpravim se še dva kilometra naprej do Ioarana farme biserov. Tam sem zmenjen za jutri, a pridem danes. Lepo me sprejmejo, kljub temu, da sem prišel en dan prekmalu. Čeprav sem že bil na farmi, kjer vzgajajo bisere, mi je bila ta toliko bolj zanimiva, saj sem v naslednjih treh urah videl kompleten postopek, od gojenja malih školjk do biserne ogrlice. Najprej seveda vzgojijo ostrigo bisernico in ko je dovolj velika, da lahko postane nosilec, to školjko najprej pregledajo, kakšno biserovino ima. Če je dobra, v njo vstavijo rumeno okroglo jedro in poleg nje vstavijo še rdeč košček posebnega dela mesa druge, dobre ostrige. Nato školjko zaprejo in jo privežejo z drugimi devetnajstimi na meter in pol dolgo vrv, katero potem položijo in privežejo v plastično mrežo, ki bo zaščitila te bisernice pred napadalci. Vsake tri mesece morajo to mrežo potegniti iz vode, jo pod pritiskom oprati, da se rešijo zajedavcev in s tem bolezni, katere tako očiščene vrnejo v domače okolje. Po osemnajstih mesecih je bisernica primerna, da pokaže kaj ima v sebi. Na enak način kot so ji vsadili vsadek,  ji zdaj odvzamejo biser in če je ta zelo debel, potem to školjko razrežejo na manjše kose, ki bodo služili za oploditev drugih školjk, ter s tem pridobivanja velikega in čim bolj enakomernega bisera. Biseri se potem ločijo po teži, barvi, obliki in čistosti oboda. Iz njih naredijo nakit, kateri je zelo priznan in dragocen.

Po ogledu odidem na barko, zadovoljen tudi ker sem prehodil sedem kilometrov in že v poznih popoldanskih urah naredim še 200 litrov vode, nato pa si skuham še večerjo, katera je poleg jabolka in banane, moj današnji prvi obrok. Včasih res ne gre vse na enkrat, sploh pa ne kadar me že zjutraj prijetno zmotijo.

05.09.2018, zaliv Tapuamu, otok Tahaa, F. Polinezija

Mirna noč, nato pa me ob pol petih zjutraj prebudi vetrnica, katera se je obračala, kot da mora delati z vso možno močjo in proizvesti elektriko za cel otok Tahaa. Nekaj minut za tem je pričelo zelo deževati, kot bi se utrgal oblak. Še sreča, da sem se navadil, da zapiram okna, ko zapiha nenaden močan veter, saj to v večini primerov pomeni, da prihaja squall. Dež je po pol ure prenehal, zdanilo se je, veter pa je popustil na 18 vozlov. Ustvarili so se valovi in barka je poskakovala. Pogledam po morju, a to je z nizkimi, morda največ 70 cm visokimi valovi po površini belo in penasto. Merilnik vetra mi pokaže da piha 20 vozlov, sunkov pa tokrat skoraj da ni, oz. so skoraj neopazni. Skuham kavo, nekaj še fotografiram, s sidrišča odhaja vse več in več bark. Pri pitju kave dobim sporočilo od kolega Billa, ki je na Bora Bora in se je včeraj odjavil, danes pa bi moral odpluti za Cookove otoke. Sporočilo je bilo žalostno in prav jezilo me je, ko sem ga bral. Sinoči je bila neka predstava v mestu in veliko ljudi, kakor tudi samih jadralcev se je udeležilo te večerne predstave. V tem času pa so lokalni faloti pokradli tri dingije z motorji. Ko je šel na policijo, da bi prijavil krajo, je tam spoznal še ostala dva jadralca, ki sta ostala brez dingija, kakor tudi dva druga jadralca, katerima so vdrli (ne vem točno če so imeli zaklenjena vrata na barki in je bila samo kraja ali vlom) in iz barke pokradli vse kar je bilo vrednega. Danes je moral spet na policijo in čakalo ga je še eno presenečenje. Ker se je včeraj odjavil, bi moral po polnoči zapustiti Bora Boro. Temu se je vsekakor uprl, saj je drugače tako, da moraš odpluti v štirindvajsetih urah po odjavi, v nekaterih dokumentih za F.P. pa celo piše, da moraš po odjavi ostati še 72 ur na mestu, če pride za tabo še kakšna kazen ali kakršen koli ukrep iz cele F.P.. V glavnem, štala!

Ob pol enajstih pogledam spet ven in na sidrišču smo ostali le jaz in dva katamarana. Da ne bom kvaril povprečja, se odločim da grem še sam. »Kud mali Mujo tu i mali Haso!« Temu se reče čredni nagon, a ne? Ne bom opisoval kako je to, ko veter piha 23 vozlov, barka je za dobro dolžino barke komaj oddaljena od grebena in plitvine, moja veriga pa se je naslanjala in vijugala med vsaj sedmimi koralnimi glavami. Motor prestavim tako da je na prvem zobu in počasi vleče naprej, čeprav dvomim, da je to kaj pomagalo, saj je bil močan veter skupaj z valovi veliko močnejši in je potiskal barko nazaj proti grebenu. Tukaj bi mi pa res prišel prav še eden član posadke, a ker sem sam, moram to opraviti sam. Samo ena napaka bo dovolj, da bova oba z Indigom kaznovana. Tokrat je šla veriga čudovito ven in na koncu je bilo vseeno malo stresno, saj sem potegnil vso verigo skupaj s sidrom do konca, žal pa se je barka približala grebenu na dobrih 5 do 7 metrov. Hitro sem prestavil in z vso močjo odplul vzvratno stran od plitvine in se potem obrnil proti otoku Tahaa.

Po slabi milji plovbe na motor sem priplul v varen in povsem miren zaliv Tapuamu, kjer sidram na 19 metrih globine. Manjka mi še kakšnih 25 m verige, a ker je tukaj mirno in zaščiteno, bo tudi teh 50 m  za enkrat dovolj, saj je teža prenesena na globino. V takšnih primerih je zelo dobro imeti vsaj 10 ali 15 kg težko svinčeno utež, katero je dobro spustiti po verigi do dna in je zadeva rešena. No če ne bo šlo drugače, bom na 22 mm debel gambet nataknil rezervno 18 kg delto in jo spustil do dna, namesto uteži. Življenje na morju me je že marsikaj naučilo in počasi postajam vse bolj in bolj sposoben za krizne situacije.

Najprej se lotim poznega zajtrka, katerega res pojem v miru, nato pa se lotim mojega motorčka in ga dam v kokpit na vhodna vrata in v roku dveh ur vse očistim, popravim, namažem, itd. Kar nekaj vode in neke sluzi sem našel v spodnjem delu vplinjača, katerega sem razstavil in očistil. Ko delo končam, ga dam spet na dingija in preverim če dela. Ta lepo dela, tudi z vso močjo in upam, da bo delal še naprej, čeprav je že star deset let in ima za sabo veliko ur, več kot domača kosilnica.

Še malo o otoku Taha´a (tako sem menda prav napiše) ali po polinezijsko Uporu – otoku vanilije. V skripti The Islands of Tahiti preberem, da je otok pravzaprav nekakšna inspiracija za vse Družbene otoke. Ni tako znan kot sosednja Bora Bora, zato pa je enako lep, ima svoj šarm in občutno je cenejši od sosednjega otoka. Na otoku je poleg dveh ogromnih plantaž vanilije, ki pokrivata več kot 80% celotne pridelave vanilije na Družbenih otokih, tudi večja in zelo priznana farma biserov Iaorana. Otok ima 5300 prebivalcev in glavna dejavnost teh ljudi je turizem, ter pridobivanje vanilije, kopre in seveda dragocenih črnih biserov. To knjigo (Travel planner) sem si kupil na Tahitiju in žal mi je, da je nisem imel že prej, saj pokriva tudi vse otoke Polinezije. Bo pa morda za drugi krog  ☺ bolj služila svojemu namenu.

04.09.2018, otoček Tautau ob otoku Tahaa, F. Polinezija

Ponoči je spet pihal veter z vzhoda, tokrat zelo ne enakomerno in nekateri sunki so bili prav močni. Kar nekajkrat je verigo napelo do konca, a ni bilo bojazni da bi sidro popustilo, saj je veriga »lepo« napeljana med koralnimi glavami, katere so zadržale napenjanje verige. Zato pa je bilo jutro mirno in sončno ter toplo.

Po zajtrku, ko je bilo sonce že kar visoko in je imelo svojo moč, si vzamem plavutke in masko ter podvodni fotoaparat. Zaplujem kakšnih pol milje proti stičišču otočkov Tautau in Maharare, kjer se nahaja zelo znani »Coral garden«. Pravzaprav je bilo plutje do tja zelo zanimivo, saj je 20 m od barke ena samo turkizna peščena plitvina. Ne vem, če je globlja od metra ali morda kakšen centimeter več. Tu pa je moj motorček dober, saj vsi plujejo počasi, potreben je tudi pogled v vodo, saj se tu in tam najde še kakšna koralna glava skrita v vodi. Dingija pustim privezanega za eno od številnih palm in zaplavam dobrih 50 m stran med koralne glave. Tam pa srečam na stotine ribic in rib, katere v tem današnjem soncu odsevajo v vseh možnih barvnih odtenkih. Zanimivo je, da je zelo malo tistih malih enobarvnih, zato pa je veliko več teh tropskih koralnih rib, katere so velike od 10 do 20 cm. Tukaj je kar nekaj ljudi, morda kakšnih 20 in med njimi je nekaj otrok, saj je verjetno to za njih posebno doživetje. Voda je tukaj globoka od 70 cm pa vse do metra in pol, zato ni problem za otroke, morda je večji občasni problem, ko se moramo mi odrasli prebiti v tej plitki vodi med koralnimi glavami, da se ne opraskamo ali poškodujemo. Pogledam enega očeta, ki ima ob sebi dva otroka, stara kakšnih 7 in morda 9 let. Vsak otrok v roki drži kos kruha, okoli njiju pa da ne pretiravam, plava in se bori za hrano vsaj sto ribic. Spominja me na tisti pojav na morju, ko vidiš, da včasih voda kar vre, saj je spodaj cela jata manjših rib. Čudovit občutek za otroke in tudi za nas odrasle. Ribe ne bežijo, saj so očitno navajene ljudi, nekatere se celo zaletavajo v fotoaparat, nekatere mi grizljajo prste, ko se držim za korale. Spomnim se na svojega sedem letnega vnuka in pomislim, le kako bi on tu užival, a ga žal ni tukaj. Verjetno pa bi tudi on bil raje tu, kot sedel v šolski klopi drugega razreda. Po moje ga starša ne bi dobila cel dan iz vode. Tukaj tudi prvič vidim posebne školjke, katere sem jedel na Tahitiju. Res so čudovite v naravi, meso je barvno s črnimi pikami in valovito. Pogledam na uro in ugotovim, da sem tudi sam danes kot otrok, saj sem bil v vodi celi dve uri. Res moram ven iz nje.

Zapeljem se z dingijem do barke, motor mi zopet nagaja in ugaša, a jaz ga vneto spet prižigam. Jutri ga zagotovo popravim. Na barki pogledam posnetke in res jih ni malo, saj sem naredil 157 posnetkov in dva filmčka, od katerih bom en film obdržal in morda 15 ali 20 najboljših posnetkov rib.

Kasneje ob računalniku se mi malo zadrema, verjetno me je voda izčrpala, zato grem malo na sonce in zaspim za dobre pol ure, a zdaj šele vidim, da je bilo preveč, saj sem že dobil malo rdeče barve, kot opomin, da je sonce popoldne še vedno močno.

Na sidrišče je prišlo še kakšnih 5 bark in sedaj nas je že 13 in nastala je gneča. Priplula sta tudi znanca z elanko in sidrala poleg mene, tokrat sta bolj upoštevala varnostno razdaljo. Tristan me je v šali  vprašal, če je sedaj bolje sidral kot na Raiatei in oba sva se nasmehnila. Tokrat res nisva bok ob boku. Včasih so dnevi res prijetni in danes je bil še eden tistih prijetnih dni.

03.09.2018, otoček Tautau ob otoku Tahaa, F. Polinezija

Pa se je umirilo. Sicer še piha nekaj malega vetra, a to je postalo zanemarljvo proti prejšnjim dnevom. Da je manj vetra se pozna tudi na sidrišču, vsi dvigujejo sidra in odhajajo, se prestavljajo na boljša sidrišča, nove lokacije in nove otoke. Ob devetih zjutraj dviguje sidro tudi SY Cajucito. Priplujem do barke z dingijem, se še enkrat poslovimo in vprašanje, kdaj se spet vidimo. Sinoči smo se imeli lepo in prijetno, a vseeno nismo ostali predolgo, saj je bil kapetan zaspan.

Ko kolegi zapustijo sidrišče, se odpravim tudi jaz do obale in odnesem smeti. Potem pa pridem na barko, jo pripravim za plovbo in dvigujem sidro. Kar nekajkrat sem moral dvigniti in spustiti sidro, saj se mi je veriga zapletla med manjše koralne glave, na koncu pa sem že bil prepričan, da bom odrezal verigo in sidro, saj se mi je le-ta zagozdil pod eno od mnogih koralnih glav. Na koncu se odločim še za en poskus in po verigi spustim 22 mm debel gambet, ki je privezan na 10 mm vrvi in ta pade direktno na sidro in objame ročico sidra pri plošči. Spustim še 10 m verige in nekaj vrvi, ter zaplujem z barko tako, da sem bil zdaj za 180 stopinj obrnjen drugače, kot prej, torej kontra. Nategnem vrv in privežem na bitvo, potem pa  vzvratno zaplujem dva tri metre, sidro popusti in potegnem sidro izpod koralne glave. Tokrat se je spet ta tehnika obnesla, a sem že mislil, da se mi bo strgala vrv. Zamenjati jo moram debelejšo, z vsaj 12 ali še bolje s 14 mm debelo vrvjo. Dvignem oboje na krov in srečen, da sem obdržal sidro, zaplujem proti sosednjemu otoku Tahaa.

Po približno dveh urah in pol motoriranja ter 11 NM, saj sem imel neugoden veter za jadranje, sem priplul do otočka Tautau, kjer je nekakšen hotelski kompleks na vodi in kopnem. Tukaj je turkizna voda, saj mostiščarski bungalovi stojijo na grebenu, ki je tukaj zelo širok, a žal zelo plitev. Sidram pri globini 7,5 metra in plujem s krmo nazaj proti grebenu, da vidim kakšna globina me čaka, če veter spremeni smer. Vse je v redu z oddaljenostjo, dolžino verige, kakor tudi z globino. Ker se mi je zdelo, da je bilo pri popuščanju slišati verigo, sem šel v vodo in se potopil do vidljivosti sidra. Super! Tokrat se je veriga položila vsaj med sedem koralnih glav na tleh. Juhuuu, spet bo pestro, dvigniti in prestaviti se mi je ne izplača. Bolje je počakati in imeti kasneje veselico, ko bom odhajal na naslednji otok. V vodi ni nobene ribe, srečam pa dvakrat koralnega morskega psa, velikosti dobrega metra. Morda je bil celo isti in sem srečal samo enega, kajti obakrat je bila velikost približno enaka. Mlad je še bil in verjetno malo radoveden.

Popoldne na roke operem trojne kopalke, nato spijem popoldansko kavico in kmalu bo padel mrak. Danes ne grem na kopno, jutri pa se že verjetno odpravim in upam, da mi bodo dovolili hoditi po otoku. Rad bi si ogledal ta turistični kompleks. Kakšen dan si moram pustiti za podvodni ogled koralnega vrta med otočki in uživati ob pogledu na stotine koralnih rib in koral. Za kakšen dan si pustim še ogled t.i. smaragdne reke, potem moram še kakšen dan na otok Tahaa in spet bo nekaj dni okoli. Ta F. Polinezija me je res očarala!

Pravkar se je spet pooblačilo in dežuje. Spet bo v barko porinilo vso to sparino in spet ne bo prijetno. Ahhh, kje že si veter? Kdaj spet prideš?

02.09.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Za danes je napovedano umirjanje vetra, a zjutraj še kar piha močan veter, le da je tokrat drugačen. Nekako nas v krogih tišči po sidrišču in na enem mestu slišim, kako veriga drsi po koralni glavi ali po grebenu. Morda celo po kakšni ploščati kamnini. Ko pride na to določeno mesto se sliši po celi barki, kot bi nekaj drsalo in bi nastajalo neko trenje.

Veter se okoli desete ure res umiri in pade pod 20 vozlov in jaz skočim kar v kopalkah v dingija, prižgem motor in se zapeljem proti obali. Motor je bil še nedavno obrnjen na glavo v vodi, zato mi vsaj 10x ugasne v razdalji, nekaj več kot 300 m do kopnega. On ugaša, jaz vlečem vrvico in ga prižigam. Končno le pridem do pomola, se oblečem in grem do ceste, v upanju, da ujamem koga na štop. Ko tako hodim po ladjedelnici se pripelje avto, dvignem prst in avto se ustavi. Prelahko! Vprašam ga če gre v mesto in pravi da ne, gre le v trgovino, malo pred mestom in me lahko zapelje do tja. Super, če je še kje kakšna trgovina, tudi jaz ne potrebujem mesta. Možakar je prijeten in razvijeva pogovor in kaj kmalu sva mimo letališča in malo naprej je velika trgovina. Zahvalim se mu in on mi pravi, da me bo počakal, jaz pa njemu da ni potrebno, saj bi rad te štiri in pol kilometra prepešačil, kajti tri dni nisem bil na kopnem in malo moram pognati kri po žilah. V prodajalni kupim kar potrebujem in se počasi vračam proti barki. Vreme je ravno pravšnje, saj ni sonca vetra med hišami pa tudi ni toliko, da bi mi bil neugoden.

Kaj kmalu sem na dingi pomolu, kjer se zapeljem do barke in tokrat mi motor niti enkrat ne ugasne. Pospravim nakupljene stvari na svoje mesto in se preoblečem. Stopim v kokpit in takrat slišim, da 100 m za barko nekdo vpije in očitno potrebuje pomoč. V vodi vidim surferja kako plava ob surfu in ravno takrat dvigne roko in mi pomaha. Skočim v dingija in se zapeljem do njega. Pove mi, da se mu je zlomil nosilec loka na surfu in ne more več srfati, zato je plaval in pravi da res ne more več, saj je že več kot eno uro v vodi. Potegnem ga v dingija in pobereva surf, nato pa ga odpeljem do obale, kjer ima avto. Ves vesel se mi zahvali in potem grem nazaj. Dodam malo gasa in motor spet obstane. Jaz potegnem vrvico in se zažene, a se tokrat spet še 3x ugasne. Verjetno je v gorivu kaj vode.

Popoldan sem povabljen k Billu na kavo in tam me preseneti s fotko, ki jo je posnel, ko sem reševal surferja. Malo se pošalimo na to temo, da sem tukaj »na črno« zaposlen kot reševalec. Jutri gredo naprej, mi pravi. Preseneti me, a ga razumem. Ima posadko in eden od njih je vezan na letalsko vozovnico z datumom poleta. Jaz ostajam tukaj, na teh otokih vsaj še nekaj dni, potem pa sva dogovorjena, da se spet ujameva nekje na enem od 750 NM oddaljenem Cookovem otoku. Ker jutri gredo, ga povabim skupaj s posadko na mojo barko, jaz pa obljubim da spečem dve pici in za vsakega imam pivo ali dva in naredimo en manjši poslovilni party. Takoj so zato in jaz že mesim testo, ter pripravljam pico. Ta čas je tud veter potihnil in piha le še kakšnih 10 vozlov z občasnimi sunki vetra, kateri pa tudi niso več tako močni.

Danes zvečer bo očitno prijetno spanje in zatisnil bom oba očesa in pokril oba ušesa.

01.09.2018, zaliv Upapa, otok Raiatea, F. Polinezija

Danes bi se moral veter po prvotni napovedi umiriti. Se je? Ni! Nasprotno, na trenutke so bili sunki vetra tako močni, da mi je na »wind instrumentu« ostala zabeležena številka 34 vozlov. Kar nekajkrat je padel dež v dopoldanskem času, popoldan pa se je dež umiril in posijalo je sonce, katero je polnilo naše skladišče električne energije. Pa saj ga polni tudi vetrnica, a ko res precej pihne jo ustavim, saj se bojim da bi se pokvarila. Verigo na trenutke tako napne, da barka enostavno zaječi. Ne da se pomagati, a tudi to enkrat mine.

Še vedno sem mnenja, da se bo popoldan malo umirilo in bom lahko odšel na kopno, če drugače ne, vsaj pretegniti noge. Zato se dopoldan v tem dežju spravim k pisanju sedme reportaže za 39. številko magazina Navtika plus. Pisanje mi danes leži in uspe mi napisati kar nekaj besedila, vsekakor pa še ne vseh šest strani, kolikor ga moram. Ko več ne gre, izberem kakšno fotografijo, ki se sovpada k besedilu in tako presekam pogled na monitor in na črno bele črke na njem. Spomnil sem se včerajšnjega svojega zapisa za blog in prav gotovo je tudi to eden od načinov potovanja in dela na barki, med tem ko jadramo po oddaljenih krajih sveta. Popoldne pride k meni kolega Bill na kavo in druženje. Svojo posadko je odpeljal na kopno, sam pa se je vrnil do barke, ker je ne želi pustiti brez nadzora. On ima dober dingi s širokimi tubami, trdim plastičnim dnom in dolžino primerno za prevoz petih ali šestih oseb. Motor ima 6 konjskih moči in je dovolj močan. A tudi on je prišel danes do mene moker, a vseeno nasmejan. Veter ima svojo moč. Kasneje se nama še pridruži Martin, a on noče kave. Prišel je kar v kopalkah in je tudi on moker, čeprav njemu se čudiva, saj ima večji čoln narejen kompletno iz poliestra z močnim 9,9 konjskim motorjem. Starejši je od naju in pravi, da mu tokrat ni prijetno na barki. Povem mu, naj se malo umiri, saj ga vsak dan vidim vsaj 20 krat (vprašanje je kolikokrat ga ne vidim) na premcu in gleda verigo, vitel, vrv, spet nekaj prevezuje,… Verjetno ga je strah. Potolaživa ga in mu poveva, da ga imava ves čas na očesu in ga čuvava. Zamahne z roko in se nama nasmehne. Med jadralci res ni nikoli slabo.

Veter ne pojenja, celo od kar se je pooblačilo, spet več piha. Jutri je menda tisti dan, ko bo pihalo okoli 20 vozlov ali kakšen vozel manj in v ponedeljek ne bo več vetra. A v torek nas obišče veter do 10 vozlov, tokrat z zahoda. Se pravi, da bom lahko v ponedeljek zapustil ta otok in zaplul do sosednjega otoka Tahaa. Le na zahodni veter moram računati pri sidranju.

Večer prinese mrak in dež. Moral bom naoljiti pregibne tečaje na oknih, saj jih nič kolikokrat na dan zapiram in odpiram. Tretji dan, ko si nisem razmigal nog, tretji dan ko sem blizu kopnega, a ne morem do njega. Jutri bo bolje. Pripravim si še dobro večerjo, morda kasneje pogledam dober film in končam današnji prvi septemberski dan.

*foto – Piha, res piha… še (grafit) žensko na steni ene od hiš v Raiatei je dvignilo s tal v zrak

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja