Avgust – 2018

31.08.2018, zaliv Upapa, otok Raiatea, F. Polinezija

Po res vetrovni noči in vetrovnem dopoldnevu se ob 14. uri vsaj za nekaj vozlov umiri veter. Skoraj tako nekako, kot včeraj in upam, da bo tako vsaj ostalo, le da danes veliko več dežuje. V takšnem vremenu nimam kaj početi, saj če res ni nujno, ne grem niti na kopno. Na barki imam čisto vse kar potrebujem, tudi če bi moral biti zdaj en mesec ali več na vodi. Sem se pa odločil, da napišem nekaj podatkov, saj mi nekateri pošiljajo emaile in primerjajo moje jadranje z raznimi dopusti, bivanji v dragih resortih na rajskih otokih in ne nazadnje tudi z najemi jadrnic, pri katerem mi pišejo, da jih dopust stane najmanj 2.000€ za 10 ali 14 dni. Koliko šele potem stane jadranje in bivanje na teh rajskih otokih po Tihem oceanu.

Jaz sem odplul iz Istre maja 2014 in do danes je to 4 leta in 3 mesece. Zapisujem si res vse odhodke, pa naj je to hrana, oprema, internet, servis za barko ali pa marina ter letalska karta. Najmanjši vijak je zaveden v mojih stroških, kakor tudi popravilo motorja v Panami, nakup čigumija za 28 centov v Alicanteu, plačilo marine za eno noč na Siciliji, ali pa nakup jadra doma v Sloveniji. Vsako jadranje je specifično in se ne da primerjati z drugim jadranjem, kakor se ne da primerjat jadralec od jadralca. Včasih so rekli, da so prepluli svet v dveh ali treh letih (nekje 30.000 milj) in to jadranje jih je stalo 30.000 takratnih nemških mark. Ena marka ena milja. Na svoji poti srečujem ljudi (primer: dve osebi na barki), ki imajo na razpolago 400$ na mesec in takšne, ki si marsikaj privoščijo in jim je tudi 2.000$ premalo. Dejansko vsi preživijo. Eni lažje, drugi težje. Spet je odvisno kaj je narobe z barko, kakšni so defekti, kaj potrebuje vsak posameznik in kaj od opreme dokupi, da mu je jadranje lažje in bivanje na barki bolj udobno. Definitivno z določenim nakupom dražjih zadev na barki, dolgoročno privarčujemo in si olajšamo življenje. Tudi jadranje in bivanje na barki je danes drugačno, kot je bilo včasih. Sam zase pravim, da nisem razsipen, včasih na trenutke sem celo preveč »stisnjen«. A vseeno lepo in prijetno živim svoje sanje. Imam res konfort in vse kar ima vsak posameznik doma; spalnica, dnevna, kopalnica, kuhinja, mizo s klopmi na prostem v senci, no jaz imam tu zraven še veeelik bazen, ki mu rečemo morje. Najmanjši strošek je gorivo. Včasih mi je bil strošek pitna voda, zdaj mi je ta strošek zanemarljiv. Zelo drage so marine, a v njih ne zaplujem, razen če grem za nekaj mesecev domov. Dlje sem od doma, dražje so tudi letalske karte. Tako sem letel že za 35€ na eno stran, kot tudi za 720€ v obe smeri. Če bi letel iz teh otokov do Ljubljane, bi me letalska karta stala vsaj 2.500€, saj je od tukaj do doma najdaljša in najdražja destinacija. Če pluješ v enem kosu, odpadejo marine in letalske karte. Strošek hrane ni velik in veliki nakupi se opravijo v deželah, kjer je to cenovno ugodno, potem pa na poti kupujem samo nujne izdelke ali izdelke s kratkim trajanjem roka uporabe. Jesti moraš tako ali tako tudi doma. Stroški servisov in popravil so odvisni od barke, pokvarljivosti in seveda od tega, kaj vse lahko popravim sam in mi ni potrebno plačati mojstrov. Rezervni deli so vedno dragi, a žal brez njih ne morem, je pa spet vse odvisno, kje jih kupim. Včasih je na trgu enak izdelek za 30% cenejši kot drugje, le čakati moram nanj kakšen dan dlje od prve in najhitrejše možnosti. Med plovbo skoraj ne bivam v marinah, zato sem na sidru, kjer je zastonj. Pa zdaj ni to zato ker je zastonj, temveč zato ker sem v čistem in mirnem okolju. Pravzaprav je barka enaka enemu povprečnemu novemu avtomobilu. Cena nekaj let povprečne 11 ali 12 m velike barke je enaka novemu avtomobilu srednjega spodnjega razreda. Avto potrebuje servis in registracijo ter seveda gorivo. Enako je z barko in tu je stanje precej podobno, le goriva se ne porabi toliko. Doma plačujem položnice za elektriko in komunalo, RTV, kurjavo, itd. To tukaj odpade, tega tu ni. Tudi pri garderobi se razlikujemo. Doma potrebujem veliko več oblačil in obutve. Tukaj potrebujem superge, japonke in plavutke. Od oblačil pa nekaj majic, kratke hlače in kopalke. Imam samo letno garderobo, saj je ves čas toplo in zimske ne potrebujem.

Vse več jadralcev je takšnih, ki so prodali vse kar so imeli, kupili plovilo in odšli za nekaj let jadrat. Na vprašanje: »Kaj bodo počeli takrat ko se vrnejo?« Dobim odgovor: »O tem bom razmišljal ko se vrnem in vsekakor ne sedaj.« Zadnje čase kar precej srečujem predčasno upokojene jadralce, ki živijo od te znižane pokojnine. Vse več mladih jadralcev dela iz barke, to so lastniki podjetij, kateri imajo zaposlene in nastavljene direktorje. Nekaj je takšnih kot moj sosed na sidrišču, ki z ženo popravljata in šivata tende, nadstreške nad vhodi v barke, razna pokrivala in še kaj. Najlažje je za nekaj dni dobiti delo v kakšni restavraciji, kjer kot pomivalec posode lahko zaslužiš 90€ v devetih urah ali 540€ na teden. Kolegica je odšla za tri mesece delati in dela v marini Taina v baru kot natakarica, njen zaslužek je 16€ na uro (tukaj toliko staneta dve pivi) ali 770€ na teden, nedelja je prosta. Živi na barki na sidrišču in nima nobenih stroškov. Možnosti je seveda še veliko, le obrniti se je treba pravilno. Spoznal sem francoza, ki je šel zaradi pomanjkanja denarja delati na bencinsko črpalko. Samo za pol leta. Tu je že 7 let in zdaj je vodja črpalke, poročen in ima otroke. Živi še vedno na barki, njegova žena je na barki z otrokom in ona prodaja LED razsvetljavo kar na barki. Tukajšnje zgodbe ljudi o življenju, jadranju in preživetju nimajo konca.

In ja, ne nazadnje še en podatek; 627€ stane vse zgoraj navedeno na mesec in vse vključeno v ta znesek! Če je tukaj še drugi član k temu prištejte še 30% in imate življenje za dve osebi. Torej so sanje lahko realne in poceni, le odločiti se je treba. Res pa je, da ni vsak za to »cigansko življenje.«

Veter še vedno piha, na barki je kljub vetru prijetno in danes bom sem spekel nekaj dobrega. Zapis vam pošiljam po internetu, WiFi je tukaj najcenejši in rad se ustavim tam, kjer vidim znak za WiFi, a najlepši znak za WiFi je na mojem krožniku! Vse lepo vam želim v septembru! Jaz sem še v avgustu.

30.08.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

In ponoči je res zapihal močan SE veter, ki je imel moč s sunki čez 35 vozlov. Verigo je zategovalo, barko je prestavljalo na trenutke levo in potem spet desno.

Zjutraj pogledam po sidrišču in zdaj nas je kar precej tukaj. Ko sem prišel sem, smo bile tu le tri barke, saj verjamem, da to sidrišče ni najbolj zaželeno. Prvič že ne zaradi grebena, ki je za ritjo, potem se občasno sliši hrup iz ladjedelnice, poleg tega pa tukaj ni trgovine, ne kakšnega bara, da bi kdo popil kakšno pivo ali pa se podružil z drugimi jadralci.

Dopoldan se je veter malo umiril in je pihalo kakšnih 10 vozlov manj. Potem pa se je okoli 14 ure spet okrepil veter in do tega trenutka ne pojenja. V takšnem vetru imam navado, da ne zapuščam barke, saj nikoli ne vem ali bo popustilo sidro, veriga, ali pa morda celo vrtljivi gambet. Pokliče me kolega s sosednje barke na kavo in spustim dingija s krme v vodo. Dobro, do njega lahko grem, saj je sosednja barka. Komaj ga spustim v vodo in se le ta odmakne kakšna dva metra stran od barke, ga veter dvigne in obrne, le ta pa pade z motorjem navzdol v slano morje. Ufff… hitro poskusim obrniti čoln, a zaradi premočnega vetra ne gre, zato poskušam z druge strani in mi po petih minutah končno le uspe. Ta motor se danes ne bo zagnal! Stopim v čoln in ga poskusim zagnati. Prvič, drugič, … petič, sedmič in se zažene. Tokrat sem imel srečo da sem hitro odreagiral, saj sem bil zraven. Lahko bi se mi naredilo enako kot lani na Karibih, ko ga je obrnilo ponoči in se je celo noč namakal v slani vodi. Vseeno nikamor ne grem in k meni pride kolega, ki mi pravi, da če ne bi videl, ne bi verjel. Še sam mi potrdi, da je to za tukajšnje razmere prelahko, saj dingi z motorjem ne tehta več kot 37 kg. Je pa zato to čudovita teža za spravilo motorja in dingija na barko, sploh če je na barki ena sama oseba.

Kasneje slišim, da mi nekaj udarja po krovu barke, sicer zelo rahlo, a se sliši. Pogledam in se začudim, saj mi je preparel eden od dveh nosilnih trakov, ki držita rešilni splav na krovu. Sonce in morska voda sta naredila svoje in še sreča, da ni ta trak odtrgalo na zadnjem jadranju in da nisem med nočno plovbo izgubil rešilnega  splava. Tokrat vzamem Dynema 6 mm debelo vrv in vse skupaj zavežem z njo. Ta se ne bo odtrgala, čeprav za videti pa ni tako lepo, kot je bilo s prejšnjim širokim trakom.

Zvečer berem pilote in gledam izbrane točke moje nadaljnje poti, za vsak slučaj izbiram alternativo. Nikoli se ne ve, kdaj je potrebno zaradi kakšnega razloga zaviti drugam. Veter še vedno ne pojenja.

29.08.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Danes sem se res naspal in ves še zasanjan poležim v postelji in se pretegujem v tem čudovitem  sončnem jutru. Danes se mi nikamor ne mudi, danes nikamor ne grem, niti na kopno mi ni potrebno iti. Vse imam na barki in ne potrebujem ničesar, prav za prav pa na splošno, res ne rabim veliko.

Vstanem, spijem jutranjo kavo, tokrat je ne pijem v kokpitu ampak v barki, za navigacijsko mizo. Ne, nikamor ne grem, a notri sem zaradi tega, ker je zunaj pričelo pihati. Napovedan je močnejši veter, domačini imajo zanj celo ime, a si ga nisem zapomnil, vem le to, da bo tri dni pihalo od 25 do 30 vozlov ali še več. Eden od kolegov je bil danes v mestu in je rekel, da še ni videl tako velikih valov tukaj, pa je že dva meseca ne tem otoku. Čeprav tega najbolj ne razumem, kako bi lahko bili valovi v portu tako veliki, saj je otok zaščiten s koralnim grebenom, a ne spuščam se v debato in mu verjamem na besedo. Na sidrišče prihaja veliko plovil, nekatere sidrajo, nekatere se vežejo na bojo, spet druga plovila gredo raje v marino. Veliko nas je in poleg mene se sidra mlajši par, ki pluje pod francosko zastavo. Barka mi je po obliki znana, in seveda, to je naš Elan 333. No pa sem zagledal prvo Elanko na moji poti. Zdi se mi enako, kot bi srečal na barki slovenskega državljana. Upam le, da ne bova preblizu. V skladišču za verigo mi je ostalo še kakšnih osem metrov verige in prižgem motor in tudi njo spustim v vodo. Pravijo, da bo res precej pihalo, zato mi zna teh osem metrov še koristiti. Tukaj sem v zaščitenem delu otoka in pred mano je kar nekaj hribov, ki bodo zadržali veter, da ne bo hudo.

Popoldan še naredim 200 litrov vode z desolinzatorjem, ki res dela dobro in poceni, saj ko preračunam, me ta voda stane 1,2 litra goriva ali preračunano v denar, 1,50 €. Nikjer se ne da dobiti tako poceni vode, če tudi jo sam proizvajaš iz slanega oceana. Vmes, ko se dela voda pometem in pospravljam po barki, saj so sinočnje leteče mravlje pustile na stotine kril po tleh. Bolj jih pometam in odpravljam, več se mi zdi da jih ostaja za mano. Lahke so in letijo povsod, samo v smetišnico ne.

Čez čas me obišče francoz s sosednjega 43 čeveljskega katamarana starejšega letnika in se pogovarjava in me ne razume, kako sem dovolil, da se je Elanka sidrala tako blizu mene. Kaj čem? Kaj naj naredim? Zvečer morda nastavim na svojo barko bokobrane če že slučajno usekava skupaj. Upam, da ne bova. Pogovarjava se še nekaj časa, potem pa se sam povabim na njegov katamaran v naslednjih dnevih, ker bi rad videl kako so to včasih delali in kako je to videti v prostoru.

Popoldan si naredim še večerjo, ko pride kapetan s sosednje barke in me povabi na Hinano (znamka piva) party. Ok pridem, morda spijem eno pivo in se vrnem na barko, še preden me zagrabi putika. Kasneje vzamem štiri piva in jih dam v vrečko ter grem k sosedom. Na barki je že 11 ljudi, jaz sem dvanajsti. V glavnem francozi, a se pogovarjamo tudi v angleščini. Po dveh urah pridem na barko, napišem ta blog in potem imam prosti večer, prosto po Prešernu.

Foto: fotke prikazujejo cene sadja in zelenjave v tukajšnjih trgovinah, s tem da je potrebno upoštevati, da so cene tukaj veliko nižje kot so na Markezih, Tuamotosih in celo na Tahitiju.

Krompir stane od 1,20 do 3,00€ po kilogramu, paprika stane rekordnih 8€ do 12€ po kilogramu, paradižnik stane od 4,50 do 6,00 € po kilogramu, jajčevci ki so v akciji PPN stanejo 2,30€ po kilogramu, malo manj kot 6€  stane por po kilogramu, solata se prične po 2,30€ in navzgor po kosu, kilogram jabolk se dobi od 3 do 4€ po kilogramu, pomaranče stanejo 3€ po kilogramu, mandarine so še po 4€ po kilogramu, zelje stane 5€ po kilogramu, itd… Tukaj je življenje lepo, prijetno a za nas, predrago.

28.08.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Torek je in kmalu bo konec še enega meseca, ki je v Sloveniji naznanjal dopuste in poletje. Tukaj pa je poletje sedem mesecev, pet mesecev od novembra do konec marca pa je deževno obdobje, saj tukaj ne poznajo zime. Očitno imajo tudi v Franciji dopuste in počitnice, saj je otok Raiatea zelo poznan po čarterskem najemu plovil. Vsak dan plujejo okoli mene, katamarani vseh velikosti tukajšnje čarter družbe. Lepo je videti nasmejane starše in vesele ter radovedne otroke.

Za današnji dan sem si pusti nekaj dela, a to je zelo malo v primerjavi z včerajšnjim dogajanjem. Najprej se lotim del ob sidrnem vitlu. Nazaj moram pričvrstiti senzor števca verige. A to delo opravim presenetljivo hitro in v slabe pol ure sem gotov, saj mi je vse delovalo že iz prve. Potem še očistim del okoli vitla in zelo sem zadovoljen s tistim, kar vidim. Verjetno me ta nosilec za pričvrstitev na nosilno letev preživi.

Očistim in umijem tudi kokpit, saj se je le ta umazal, ko sem po njemu valjal orodje, vitel in še kakšno reč, ki mi je prišla prav ob delu, ki sem ga opravljal. Vse se bo hitro posušilo, saj nas tudi danes greje toplo sonce nad južnim oceanom. Ko sem gotov se okopam v tej čisti in modri vodi in ravno se oblečem ko pride do barke čoln v njem pa domačin. Zdi se mi znan, a ne vem kam bi ga dal. Me je pa prepoznal on in se ustavil pri meni. Spomin se mi počasi ustavi na Markezih, na otoku Hiva Oa, kjer je ta mladenič doma in me je enkrat pobral, ko sem štopal do naselja. Pove mi, da zdaj dela tukaj pri čarter firmi in je zadovoljen. Mlad fant, poln polinezijskih tattoojev in s cvetom za desnim ušesom, kar pomeni da je še samski. Hitro ga fotografiram za fotko v blogu, morda pa se najde kakšna samska Slovenka, ki bere blog in bi imela tega fanta, ter bi živela na rajskem otočju ☺.

Po 14 uri pripluje na sidrišče SY Cajucito in se sidra ob meni. Bill me povabi na njihovo barko, da mi predstavi nove člane posadke.  Vprašam ga če kaj potrebuje, a le ta mi odvrne, da potrebuje od mene samo en srčen prijateljski objem. Malenkost dragi prijatelj, prihajam! Sedemnajst dni se nisva videla. Na barki se malo pogovarjam z njegovo novo posadko, ki je že tretja od kar ga jaz poznam v teh dobrih pol leta. Kasneje, ko začne padati mrak na naše sidrišče, se odpravim na svojo barko in začnem pripravljati večerjo. Maloprej pa sem dobil v barko cel roj nekakšnih letečih mravelj, ki so podobne padalcem, saj ko nekam priletijo, odvržejo krila s sebe in se plazijo po barki. Prav nadležne so in zato sem moral zapreti na barki vse odprtine in takoj je postalo vroče. Zdaj imam na tleh veliko teh kril, po tleh pa se plazi mrgolazen. Upam, da ne bodo s časom iz tega nastali kakšni ščurki. V barki pa je vroče in soparno za znoret.

27.08.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Zgodaj se prebudim in pripravim sidrni vitel. Najprej ga moram odvezati, odvijačiti, nato pa še od spojiti od električne napeljave. Vse mi gre kot mora in na koncu se ena električna sponka odtrga. Ni kaj, kupil bom vseh šest novih in imel bom mir. Vsem, ki imate barke priporočam, da pregledate te sponke, saj so izpostavljene dežju, morju in še čem. Moja mi je enostavno ostala v roki, kljub debelemu kablu. Težak je ta sidrni vitel, sicer ne vem koliko kilogramov, a ko sem ga dal v eno od vreč, ki mi je včasih služila za jadro, se je le ta strgala. Zavijem, zvijem in zavežem z vrvico ter se zapeljem z dingijem na obalo. Ker so bili precej neugodni valovi za mojega malega dingija, sem šel na obalo kar v kopalkah, kar se je kasneje izkazalo za dobro. Bil sem nekajkrat moker, a ne toliko kot na Tahitiju. Preoblečem se na dingi pontonu in odnesem vitel do prve delavnice. Na prvi pogled sem na pravem mestu, saj vidim, da proizvajajo aluminijasta plovila. Eden od delavcev me napoti v glavno pisarno in tam se dogovorim, da mi bodo to sprejeli in kar takoj naredili. Jutri naj bi bilo gotovo.

Prijazen šef gre z mano in mi pokaže, kdo mi bo opravil delo na vitlu. V vitlu je še vedno olje in v njem je še tudi elektromotor. Z delavcem se dogovoriva, da  bo to vse on naredil in odmontiral, nato pa mi bo zavaril aluminijast kotnik in zavrtal vanj luknje. Prosil sem ga, če mi lahko naredi nosilno ploščo vsaj 12 mm namesto kotnikov in jo privari na vitel, ter mi naredi v njo šest lukenj. Mojster takšne plošče nima, ima pa 16 mm debelo. Strinjam se in upam, da je še toliko prostora med vitlom in pokrovom sidrnega skladišča. Vse se dogovoriva in potem mojster pristopi k delu, jaz pa grem v mesto.

Problem te marine je v tem, da ima naselje in nekaj hiš, nima pa trgovine. Pravzaprav je bila nekoč ena manjša garažna trgovina, a je ta pred kratkim zaprla vrata in zdaj vsi hodijo v 6 km oddaljeno Uturoo. Ker tudi tukaj avtobus vozi vsako pomlad enkrat in morda v jesen dva krat, sem se odpravil na cesto in dvignem palec. Kaj kmalu mi ustavi prijazen možakar in me zapelje do mesta. Kupiti moram šest sponk za kabel, kupiti moram šest inox vijakov, ker so stari prekratki, kupim še neodvrtljive matice in večje podložke. Skočim še v samopostrežbo, kupim sadje in zelenjavo, en paket mesa in grem nazaj proti marini. Tokrat nisem imel sreče z dvignjenim palcem kot prej in nihče mi ni ustavil. Vsaj kilometer in pol sem prepešačil, nato pa mi le ustavi prijazen možakar, ki mi pove da je skipper na enem od katamaranov in me zapelje v marino, kljub temu, da je njegova hiša dva kilometra pred njo. Ni kaj, prijazni ljudje me spremljajo celo pot na Tihem oceanu. Pot do dingija me pelje spet do delavnice in za vsak slučaj grem pogledati, kako napreduje delo na mojem vitlu. Možakar pravi, da vse še lepo zbrusi, spolira in čez 15 minut bo gotovo, jaz naj grem pa kar v pisarno in plačam račun. Ko plačam račun, vzamem vitel in grem na barko. Malo pozno je že, a če mi bo vse klapalo, ga bom imel pred nočjo zmontiranega na mestu. Napeljem elektriko iz inveterja, vzamem vrtalni stroj in najprej naredim šablono za nov nosilec. Zavrtam luknje in potem privijačim vitel. Močno bo to in kljubovalo bo sidranju na oceanu. Prav vesel sem kot radio, ko gledam, kako močno je narejeno. Zamenjam še električne spone na kablih in vse privijačim z vijaki M8. Izoliram in preizkusim delovanje. Dela in vrti se v obe smeri. Pozno je še in jutri bom montiral še magnete in senzorje za moje daljinsko delovanje vitla. Hitro še pospravim orodje in res je okoli mene trda tema. Samo stuširam se še, napišem blog in potem lahko grem v pripravo kosila, večerje ali kar koli že bo ob tej pozni uri.

26.08.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Nedeljsko dopoldne. Sonce je močno in skrijem se pred njim v notranjost barke. Moral bi v trgovino po zelenjavo in sadje, a se mi nekako ne da, morda kaj od sadja najdem popoldan ob cesti, ko bom šel zagotovo na sprehod.

Malo kasneje prične deževati in vesel sem, da sem na barki. Sedim za računalnikom in spet pišem in urejam besedila in fotografije. Veliko je tega, ogromno strani in ogromno fotografij. Končno me okoli dveh zapeče vest, da je zunaj tako lepe vreme, saj spet sije sonce in ni niti malo vetra, jaz pa samo sedim v barki. Skočim v dingija in se najprej zapeljem do sosednje barke, mojih prijateljev kataloncev. Čudno se mi zdi, da nihče od njiju ni prišel do mene, saj poznata mojo barko in njeno ime, kot jaz poznam njuno, že po tistih ogromnih ustih morskega psa. Pridem do barke in zagledam najprej žensko, a ni prava. Iz barke pride tudi moški, hmmm, tudi ta ni pravi. Sta prodala barko? Potem se zapletem z njima v pogovor in izvem, da sta francoza, da to sploh ni ta barka, ampak sta tudi sama slišala, da ima nekdo enak motiv na premčnem trupu barke. No kaj takšnega. Kakorkoli, pogovor je bil dobrodošel in tako izvem, da že jutri verjetno zapuščata sidrišče in odplujeta proti Tongi. Dolga bo, jima pravim, ona dva pa meni, da se tega zavedata in da se ne bosta nikjer ustavljala vseh nekaj več kot 1600 NM. Zaželim jima srečo in se odpeljem proti obali. Tam najdem privez za dingija in grem na sprehod. Kam? Do sosednje marine! Do tja je dva kilometra in še toliko nazaj. Med potjo je sicer nekaj hiš, nikjer pa ne vidim nobene trgovine. Zato vprašam v sosednji marini v zalivu Apooiti, če mi lahko povedo kje je kakšna trgovina. Danes je zaprto mi pravi, a neka mala je tukaj naprej proti mestu, a svetujem vam, da greste v mesto Uturoa, saj je tam večja izbira in vsega je na pretek.

Počasi se vrnem s temi informacijami na barko. Nimam kruha, nimam sadja, zelenjave in ne mesa. Pravzaprav pa imam drugo hrano na barki, da trgovine sploh ne potrebujem. Zvečer si naredim špargljevo rižoto in je bila je boljša od bilo kakšnega mesa, čeprav so bili šparglji iz konzerve. Pravzaprav je tukaj kar precej stvari pakirano v konzervah in niti ni važno, da so le te v hladilniku. Tako imam na zalogi tudi pol kilograma Ancor masla v konzervi, pa v konzervi imam sir, mleto goveje meso je tudi v konzervi,… itd. Verjetno pa je v teh konzervah veliko konzervansov in kemije, da lahko vse to obstane sveže in še vedno uporabno.

Zvečer se spet lotim dela in pišem. Jutri moram v marino do mojstrov in morda jutri ne bo več časa za pisanje.

*Foto: Veliko naselij na teh otokih ima manjše parke, ki so urejeni s tipičnimi hišicami, katere so odprte ali zaprte. V nekaterih zaprtih se včasih prodajajo spominki v odprtih pa sedijo ljudje in se pogovarjajo med sabo ali pa se samo hladijo v globoki senci. Ob hišicah je speljan umeten kanal in v njega napeljejo sladko vodo, tam pa rastejo lokvanji in drugo cvetje. Zelo lepo in simpatično.

 

25.08.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Noč sem prespal, sploh ne vem, če sem se v postelji obrnil. Zato zjutraj spočit vstanem in po v miru popiti kavi pripravim barko in zapustim mesto na boji, kot sem obljubil.

Ker ni vetra, pot pa je kratka, komaj 3 NM, motoriram in se previdno izogibam koralnim grebenom in se držim kardinalnih oznak. Priplujem do marine v zalivu Apooiti in se vežem na bojo. Tudi tokrat uspešno in iz prve, čeprav sem sam na barki. No tukaj bi bil kar malo problem, če mi ne bi uspelo iz prve, saj so boje tako gosto nastavljene, da po moje barka velikosti od 55 čevljev naprej, tu nima kaj iskati. Le kakšnih 20 metrov za mano je greben in plitvina. Tu nekih večjih popravnih izpitov ne more biti, torej zagrabiš bojo iz prve ali pa moraš odpluti dalje in se v velikem loku vrniti nazaj. Ko se zavežem, odplujem z dingijem do sosednjega katamarana in povprašam kako je z bojami. Boje so last marine, cena pa je kar visoka, 67 Fr po čevlju na dan. Torej bi jaz moral plačati 2.278 Fr (cca 19€) na dan. Drago! Vendar tu druge izbire skoraj ni, saj so globine okoli 35 m, jaz pa nimam več kot 50 m verige. Vprašam ga še za mehanično delavnico in pravi da je tu zagotovo ni, je pa v sosednji marini,  eno miljo naprej.

Spet se odvežem in zaplujem še eno miljo naprej do zaliva Upapa. Tukaj je veliko več boj in veliko več prostora med njimi. Vidim pa, da so nekatera plovila za bojami na sidru. Pogledam na ploter in vidim, da je tam ena manjša plitvina, morda pa le ni koralnih glav in se da sidrati. Zaplujem tja in najprej vidim meni poznano aluminijasto barko z narisanimi usti morskega psa. To je barka katalonskega para Albe in Pola. Nazadnje smo bili skupaj na Fatu Hivi na Markezih. Najdem prostor med barkami in sidram na 12 m globine. V vodo spustim kakšnih 46 m verige, nato na verigo dodam vrv z napenjalcem verige in amortizerji ter šele za tem zategnem verigo pod obrati, da vidim če sidro drži. Če tega ne bi naredil, se bojim, da bi mi lahko zamaknilo ali pa celo premaknilo okvarjen sidrni vitel.

Najprej si naredim pozni zajtrk, nato se lotim urejanja barke, čiščenja, menjave brisač in posteljnine. Popraviti si moram tudi zadnji nosilec, kjer imam obešen škripec za dvig dingija na krmi. Postaviti moram še nekaj drugih stvari, potem pa se lotim pisanja. Nekje ob 16 uri, preden zaprejo trgovine bom šel v mesto in pozdravim še kolega katalonca. Ravno takrat je pričelo deževati in je deževalo pol ure. Naredila se je močna sparina in vse je porinilo v barko, da sem bil v hipu poten. Ko je dež ponehal, sem se skopal v morju, saj je tu za spremembo od Cookovega zaliva na Moorei zelo čista voda. Stuširam se in si pripravim popoldansko kavo s tremi piškotki, saj sem se odločil da ne grem danes ven, ker je že prepozno. Pogledam proti barki kolegov, pa vidim, da dingija ni več za barko, torej sta nekje zunaj. Nič, grem pisat naprej in urejat besedila. V teh besedilih vidim kar nekaj svojih napak, na nekatere me je že tudi kdo od vas bralcev dobronamerno opozoril po sporočilih, zato se še enkrat opravičujem, za morebitne pravopisne napake. Vsega žal tudi jaz ne znam, včasih se mi mudi, včasih pa je ta blog prava nadloga, ki mi vzame uro prostega časa na dan.

Zvečer si kljub temu, da nisem šel v trgovino naredim dobro večerjo, nato pa se spet spravim k besedilu, zapisi, fotografijam, dokler imam še voljo. Jutri je nedelja in dela prost dan, torej tudi jutri ne bom ničesar naredil s sidrnim vitlom. Počakati moram na ponedeljek, ni druge. Vsaj sidranje je zastonj in ni nobenih stroškov. Edina nadloga so letala, ki pristajajo tik nad jamborji, saj je nedaleč od tu letališka steza in letališče.

24.08.2018, Uturoa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Kot da sem vedel, da bo težko jadranje. Preostalih 72 NM od mojega včerajšnjega javljanja, je bilo eno od težjih jadranj v mojem življenju. Veter enostavno ni pojenjal in se je držal svojih 22 do 24 vozlov. Vse v redu, tudi valovi so za ta veter pričakovani in visoki nekje okoli 2 do 2,5 metra, kar ni nič pretresljivega. Prihajali so tako s strani, da je barko celo noč valjalo po dolžini, da sem se moral dobro držati, da ne padem in se kje udarim. Vsakih nekaj minut pa je prišel večji val, z veliko količino vode in barko tako udaril, da je avtopilot spustil, nekajkrat pa celo tako, da me je obrnilo za 120 stopinj in sem plul proti Tahitiju. Barka je dobivala klofute s strani morja, ki je bilo tokrat belo in razpenjeno. Že tako utrujen sem potem raje plul in krmaril sam na roke, saj sem se bal, da bi lahko poškodoval avtopilota, ko je v krmilni list udarila takšna količina vode. Počivanja ni bilo. Poleg tega me je v samo tej eni noči opralo šestkrat! Šestkrat me je dobil t.i. squall (piš močnega vetra z močnim dežjem) in takrat je pihnilo malo pod 30 vozli, le valovi so ostali enaki. Jadra sem imel skrajšana in takrat je res letelo, enkrat celo 6,8 vozla, kar je za mojo barko kar precej, čeprav ni več tako poraščena, kot je bila včasih.

Ko sem prišel ob petih zjutraj za otok Huahine, so se valovi umirili in zadnjih 11 NM je enostavno zmanjkalo vetra. Kot bi ga z roko prestavil drugam, meni pa je ostalo komaj za 6 vozlov vetra. Eno dobro miljo sem vztrajal pri tem vetru in čakal, da se veter spet pojavi od nekod, a ga ni bilo. Zvijem sprednje jadro in prižgem motor, saj drugega izhoda ni bilo. Pri 1,8 vozla hitrosti plovbe, bi porabil vsaj naslednjih 5 ur počasne plovbe. Priplujem z motorjem pol milje do otoka Raiatea in se že želim naravnati na prehod Teavapiti, ki je med dvema koralnima grebenoma, ki sta pod vodo in zelo široka, ko iz strani otoka Tahaa prihaja še en squall, saj je otok naenkrat ostal v megli od dežja. Barko zasučem za 180 stopinj in zdaj plujem stran od otoka, počasi, na 1500 obratih, saj bom počakal, da me ta veter in dež dobita na odprtem, ne pa kje vmes ravno pri prehodu med koralnim grebenoma. Vse skupaj je trajalo dobrih 15 ali 20 minut in spet sem lahko nadaljeval svojo plovbo.

Ob 10 uri, po dvaindvajsetih urah plovbe in po preplutih 114 NM sem se vezal na eno od treh boj, ki je bila še prosta pred marino ob mestu Uturoa. Pospravil sem barko, se stuširal, pojedel zajtrk in odšel spat. Spal sem dve uri in se dobro spočil. Uredim se in spijem kavo ter ob treh popoldan z dingijem zaplujem v marino. Poiskati moram mojstra, ki vari aluminij, da rešimo moj sidrni vinč. Preseneti me odgovor v pisarni, da je to marina od čarterja in ves kompleks je v njihovi lasti. V naslednji marini, ki je kakšne tri milje naprej na drugi strani otoka, pa je mojster, ki bi mi lahko pomagal, a šele v ponedeljek. Vprašam če moram nočitev na boji plačati in komu, ker ni pisarne od marine. Prijazen gospod mi pove, da je boja plačljiva, a ne v denarju, ampak moram zanjo odšteti  »six packa« (6 malih piv). No to me je malo presenetilo. Če bi bilo to v Sloveniji, bi stala boja cca dobrih 5€ na noč. Tukaj je alkohol zelo drag, zato stane 6 malih piv Hinano 1500 Fr ali cca 12,60 €. Ravno zdaj grem v mesto in kupim teh 6 piv, saj pride vsak večer nekdo od marine do vseh treh bark in pobere piva. Ni kaj, ga že počakam.

Mesto Uturoa je prijetno, majhno a vseeno zanimivo. Ima kar nekaj zadev za ogledati in pogledati. Predvsem mi je všeč pristanišče za ladje in trajekte, kakor tudi za manjša plovila, saj me spominja s spremnimi trgovinicami in butiki na marsikatero obmorsko mesto na Hrvaškem. Še pred mrakom se vrnem na barko in že prideta dva fanta po pivo. Malo se pogovorim z njima in potem odideta s plačilom v blagovni menjavi, jaz tebi bojo, ti meni pivo. Ker je to blagovna menjava, ni računa, ni plačila davka in volk je sit, koza pa cela.

23.08.2018, Tihi ocean, proti otoku Raiatea

Četrtek je danes in veter se je v zalivu vsaj malo umiril in spanje je bilo veliko bolj ugodno kot prejšnji dan. Prebudim se v sončno jutro in zadiši mi kava. Počasi in z užitkom jo spijem v kokpitu in opazujem, kaj se dogaja v zalivu. Sosed za mano v 39 čeveljskem katamaranu se pelje v dingiju mimo mene in to je edini človek na morju, ki me niti enkrat ni pozdravil, dvignil roko v pozdrav ali kako drugače pokazal, da je kulturen človek. Zraven njega je njegova žena, katera pa ima enak slog ne odzdravljanja. Očitno drži tisti pregovor, »da gliha skup štriha«. Vsakič ko vidim da me pogleda ga vseeno jaz prvi pozdravim, on pogleda naprej in gre dalje. Ne sekiram se preveč, saj ga ne bom več dolgo gledal.

Kasneje grem še v trgovino, kupim bageto in nekaj banan, nato pa okoli 11 ure pričnem pospravljati in pripravljati barko za odhod na drug otok. Ko imam vse pripravljeno, dingija zvezanega na premcu, dvignem sidro in sidrni vinč mi lepo deluje. No vse dokler ni bilo potrebno sidro dvigniti iz mulja. Takrat se malo prestavi, a še drži. Potreben bo obnove, to je zdaj definitivno. Ura je 12:00, ko zapustim sidrišče in kasneje še otok Mooreo. Zunaj zapiha veter nad 20 vozlov, enkrat celo 26 vozlov in se kar malo začudim, kajti napoved je bila največ 18 vozlov. Če je takšen vzhodnik tukaj, kakšen je šele na odprtem oceanu? Razmišljam, če sem se sploh prav odločil za odhod. Grem še malo naprej, vrnem se lahko še vedno nazaj. Veter se umiri in pade na normalnih 16 do 18 vozlov in nadaljujem plovbo.

Čuden občutek se me loteva ko tako plujem, saj že kar nekaj časa nisem plul in potem se mi zdi, kot da se šele privajam na barko. V vodo spustim tudi laks z vabo za ribe in upam na kakšen ulov.  Kasneje mi veter pade na 11 vozlov in odvijem tudi glavno jadro, saj sem prej plul le na genovo. Ob pol peti uri se ribiška palica usloči, laks pa se odvija. Skočim do nje, zategnem, povlečem. Navijati se ne bo dalo. Riba skače iz vode in podobna je morskemu psu, velikosti dober meter. Nemogoče si mislim. Pa saj tudi dobro ne vidim na teh 200 metrov razdalje. Hočem naviti, ne gre. Vedno večkrat rola celo spusti, saj zavora ne zdrži pritiska. Odtrgalo bo nekaj, ni druge! Pustim vse na miru in utrujam ribo s tem, da jo vlečem za sabo. Potem pa po desetih minutah spusti. Le kaj je utrgalo? Vabo ali gambet. Potegnem konec na krov in vse je gor, gambet in vaba z jekleno pred vrvico. No vsaj vaba je ostala, saj sem že tanek z njimi.

Ob 18 uri se veter okrepi in komaj napišem blog, saj so valovi precej veliki in neugodno klofutajo Indigo. V nekaj minutah mi je dvakrat spustil avtopilot, saj je barko zadel val in jo zasukal. Vetra je spet čez 20 vozlov in skrajšal sem jadra. Noč, ki se je šele pričela je bolj kot ne temna, kljub luni, ki je zakrita nekje za oblaki. Pestro bo še danes. Do otoka Raiatea je še 72 NM.

22.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Po pestri, vetrovni in deževni noči, me zjutraj zbudi glas, ki kliče moje ime. Pogledam na uro, a je še zgodaj. Pridem v kokpit ves še zaspan in zunaj me čaka Laszlo. Le kaj je tako nujnega? Potem me čudno gleda, da še spim, saj je ura  že nekaj čez sedmo zjutraj. Po eni strani ga razumem, da vstaja zgodaj, ko tukajšnji francoski petelini zapojejo budnico. Potrebno pa je vzeti v zakup, da gre on spat skupaj s petelini, to pa je nekje okoli sedme ure zvečer, ko jaz šele dobro zadiham in zaživim v dnevu. Moja ura za spanje je okoli polnoči ali malo čez. Laszlo me je prišel prosit, če bi šel za njega spet v mesto, tam ko sem bil zadnjič in mu prinesel nekatere stvari, ki jih potrebuje. Povedal sem mu, da sem v delu in da danes nikakor ne grem tako daleč, če bom šel bom šel samo na kratek sprehod, potem pa morda še v tukajšnji supermarket po kakšno malenkost, saj imam skoraj vse na barki. Skoraj malo užaljen ker mu ne bom ustregel odvesla do svoje barke. In kaj naj zdaj jaz? Zaspati ne morem nazaj, zato se uredim in si skuham jutranjo kavo, malo kasneje pa si naredim manjši in lahek zajtrk.

Čez dopoldan res pišem, urejam fotografije, ter jih za vsak slučaj tudi prenašam na zunanji disk. Nikoli ne vem, kje se pri tej mogočni tehnologiji zalomi in potem lahko izgubim spomine. Tako zatopljen v delo delam vse do 14,30 ure,  nato pa se odločim da grem ven, saj je veter čisto potihnil in pokazalo se je tudi nekaj sonca. Kar naenkrat je postalo tako tiho v zalivu, da je že vredno pogledati, če nisem morda ostal sam v njem. Odločim se, da se grem malo razgibati in zato se odpravim na kratek sprehod. Morda naletim na kakšno mamo, ki prodaja banane in morda grem celo do plantaže ananasov in si morda tam kupim kakšnega, saj bo verjetno ceneje kot kje drugje. Edine banane, ki sem jih videl danes so bile na drevesu bananovcu, a še te so bile zelene, in ker so bile blizu hiše si jih nisem upal utrgati. Videl sem še papayo in na njej kar precej sadežev, a spet blizu hiše v kateri stanujejo ljudje. Lahko bi jih šel vprašati, če mi kakšno prodajo, a ker papaye ne potrebujem, sem šel dalje. Najdem pokrito in ograjeno veliko plantažo ananasa, a me zaposleni ne spusti notri v nasad. Ko ga vprašam za ananas, pa mi odgovori, da je on tu samo zaposlen in mi ne more dati in ne prodati ananasa. Potem pa ne. Odidem par korakov stran in odložim nahrbtnik, ter iz njega vzamem vodo in spijem nekaj požirkov tekočine. Takrat pa možakar pride ven z mačeto in v drugi roki drži dva ananasa. Kar nasmejalo se mi je malo, sem mislil, da sem se mu zasmilil in mi bo dva ananasa le prodal. Potem pa ta dva ananasa položi na eno desko, vsakega z mačeto razseka na štiri dele in ga vrže kuram in petelinom. Ti hitro pridejo do ponujene hrane in ga pričnejo kljuvat. No pa je šel ananas v maloro.

Kasneje grem še v supermarket, kupim jajca in nekaj mesa, ki je bilo pakirano in v akciji, potem pa grem nazaj na barko. Čas bo za kavo, nato pa bom pričel s pripravo večerje. Stemnilo se je že in nad Cookov zaliv je padla  noč. Vetra ni in danes ne bo slišati verjetno že malo dotrajanega ležaja v vetrnem generatorju. Po večerji se bom spet lotil dela, dokler imam še željo po delu.

Moral bi počasi naprej, na drug otok in kot mi začasni urnik kaže, imam sedaj precej prostega manevra, saj sem se odločil, da bom izpustil obisk otoka Huahine in grem le direktno na Raiateo. Jutri je nov dan  in ta pokaže kako in kam.

21.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Danes ponoči pa je bilo pestro. Še sam sem se zbudil in šel pogledati kakšna je situacija zunaj na sidrišču. Ponoči je namreč precej zapihalo in spomnil sem se, da imam zaradi včerajšnjega dežja obešeno perilo, katerega sem zdaj skoraj že suhega pobral in ga odnesel v salon barke. Tam sem vse razpotegnil, da se lahko suši še naprej. Prižgem instrument za veter in pokaže mi da je južnega vetra, kateri prihaja preko planin krepko čez 20 vozlov, nekateri sunki pa dosegajo tudi 26 vozlov vetra.

Ura je štiri zjutraj in nazaj ne morem več zaspati, zato v roke vzamem knjigo in berem. Moti me le glasnost vetrnega generatorja, ki se tako obrača, da imam občutek, da bo vsak čas pognal barko naprej.  Proti jutru le malo zaspim in ko se zbudim se veter vseeno ne umiri. Skuham si kavo in razmišljam kaj mi je za narediti, kajti vetra je danes dovolj in lažje je pluti v njem. Če se premaknem proti severnim otokom, bom imel 25 vozlov vetra v hrbet, kar s skrajšano genovo ne bi bilo niti slabo, a vem, da bi imel preveč valov z boka in vprašanje, če bi bila to prava odločitev. Ker imam »delodiš« in že dva dni pridno pišem in urejam besedila in fotografije, se odločim, da še kakšen dan ostanem tukaj, saj tu niti ni tako slabo. Morda iz Tahitija pripluje kolega Bill saj ima zdaj novo posadko in morda se še za kak popoldan srečamo v tem zalivu.

Čez cel dopoldan pridno pišem in urejam besedila, nato pa se že počutim malo skrčen in utrujen, zato grem na en kratek sprehod na obalo. Tukaj morje ni tako valovito, saj je precej zaščiteno kljub vetru ki piha, zato je plutje z mojim dingijem tukaj prav prijetno. Na obali grem tokrat po cesti, ki se vije v notranjost otoka proti hribom. Tukaj so hiše veliko bolj revne, tudi urejeno ni, kot je ob obali. Kar nekajkrat sem ob teh hišah videl nekaj podobno grobovom, a sem to hitro odmislil, saj se mi to zdi nemogoče. A ko na podobne zadeve naletim nekajkrat zapovrstjo se zavem, da sem imel prav. Saj bi fotografiral vse, a ljudje so tukaj doma in ne bi rad imel problemov. Komaj sem našel eno hišo, kjer sem lahko med dvema grmoma naredil fotografijo in to celo z dvema grobovoma. Pomislim, kako bi bilo pri nas v Sloveniji, če bi imeli grobove okoli svojih hiš? Hmmm, po moje zastrašujoče.

Po dveh kilometrih se obrnem in vrnem nazaj. Skoraj ob glavni cesti, je lokalni ribič postavil na stojalo, kakšnih 6 ali 7 kg težko tuno in jo prodaja. Nikogar ni v bližini, da bi ga lahko vprašal koliko je težka in kakšna je cena, čeprav nisem kupec za njo. A vseeno me to zanima, kot me najbolj zanima, kako ljudje ne zbolijo od takšne ribe, ki se greje ne vem koliko ur na soncu okoli 30 stopinj. Jaz sem zbolel na Kanarskih otokih samo zato, ker je bil proces skladiščenja ribe iz vode do hladilnika predolg in so se na soncu v ribi ustvarile bakterije in strupi, ki jih moje telo ni preneslo. Zato je prišlo do moje prve zastrupitve z ribo.
Včeraj se je tukaj na otoku začela šola in ravno tukaj v naselju Pao Pao je večja šola in občasno se sliši razigranost otrok. Nekaj otrok s torbami srečam tudi na cesti. Spomnim se na svojega vnuka, ki bo tudi sam kmalu moral v drugi razred osnovne šole.

Z dingijem priplujem na barko in pogledam po zalivu, ki je danes poln. Vsaj dve ali tri barke prepoznam, katere so bile sidrane vzhodno izven zaliva pred naseljem Maharepa. Očitno jim je krmo preveč zanašalo proti koralnemu grebenu in so se presidrale v naš zaliv. Do večera je pri nas nastala prava gneča in naštejem 17 plovil, največ od kar sem tukaj. Ni kaj, veter neusmiljeno piha in se ne da zmesti.

Noč je in počasi bo potrebno kaj skuhati in nahraniti želodček. Tudi vetrni generator se ne vrti več, kar pomeni, da je veter padel pod 10 vozlov. No, malo kasneje se spet zavrti in verjetno bo noč podobna prejšnji.

20.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Jutranje bujenje brez bolečin v nogah, kljub tako dolgi prehojeni poti. Jupiiiiii! Da si malo odpočijem noge, bom pa danes zavihal rokave in delal. Narediti moram kar precej vode, saj mislim tudi oprati nekaj perila.

Najprej naredim v dveh urah 150 litrov vode s svojim novim Rainman watermakerjem, ki je nekoliko tišji od prejšnjega, ni pa močnejši, čeprav ima v sebi boljši motor, a črpalki sta v njem ostali enaki. Potem prinesem iz skladišča pralni stroj in v kokpitu operem za tri pralne stroje perila. Pravzaprav to niti ni tako veliko, saj gre v njega največ 3 kg perila, čeprav dela bolje s kakšnih pol kg manj teže v sebi. Največ so to polo majice in kratke hlače. Ker je pralni stroj kar precejšnji porabnik vode, moram spet narediti 150 litrov vode, da napolnim tanke. Vsaj ožemanje perila ima ta stroj v redu in upam, da se mi bo v enem dnevu perilo posušilo. Obesim še perilo in potem pospravim pralni stroj in mojega čarovnika za vodo nazaj na mesto, kjer ju bom naslednjič spet našel.

Ravno končujem z delom, ko do mene pripluje madžar Laszlo. Ker ve, da vsak dan hodim, me vpraša, če bi mu prinesel nekaj iz mesta. Obljubim mu da mu prinesem, a kasneje v pogovoru le spoznam, da on potrebuje neke stvari iz sosednjega naselja Maharepa, nam pa je najbližje naselje Pao Pao. Nič hudega, če sem obljubil bom to tudi naredil. Ob dveh popoldne se odpravim na kopno in do Maharepe imam cca 5 km hoje. Tukaj vozi avtobus, a brez voznega reda in včasih se niti ne ustavi na avtobusni postaji. Pride cca 4 krat dnevno ob delavnikih in nikoli ne veš ob kateri uri. Nič, jo mahnem peš. Vmes, nekje na polovici poti me dobi dež in kar žalostno pogledam proti svoji barki, saj imam na njej perilo, sicer pod tendo, a verjamem, da bo vseeno vlažno. Sam vedrim v telefonski govorilnici in se sprašujem kdaj je bila nazadnje uporabljena, saj je tudi sem prišla doba mobilnih telefonov, le internet jim šepa in je verjetno najdražji na svetu. Ko dež preneha, grem naprej in na poti najdem lekarno. Ker že dlje časa iščem Sensodyne zobno pasto in je ne najdem ne v megamarketih in ne v drogerijah, se spomnim, da bi jo mogoče le imela lekarna. Pridem do police in jo zagledam; rdečo, rjavo, zeleno,… Sicer je zelo draga proti našim razmeram, a če pomislim da stane 790 Fr (pivo v gostilni stane 800 Fr ali 6,70€) potem je zobna pasta za vsaj 50 kratno uporabo zelo poceni. Poleg tega me zobje ne bodo skeleli in ne bom potreboval zobozdravnika. Ves vesel jo kupim in nasmejan zapustim lekarno in prijazno prodajalko, ki na mojo žalost ni govorila angleško.

Odidem naprej in najdem prodajalno, ki jo potrebuje stari Laszlo. Kupim kar mi je naročil, nato pa grem do sosednjega lokala, kjer imajo kafeterijo in med drugim prodajajo tudi domače slaščice. Nazadnje sem si sam spekel biskvit na Nuku Hivi in to je bila dejansko moja zadnja slaščica, ki sem jo jedel. Ker zagledam nekaj podobnega naši kremšniti, si naročim ob kavi tudi njo. Počasi in z užitkom najprej spijem kavo, potem pa se lotim sladice. Okušal sem jo, jedel in primerjal z našo sladico. Res je bila dobra in kar je najbolj važno, niti ni bila tako draga. In spet gledam domačine, kako hodijo po pecivo in ga kupujejo za več tisoč frankov skupaj. Verjetno imajo tu pariške plače, drugače tu ne gre.

V trgovino danes ne grem, ker ničesar ne potrebujem, se pa ustavim pri eni mami, ki prodaja papaje in banane, ter kupim veliko, 840 gramsko papajo za 150 Fr (1,25€) kar se mi zdi zelo poceni. Ta bo za tri dni, tako velika je.

Ta moj dolg sprehod končam pri dingiju, prehodil sem spet čez 10 km in zaplujem do barke Madžara Laszla, mu dam kar me je prosil, nato pa grem na svojo barko, skočim v morje, se stuširam in pripravim večerjo. Za jutri je obljubljeno malo več vetra in morda bi bil že čas, da se premaknem na drug otok. Če pa pomislim, da na tistem otoku ni nič posebnega, pa spet pomislim, da ni nič narobe, če ostanem kak dan več tukaj in njega enostavno izpustim. Vsekakor pa moram na otok Raiteja, da popravim ohišje sidrnega vinča.

19.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Nedelja je. Dopoldne prav tisto počasi in z guštom spijem kavo v kokpitu in gledam okolico v tem lepem soncu. Za danes ni bil napovedan veter, morda le 4 do 6 vozlov, a okoli barke je kar dobrih 12 vozlov severnega vetra. Malo kasneje si naredim iz sadja, katerega nekaj tudi obrežem, saj počasi gnije na tej vročini, dober smuti.

Nekaj bo treba početi in odpravim se na ogled drugega zaliva Opunohu Bay. V nahrbtnik seveda dam eno plastenko vode in dve jabolki. Pot bo dolga in ker je noga že skoraj čisto v redu, upam, da bo zdržala današnji napor. Sonce je, a še vedno piha veter in če grem po senčni strani ceste, bo tako bolje zame.

Čeprav je nedelja je veliko avtomobilov, največ je seveda motorjev, ki jih vozijo v večini turisti, kateri se podajajo na ogled otoka. V tem soncu in vročini je morda vožnja s skuterjem pravzaprav celo najboljša izbira. Spet grem mimo Laboratorija v katerem sem bil že včeraj in pot nadaljujem ob hišah, katerih je precej ob obali. Nekatere hiše so kar precej slabe in v njih verjetno ne stanujejo dobro situirani ljudje. Spet nekaj hiš pa je lepo opremljenih, z lepo in visoko ograjo, skozi katero lahko le tu in tam vidiš v notranjost. Ta je po navadi sestavljena iz lepe in večje hiše, čudovite terase, pomola za privez čolna in kopanje, travnika z zeleno travo in seveda nasajenimi palmami. Kar precej pa je skoraj na vsakem posestvu velikih lončnic v katerem rastejo manjše palme. Le te bodo s časom verjetno  presadili v zemljo. Že nekaj dni nazaj sem od enega domačina, ki prodaja glasbila izvedel, da imajo najlepše hiše na otoku francozi, ki so se preselili iz Francije, tu kupili hišo s parcelo, ter to hišo obnovili. Zdaj živijo tu do svoje smrti, potem pa to prevzame nova generacija. Pravzaprav je težko dobiti nove parcele ali hiše, tiste ki pa se prodajajo, pa so tako drage, da jih tudi težko kupiš. Ko sem šel mimo ene nepremičninske hiše na Moorei sem videl da se pod »ugodno« prodaja hiša v Cookovem zalivu. Hiša ima zunanji bazen, stoji malo višje in ni ob morju, parcela pa je velika 1200 m2. Notranjost hiše je vsaj po slikah lepo urejena in opremljena, ima pa tri sobe, kuhinjo in dve kopalnici. Cena pa 65.000.000 Fr ali 545.000 €. Verjetno za francoski standard ni draga, za naš slovenski pa vsekakor je.

Ko tako hodim, pridem do resorta Hilton, kjer najprej vidim znamenite mostiščarske hiše in apartmaje na vodi, katera je tako svetlo modra, da prav bode v oči. Vem, da tukaj apartmaji niso poceni, saj je apartmajski kompleks Hilton znan kot eden najdražjih na otoku. Cena naj bi bila nekje okoli 600$ na dan. Malo naprej je čudovita in zelo obiskana plaža Ta`Ahiamanu. Plaža je lepo urejena, ograjena in ima zaradi gostih ter visokih palm kar nekaj sence. Čisto na koncu si je ena večja družba postavila »arafata« in praznujejo rojstni dan, saj so navesili v svoji okolici veliko pisanih balonov in velik svetleč napis Happy Birthday. Nasproti plaže je sidranih kakšnih 20 plovil, največ katamaranov, saj je tukaj voda nizka med dvema grebenoma a je tako čista in lepa, veliko lepša kot je v našem  zalivu. Je pa res, da je ta del ves čas izpostavljen vetru. Poleg tega v okolici tega zaliva ni nekega večjega naselja, ima pa le eno manjšo garažno trgovino, ki pa je bila danes zaprta.

Sprehodim se še do konca zaliva in v goščavi najdem že skrit in na žalost opuščen spomenik kapitanu Jamesu Cooku, ki je plul tukaj trikrat in to v letih od 1768-1771, od 1772-1775 ter 1776-1779.

Ko sem se vračal nazaj, sem se ustavil v eni domači slaščičarni in si naročil kepico sladoleda v malem kornetu, se usedel v njihov vrt, ter se malo spočil. Po šestih urah sprehoda, fotografiranja in uživanja v lepotah teh dveh zalivov, sem še malo pred nočjo prišel na barko, se stuširal in se v kokpitu ulegel, ter dal noge malo višje, saj so me po prehojenih 15,66 km le boleli nogi, predvsem pa stopala. Bil je lep dan, poln spominov, kar nekaj tudi na fotografskih posnetkih.

18.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Že včeraj sem pričakoval kolega, francoski par, da prideta na obisk iz Tahitija na mojo barko. Ker sta »štoparja« sta na Tahitiju v marini Taina našla eno barko in včeraj po kosilu so skupaj odpluli proti Moorei in se sinoči sidrali v Cookovem zalivu, nedaleč stran od mene. Zjutraj po zajtrku sta me kontaktirala in kasneje ju je kapetan dvojambornice pripeljal z dingijem na mojo barko. Po enem tednu smo se zopet videli in bili smo veseli, da smo skupaj. Ponudim jima kavo, vodo in pecivo, vse drugo pa mi odklonita, kajti danes gresta naprej in nimata veliko časa. Najprej je bil naš dogovor, da bosta eno noč ali dve prespala pri meni in bomo nekaj časa skupaj, potem pa gresta malo raziskovat tukajšnje planine in otok. Kasneje mi David pove, da sta se prejšnji teden spoznala z enim drugim parom, ona je švedinja, on pa francoz in da so bili nekaj časa skupaj na Tahitiju. Ker so se dobro ujeli v teh dneh, so skupaj najeli eno apartmajsko hiško, a na drugi strani otoka Moorea. Nekam znana sta mi Švedinja in Francoz, zato jima povem imena in on dva mi prikimata. Pa seveda, poznam ju, saj sem ju s še enim kolegom, ki je učitelj, pripeljal s svojo barko iz otoka Hiva Oa na otok Fatu Hiva na Markezih. Svet je res majhen! Tako sem izvedel, da sta drugi David in Mia na Tahitiju in jutri prideta s trajektom na Mooreo in se dobijo skupaj, ter si tako razdelijo bivanje, da jih pride ceneje. Tisti učitelj pa je menda odšel nazaj na Hiva Oa in tam dobil službo v svoji stroki. Po kavi, pogovoru in obvezni skupni fotografiji, ju odpeljem z dingijem na kopno, kjer se poslovimo. Ker je ura skoraj ena popoldan, grem tudi jaz naprej in ne nazaj na barko. Vzamem en naklofen iz torbe in upam, da me noga ne bo preveč bolela.

Danes sem se odločil, da obiščem laboratorij za korale, alge in podvodni svet, ki je cca 2 km stran od mojega sidrišča. Zadnjič sem šel mimo laboratorija, a nisem šel do njih, kajti vse je ograjeno in jasno je, da je to zasebna zadeva. Danes se odločim da grem tja in jih vprašam, če si lahko ogledam kaj delajo in zakaj so tam. Ko pridem do tja, me sprejme prijazna mlada študentka, ki je sem prišla na prakso in izobraževanje iz Kalifornijske Univerze v Santa Barbari ter me povabi naprej. Kasneje me popelje najprej v laboratorij, kjer zbirajo podatke o koralnem grebenu, ki obkroža celoten otok Moorea. V zunanjem laboratoriju se nama pridruži še študent, ki je tudi potapljač, ter za njim pride še vodja študentov, ki prihaja iz državne univerze Teksas iz ZDA in je po poklicu mikrobiologinja. Prvič vidim razliko v mrtvih in živih koralah, razne vrste koral, alge,… Potem mi začne pripovedovati, da je otok Moorea nekaj specifičnega v tem delu in da na plitvem morskem grebenu okoli otoka (cca 60 km je tega grebena) živi ogromno različnih vrst koral. Zaradi onesnaženosti morja in seveda zaradi segrevanja le tega, raziskujejo, kako bi korale živele v hladnejšem morju ter kako se bodo korale obnašale in živele, če se bo segrevanje še nadaljevalo in stopnjevalo. Zato imajo tam prisotnih kar nekaj bazenov, kjer pridobivajo podatke vsake tri ure, prave spremembe pa nastanejo šele po mesecu dni ali več. Seveda mi vse pokažejo kako deluje, kako se dovaja kisik, kako hladijo ali segrevajo vodo v bazenih, kako deluje pretočni sistem vod, kako dozirajo različne CO2, ter druge HP komponente v vodo in kako to vpliva na korale in alge. Ja, kar nekaj tega je za videti in če iskreno napišem, mi marsikatera stvar tukaj ni bila jasna. Ampak, očitno je to življenjskega pomena, da toliko univerz iz ZDA in Havajev pošilja svoje študente na ta otok ter vse skupaj financira. Tako izvem, da ta laboratorij deluje od leta 2004, podatki pa se dnevno pošiljajo v razne univerze v ZDA, kjer se ukvarjajo z mikrobiologijo. Najbolj me je presenetilo to, ker sem pričakoval francoske študente in da je to last francozov. No pa sem se spet uštel, vse je ameriško. Na koncu se še zahvalim, ter jih povabim na svojo barko, če bi imeli kaj časa med vsemi temi študijami in znanstvenimi raziskavami. Vsekakor je prvo navdušenje zelo močno in ker še nekaj dni ostanem tu, ker zunaj ni vetra za jadranje, počakam, da vidim, če se bo kdo od njih res oglasil na kavo, sok ali pivo.

Zvečer je že mrak, ko pridem na barko, se stuširam in pripraviti moram nekaj za večerjo. Dan je bil res lep in prijeten, predvsem pa poučen ter zanimiv.

17.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Ko se prebudim, najprej premaknem desno nogo in čutim, da je bolečine kar precej manj. Vseeno vzamem še eno tableto za bolečine in grem nazaj v posteljo. Včasih kar traja pri teh močnih tabletah, da bolečina popusti. Zato v roko vzamem knjigo in jo berem.

Po dobri uri, bolečina le popusti in se uredim, ter vzamem še dnevne tablete, spijem kavo, za zajtrk pa bo danes le 3 dcl sadnega tropskega smutija. Sedem za računalnik in se lotim pisanja navtične knjige, saj je nisem dopolnjeval že od San Blasov naprej. Kar nekaj strani bo potrebno napisati, urediti, dodati fotografije in poravnati tako, da bo videz videti lepši. Od začetka mi ne gre najbolje, potem pa se nekako potrudim in zadeva mi steče, kot mora. Ker imam koš za smeti točno pod navigacijsko mizo, kjer tudi pišem na računalnik, mi le ta ob določenih trenutkih prinese vonj od včerajšnje pečene ribe, ki je bila za večerjo. Pospravim vrečko, jo zamenjam z novo, potem pa se vseeno odločim in grem na kopno, ter pustim vrečko v kontejnerju. Preden se vrnem nazaj si ogledam Snack Bar, ki so ga danes odprli pri dingi pontonu. Ni kaj, dosti ceneje imajo sendviče, slaščice, krofe, ter ostalo hrano, kot so jo imeli v raznih barih na ostalih Polinezijskih otokih. Ponujajo tudi brezalkoholno pijačo, alkohola nikjer ne vidim. Ljudi je kar precej in ob strani si je možakar postavil osem miz in verjeli ali ne, vse so zasedene. Torej je to dober znak za naprej. Danes so na sidrišču še samo tri barke. Kar prazen zaliv je postal na enkrat in prostora je zelo veliko.

Vrnem se na barko, a je v barki kar precej vroče. Odločim se, da bom kasneje pisal naprej, zato vzamem v eno roko knjigo v drugo jabolko in berem. Vetra ni, sonce pripeka in občasno me celega obsije. Poten sem in zato skočim v vodo, da se ohladim. Res je malo bolje, čeprav je voda le za odtenek hladnejša od zraka. Zunaj je dobrih 30 stopinj, voda jih ima 27°C. Zaplavam, tako da bolj ali manj čuvam desno nogo, da je preveč ne obremenjujem. Ko plavam ob barki vidim, da imam na barki že kar nekaj brade in alg. Vzamem levo plavutko, masko in plastično strgalo, ter očistim vodni rob barke.

Potem se še stuširam in se lotim pisanja. Med pisanjem si skuham kavo in tako zatopljen v delo, enostavno pozabim koliko je ura. Zunaj je že mrak, zato prižgem sidrno luč na jamborju in modro v kokpitu. Počasi si bom moral pripraviti večerjo, saj sem kosilo že zdavnaj zamudil. Pogledati si moram še vreme in v naslednjih dneh bi se rad premaknil, če bo več vetra.

• Sliki spodaj:
Ko sem prvič videl takšne luknje ob obali, ali celo kar več deset metrov od obale, sem pomislil, da imajo tu miši ali podgane. Te znajo biti zelo nevarne, če ti pridejo na barko, saj so dobre plavalke in se po sidrni verigi povzpnejo na barko in hrana, ki ni dobro zapakirana je kaj kmalu za v smeti. Poleg tega se takšne nadloge kar težko znebiš z barke, saj se skrije v kotičke, za katere sploh ne veš da so na barki. No potem sem videl, da to niso miši, podgane, ne krti, ampak posebni raki. Oklep raka je približno 10 cm širok in cel rak je videti precej večji od luknje. So pa ti raki zelo hitri, imajo sposobnost, da vedo, da je še nekdo drug v bližini in se hitro skrijejo, zato jih je večkrat kar težko ujeti pred luknjo, da bi jih lahko fotografiral. Eden od domorodcev mi je enkrat povedal, da niso dobri za jesti. Seveda, tudi naše miši niso.

16.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Vem,… res vem, da piva ne smem piti, ampak včeraj ob pici je sedel kot pika na i. Danes, danes zjutraj pa je vse drugače. Recimo da me je tokrat obiskala revma, da ne bom vedno govoril o putiki. Saj bo,  tri naklofene danes, malo počivanja, branja in jutri bom že bolje. Jutri bom samo še na dveh naklofenih ☺

Sidrišče je mirno in ker sem res globoko v njem, skoraj na koncu globokega zaliva, se mi zdi, da sem sidran v jezeru. Morska gladina nima niti enega roba, brazde, nič od nič. Mirno je. Nekaj bark nas je zapustilo danes in okoli mene so le še štiri druge barke. Ko pogledam v gore, ki štrlijo visoko v zrak, so v sončnem vremenu svetlo zelene in v senčni strani so skoraj črne. Toliko odtenkov naredi svetloba, da si jih mi sami niti zamisliti ne moremo. Slika me spominja na Markeze, na Fatu Hivo.

Malo mi je sicer dolgčas, rad bi šel na kopno, a s takšno nogo res ne morem. Dopoldan je bil lep sončen in vroč dan, potem se je malo pooblačilo in dan je bil vse do večera enak. In če položim dlan na srce, lahko mirne duše priznam, da mi morda en takšen dan tudi odgovarja. Šele danes sem videl, da imam veliko fotografij za prenesti iz telefona na računalnik, iz fotoaparata na računalnik, ter vse to pregledati. Dobre obdržati, slabe izbrisati, nekatere obrezati,… kar nekaj dela je z njimi. Pozno popoldne po kavi imam vse urejeno in v tokratni ruti od Martinika, preko Paname do tu imam točno 1583 fotografij in video posnetkov. Ufff,… kar precej je tega šmenta. Napisal sem še nekaj emailov, saj sem bil malo v zaostanku, zvečer si naredim večerjo, nato pa pogledam en film iz domače zbirke in grem spat.

Nič poseben dan,… le zvečer je prišel veter na obisk in zavrtel vetrni generator. Tudi prav!

15.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Življenje na Moorei se prične zelo zgodaj in ko pade noč, gredo domačini spat. No ne ravno dobesedno, dejansko pa ne bedijo dolgo. Tudi za to praznično jutro so zgodaj vstali, saj sem slišal, da so imeli celo budnico, ki se je premikala. Slišali so se bobni in verjetno so se znašli v kakšni povorki, ampak ura je komaj 6 zjutraj! Niti vstati se mi ne da, da bi pogledal kaj se dogaja, enostavno se obrnem in zaspim nazaj. Tukaj se ob šestih zjutraj začne svitati in ob šesti uri zvečer pade tema.

Po jutranji kavi in zajtrku se z dingijem odpravim na kopno, saj grem na daljši sprehod. Pravzaprav bi rad šel do sosednjega mesta in potem še malo v hrib. Vreme je kot zanalašč za to. Ni preveč sonca in ni še tako hudo vroče. Tukaj v Kukovem zalivu je supermarket zaprt, kar mi da takoj vedeti, da imajo tudi tukaj praznik, kot ga imamo pri nas. Seveda, tukaj v tem zalivu sta kar dve cerkvi, a le ena je katoliška, druga pa je menda protestantska. Računam, da je do mesta kar nekaj poti, vsaj 4 ali morda 5 kilometrov v eno stran. Izbral sem dobro in udobno obutev in že grem. Najprej se ustavim pri domačinu, ki prodaja ročno izdelana in rezbarjena glasbila, ukulele. Malo spregovoriva, čeprav mu že na začetku povem, da nisem kupec, a on se ne da. Želi, da bi tudi jaz imel eno takšno glasbilo na barki ali potem doma, da bi lahko občasno priklical zvoke iz Polinezije. Saj ne vem kdo se je na koncu koga otresel, jaz njega ali on mene? Glasbilo je ostalo tam, jaz pa sem šel naprej po cesti. Na njej srečam  nekaj turistov, domačinov pa skoraj nič. Ulice so tihe, praznične. Morje je mirno, vetra ni in le med visokimi hribi je nekaj megle, ki še vedno ne dovoli, da bi se videl cel hrib. Tukaj so špičasti in strmi hribi, Mt. Muaroa, pa meri menda celih 899 metrov v višino. Res strmo, za tako majhen otok, ni kaj! Po petih kilometrih pridem do mesta ali naselja, kar koli že je, z imenom Maharepa. Tukaj je velik hotelski kompleks, nekaj apartmajev je na kopnem, precej njih pa je postavljeno po sistemu mostiščarskih kolib na samem turkiznem morju. Res je lepo, kot na razglednici. Nimam prave svetlobe in edino mesto s katerega bi lahko kaj ujel v objektiv, mi ne ustreza. Tukaj je veliko več hiš, kot jih je v našem zalivu. Imajo zdravstveni dom, lekarno, tri banke, zavarovalnico, dva marketa, izposojevalnico avtomobilov in skuterjev, železnino, nekaj butikov in seveda barov, ter restavracij. Sprehodim se naprej še kakšen kilometer in se vrnem nazaj, saj je med tem časom ko sem hodil, pričelo deževati. Skrijem se v Yacht Club in se želim usesti, ko k meni pride v belo oblečen možakar in me vpraša, kaj želim, istočasno pa mi pove da je lastnik Cluba. OK, rad bi spil en espresso in počakal, da preneha deževati. Žal mi tega ne dovoli, saj je njegov lokal le restavracija, kavarna pa je naslednji objekt in naj grem tja. No tega pa še nisem doživel, čeprav piše, da je tu Restaurant & Caffee Bar. Že se hočem obrniti in iti, a vseeno vprašam, če lahko pri njih pustim dingija, saj vidim umeten plastičen ponton z inox ograjico in na njem privezana dva večja dingija. Rad bi zamenjal sidrišče in rad bi prišel sem. Tukaj je namreč zelo lepa voda, turkizna, čista in verjetno je tok kar precej močan, saj je prostor za sidranje med grebenom in otokom, vmes pa je le nekaj metrov kanala. Pravi da lahko, če plačam dnevno uporabnino za dingi ponton, ki znaša 500 Fr (4,20€) na dan, ali s popustom 2.500 Fr (21€) na teden. Obrnem se, saj po moje je tip malo prehlajen in bolan od pohlepa po denarju. A očitno najde žrtve, saj je obala tukaj vsa zasedena od privatnih hiš, raznih turističnih kompleksov in priti iz morja na kopno je skoraj misija nemogoče. Vseeno grem v sosednji lokal in spijem espresso kavo, le da je na žalost ne dobim v kavni skodelici ampak v kartonskem lončku.  Evo pa je šel gušt za kavo mimo mene. Dež preneha in grem naprej. Ustavim se še pri enem kompleksu, kjer prodajajo razne spominke in oblačila. Zunaj pri obali se igrata dva fanta, stara skoraj enakih let kot moj vnuk. Pozdravimo se, vprašam kako jima je ime in eden zna po angleško povedati kako jima je ime, potem pa nastane mrk. Vseeno se fotografiramo skupaj in takrat vidim, da ima eden na sebi majico, na kateri je še etiketa iz trgovine. No verjetno je bil moker od dežja, pa ga je mama oblekla kar v oblačilo ki jih prodaja, kasneje pa bo to dala na polico in spet bo v prodaji kot novo. Le kdo bo vedel, da je bilo nošeno? Dobrodošli v turistično Mooreo! Na poti do dingija od močnejše mame, ki na ulični stojnici prodaja lepo sadje, kupim 800 gramsko papajo za 200 FR (1,67€). Ananas se mi zdi predrag, 1 kos 300 Fr (2,51€) če vzameš 6 kosov, ki so že zvezani skupaj, pa plačaš 5, eden je gratis. Ne hvala, malo ananasa, ki je bil cenejši imam še na barki, zato bo ta ena papaja dovolj.

Vrnem se na barko in pogledam na prehojeno pot, kar 12,87 km sem danes kljub dežju prehodil. Kar dobro za kondicijo in moje zdravje. Na barki si naredim smuti iz ananasa, papaje in banane, notri dodam korenino sveže kurkume, nekaj svežega ingverja in malo popra (menda kurkuma nima nobene vrednosti, če ni pomešana s poprom), za prebavo pa še žličko  lanenih semen.

Večerja? O bo, ker moram porabiti olive in nariban sir. Zato bo za večerjo pica, tokrat s tuno, saj je bila trgovina zaprta in mi ni uspelo kupiti šunke. Verjetno bo to najboljša pica, katero sem spekel do sedaj. Pa saj je vsaka naslednja boljša, kajti vaja dela mojstra! Za zraven pa Koenigsbier ☺

14.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Končno tisti pravi dan na Moorei, sončen, topel, s tisto malo vetra, ki enostavno prija in hladi. Okoli mene se je spremenila barva vode in ni več tista temna barva, ampak je z igro sončne svetlobe in vode, le-ta postala zelena. Res prijetno jutro ob kavi, s pogledom na morje in kopno.

Na kopnem je kar prometno, saj se okoli otoka vije le ena in edina cesta v dolžini 64 km. Če bi imel kolo, bi otok z lahkoto prevozil od jutra do večera in postal tam, kjer bi se mi zdelo lepo. No morda pa res kdaj nabavim zložljivo kolo, ki bo iz aluminija, da bo lahko in ne bo zarjavelo že prvo leto na barki. A tu obstajajo še druge variante prevoza, saj je otok zelo turističen, in prav v tem zalivu je velik center za razne aktivnosti, med drugim pa imajo tudi izposojevalnico avtomobilov, skuterjev in buggyev. Vendar so tudi cene za mene kar predrage, saj stane najem avta Hyundai Getz za 8 ur 67€, za en cel dan pa 98 €. Ker so tukaj okoli edini, jim posel kar lepo cveti. Vendar je mene zanimal najem skuterja. A tudi ta stane za 8 ur celih in pretiranih 46€. Sta pa menda v to vključeni neomejena kilometrina in zavarovanje. Želel sem se malo pogajati za ceno, pa so me na koncu grdo gledali, čeprav imajo na dvorišču kar nekaj avtomobilov in skuterjev, kar pomeni, da je ponudba večja od povpraševanja.

Sprehodim se še nekaj kilometrov ob obali, nato pa se vrnem do dingi pontona, pa nazaj na barko. Ker je voda danes tako lepa, se po treh tednih skopam v morju, saj se že od atola Fakarava nisem kopal v morju. Na sidrišču na Tahitiju se nisem zaradi umazanega morja in zaradi tattooja, tukaj pa se še nisem zaradi vremena. Prav lepo je bilo zaplavati v vodi in se prepustiti užitkom, ki jih plavanje naredi v  meni.

Kasneje k meni privesla starejši možakar s sosednje jadrnice, ki je sidrana globoko v zalivu, že skoraj v plitvi vodi in njegov prostor za sidranje je daleč najboljši v zalivu. Zanimala ga je Slovenska zastava, za katero je najprej mislil da je Ruska. Povabim ga na barko in možakar mi pove o namenu njegovega prihoda k meni. Skuham nama kavo, njemu ponudim tudi pivo in ga poslušam. Pripoveduje mi življenjsko zgodbo o sebi. Njegovo ime je Laszslo Groh in je rojen točno pred 70. leti na Madžarskem. Ker ni mogel več prenašati kumunistične diktature na Madžarskem, se je odločil in odšel delati v Južno Afriko. Opravljal je razna dela, nato pa se je zaposlil v internacionalni elektro družbi. V Južni Afriki se je poročil in rodila sta se mu dva otroka. Ker je veliko potoval po terenu se je zaradi tega ločil in se ob ločitvi odločil za morje. Nekaj let je jadral v Indijskem oceanu, zato pozna vse tamkajšnje otoke, potem pa je preko Rta Dobre nade zaplul v Atlantik vse do Karibov, nato pa v Pacifik. Pravi, da je v svojem življenju kupil in prodal 12 jadrnic. Začel je z veliko in sedaj pravi, da ima že trinajsto a manjše plovilo, 9 m dolgega Ericssona. Tu na sidrišču Cookovega zaliva je zasidran že eno leto in pol. Pravi, da tukaj mir, trgovina je blizu, zdravstvo tudi, najbolj pomembno pa je to, da ne potrebuje vize. Na barki živi sam in pravi, da se lepo preživi s svojo skromno pokojnino. Namen njegovega obiska pri meni pa je bil, da mi proda njegovo avtorsko delo, knjigo z naslovom Hina. Napisal je že drugo knjigo, ki je nekakšna romantična zgodba o mladi Polinezijski deklici, katera je resnična in se je dogajala med leti 1825 in 1855. Knjiga je napisana v angleščini in si želi, da ta zgodba starih Polinezijcev, ki so mu to zgodbo pripovedovali, ne bi izumrla. Knjigo je dal natisniti v Ameriki za 7$, prodaja pa jo za 8$, saj pravi, da ima 1$ zaslužka dovolj, le če se bo njegova knjiga brala. Seveda sem njegovo knjigo kupil, avtor se mi je s tresočo roko podpisal v njo in žal mi je, da je njegova prva knjiga že pošla. No morda pa je srečam kje na kakšnem otoku, kjer so knjige namenjene za izmenjavo.

Zvečer, ko se spusti mrak na zaliv in ko ga obsijejo luči z obale, si pripravim večerjo, katero zmoti dež. Nič ne morem, zdaj je tukaj deževno obdobje. Sreča, pa imam streho nad glavo, ki vsaj za enkrat še ne premoči.

13.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Ob štirih zjutraj me prebudi precej močan severni veter, ki je res presenetil s svojo močjo. Ko sem ga malo kasneje izmeril, ga je bilo vseeno še vedno za 28 vozlov. Ker nas je obrnilo skoraj za celih 180 stopinj, sem moral preveriti kako daleč stran sem od sosedov, saj vsak posameznik izbira zase dolžino sidrne verige, sploh če jo ima dovolj na zalogi. Vse je bilo v redu, le nazaj zaspati je bilo težje.

Dopoldan mi mine v branju pilotov, saj zunaj dežuje. Gledam, kako bom odplul dalje in sploh kam bom odplul. Vsaj en otok iz skupine Socialnih otokov me še zanima, a rad bi videl vsaj še dva od treh. Ko bo čas, se stvari že postavijo na pravo mesto in takrat bom vse vedel.

Opoldne dež preneha, a se sonce vseeno ne pokaže. Jaz grem na premec barke in se lotim dela pri sidrnem vinču. Najprej moram povezati na eni žici odtrgan kontakt pri magnetu, ki je namenjen za števec verige. Ko mi že to uspe, skoči vijak iz svojega ležišča in ni ga več moč privijačiti nazaj. No potem pa spet vzamem čarobno epoksi maso in vse skupaj popravim, ter nastavim, da daljinski števec dela in prikazuje metražo. Očistim še ves umazan del z vinča in okoli njega, ter se na koncu počutim v redu, saj je premec videti čist in bel.

Skuham si še juho, kave pa popoldan ne bom, saj bom šel na kopno in na kratek sprehod. Z dingijem se zapeljem do dingi pomola in ga privežem, ter odidem na ulico. Že prvi vtis me malo razočara, saj vidim na tleh ob cesti kar precej smeti. Nekaj korakov naprej je velik supermarket U in pred njim je parkiranih kar precej avtomobilov. Grem še jaz malo »firbec« past in se sprehodim med policami, pogledam kaj imajo in koliko kaj stane. Trgovina je izredno dobro založena, zelo velika, cene a so nekoliko nižje kot na Tahitiju. Torej počasi lezemo na normalnejše cene hrane in drugih izdelkov. Ker nič ne kupim, saj imam vse na barki, grem mimo petih blagajn iz trgovine.

Sprehodim se po desni strani obale, pa ni nič kaj zanimivega, razen dveh hotelskih resortov, ki imajo apartmajske hišice na vodi, prav tako pa imajo tudi s ceste postavljen visok zid, da ljudje ne morejo notri. Najdem še eno trgovino, ki je veliko manjša a domača, notri ni nobene stranke, zato tudi sam ne stopim v njo in grem raje naprej.

Pri domačinki kupim 2,5 kg mini banan za  cca 2 € in potem grem spet nazaj do dingija, saj se je nad zaliv spustil mrak. V barki si naredim še večerjo in dan se bo počasi končal v prijetno noč, upam, da še naprej brez vetra.

12.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Wouu… danes je spisan 200-ti blog! Hvala vam ker me berete v tako velikem številu in hvala Sebastjanu, ki vam ga vsak dan postavi na mojo spletno stran ter ga uredi! Torej je že kar nekaj listov popisanih od takrat, ko sem sprejel izziv, da pišem kje potujem, kje se nahajam in seveda vse v zvezi z mojim jadranjem. Vem, da včasih ni vsakemu všeč kar je napisano, a vedno naj dobro ostane, slabo pa naj se pozabi.

Nedelja je in veter je ponehal, sidrišče je mirno in pripravim barko za plovbo. Zdaj je vetra komaj za 7 vozlov, a napovedanih jih je 12 do 15 vozlov in ker bo veter v pravo smer bo prijetno jadranje, le upam, da valovi ne bodo preveliki. Pripravim bokobrane na levo stran in privezne vrvi, ter zaplujem do bencinske črpalke. Potrebujem nekaj goriva, saj ne vem, kje bo še bencinski servis tako dostopen kot je tu. Nalijem nafto v rezervoar in v pet kant, ter bencin za watermaker, ter za čebelico na dingiju. Med ceno goriva ni velike razlike. Nafta stane preračunano v Eure 1,13 €/lit, bencin pa 1,11 €/lit, zraven še vzamem dvotaktol za mojo čebelico, plačam račun in se odvežem. Zaplujem proti otoku Moorea, edinem otoku od kar se spomnim, da je tako blizu eden drugega, ter ne bom imel tako dolge plovbe. Komaj zapustim bencinsko črpalko, srečam katamaran z Nemško zastavo, kateri pluje brez jamborja in le tega ima privezanega ob strani. Ker smo bili res blizu drug drugega, jih po radiu  vprašam kaj je bilo, pa mi pravijo, da so prišli iz Fakarave in da je bilo včeraj preveč vetra in nosilci pripon enostavno niso zdržali. Ufff, upam, da bo vse v redu z mojo barko. Njim pa vse dobro naprej!

Že sem zunaj na odprtem morju, na varni strani, daleč od grebenov in pasti. Grem do sidra, da zamenjam konce verige, saj se mi zdi, da je že na začetku precej obrabljena in zarjavela. Poleg tega pa je zdaj še umazana od blata in ker je zarjavela, se veliko več blata prime na njo, ta pa potem pošprica vinč, ves sidrni prostor, pa še vso okolico. Vijak na gambetu se ne da odviti in se odločim, da ne bom nič menjal. Zategnem verigo med vinčem in sidrom, takrat pa…. Jebela cesta! Takrat pa mi odtrga vinč in pade v skladišče verige. Zadržijo ga električni kabli, zato visi. Ja kaj me bo še doletelo? In kako bom sidral na Moorei? Ni kaj, do tja imam 3 ure in potrebno bo improvizirati. Najprej sem mislil, da mi je odtrgalo vijake na nosilni deski za vinč, potem pa le dobro pogledam in razžrlo mi je aluminij na vinču, kjer so bile luknje za štiri vijake. Obrnem vinč, zmešam epoksi maso za metal, očistim kar je še od lukenj ostalo in v njih nagnetem epoksi maso, ter navijačim vijak po vijak. Počakam 20 minut, da zatrdi in potem obrnem vinč ter ga dam nazaj v prvotne luknje. Dvom v meni je velik in bojim se, da to kljub sanaciji ne bo držalo. Tuhtam in natuhtam. Grem v notranjost barke in prinesem ven orodje, potegnem električni kabel na premec, vzamem električni vrtalnik, osmico sveder in zavrtam ob vinču še pet lujenj, eno pred vinčem in z vsake strani še dve. Vzamem vrvico Dynema 6 mm in vinč enostavno zvežem na ploščo. Potem še privijačim matice na vijake in trije bi znali začasno držati, eden pa je takoj popustil. Upam, da bo Dynema držala. Verjetno bom moral previdno sidrati, na Raitei pa bom v ladjedelnici že našel mojstra ki mi bo ta aluminij zavaril ali pa si bom moral zvariti zgornji nosilec in ga z dolgimi vijaki, kot pri »ruštu« pri strehi privijačiti. Vse se da rešiti. Ker so bili nekaj več kot metrski valovi in je bilo delo kar precej nemirno, zato sem že na začetku zaradi vetra izgubil najboljšo kapo, potem pa še zaradi valov nekaj orodja, ki je padlo v čez 1000 m globoko morje. Orodje že nabavim novo, samo da bo vinč  v redu. Ni kaj, barka ima svoja leta, štiri leta pluje po oceanih in drugačnih valovih, ter kljubuje valovom in vsem nevšečnostim. Vsak dan je postavljena raznim pritiskom in včasih so ti tako veliki, da enostavno nekaj na barki popusti. Vse razumem. Drugače bo, ko se vrnem v Jadransko »jezero«.

Ko sem prišel dobro miljo pred otok Moorea, je nekje na polovici poti proti otoku, torej na pol milje plaval velik kit. Prišel je po zrak in potem spet potonil. Bil je predaleč in težko ga bi bilo fotografirati, a sem bil zelo presenečen, da sem ga videl tako blizu obale, čeprav sem kasneje pogledal, da je tam globina nekje nad 500 metrov.

Poiščem vhod med grebenoma in zaplujem med rdečo in zeleno oznako ter sledim tem oznakam še naprej, dokler ne priplujem varno na sidrišče. In zdaj bom videl svoje remek delo ali bo držalo ali ne. Sidram v Cookovem zalivu na globini 14 metrov in vse je v redu. Prva pomoč drži, a se preveč ne smem zanašati na to. Dodam še zategovalno vrv s stranskimi amortizerji in priklenem verigo, da vinč ne bi trpel.

Tako, zdaj pa si skuham kavo. Po 21 NM in po spet nekaj nevšečnostih, sem vseeno v kokpitu ob kavi in svojih treh piškotkih. Zaliv je lep, miren in tukaj je komaj 11 plovil na sidrišču. Še toliko jih je zunaj zaliva, kjer so sidrani ob enem od mnogih resortov s hišicami na vodi, saj je tam čista voda a je občutek, da imaš greben tik za ritjo verjetno neprijeten.

Zdaj pa je že čas za večerjo in nedeljski kino.

11.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Sobota je in narediti bo potrebno kar nekaj zadev po barki, predvsem pa je potrebno oprati perilo. Tukajšnja pralnica je draga, čisto po Francosko, kot da smo sredi Pariza. Imajo pralne stroje, ki sprejmejo samo 6 in 7 kg perila, za to pa je potrebno plačati nekaj čez 8 EUR. Sušenje je malo ceneje, a ko seštejem, potrebujem za dve pranji in sušenje malo manj kot 30 EUR. Poleg tega je tukaj veliko bark na sidrišču, pa tudi marina je precej velika. Res pa je, da je tudi pralnica za takšno število bark premajhna in nekateri perejo perilo tudi ob polnoči, ko stroji niso zasedeni. Posteljnino in velike brisače, ter boljše majice bom opral kje drugje, na kakšne drugem otoku, kjer bo ta storitev cenejša. Na barki bom opral le spodnje perilo, navadne majice in kakšno brisačo. No ja, za vsaj dva moja pralna stroja bo tega perila. Priključim pralni stroj na elektriko, vodo in pripravim odvod vode, ter začnem prati. Vmes ko pralni stroj pere, jaz pospravljam notranjost barke. Stresem preproge, pometem po tleh, pobrišem. Največji problem je seveda čiščenje in brisanje pohištva, kjer se je nabrala t.i. plesen od vlage. Saj če jo ne pogledaš dobro je niti ne vidiš, a proti svetlobi je zelo opazna. Ko je prva žehta oprana jo še dobro ožmem na centrifugi, katero sem nastavil na velike obrate in potem operem še drugo žehto. Tako pač je to, ko sem sam na barki in vse moram narediti sam. Na srečo mi bo pri sušenju pomagal veter, ki je danes precej močan. Na vrvico pripnem perilo in upam, da bo do večera suho. Perila nikoli ne likam, ga pa zato lepo raztegnem in zložim.

Zaradi močnega vetra so se na sidrišču naredili kar precejšnji valovi, velikosti dobrega pol metra. Popoldan me na kavo pokliče kolega z Norveške barke. Najprej mi ni za iti, potem ko mi razloži, da me nekaj potrebuje, pa grem. Seveda se čez pol ure oglasim in čeprav sem moral tokrat pluti bočno, je bila ta plovba za moj mali dingi kar nevarna, saj bi se lahko tokrat tudi prevrnil. Za tukajšnje razmere moj mali in plitek dingi res ni dober, saj niti napihljive kobilice nima. Po popiti kavi in pogovoru greva s kolegom z mojim dingijem na obalo, saj mora on priti do svojega dingija, ki je privezan na pontonu.  Danes zjutraj, ko je on še spal, je njegov sin odšel z njim na obalo in ga je pustil tam, najel taxi in odšel na letališče, ter se vrnil domov. Ko sva bila po 100 metrih plovbe oba res precej mokra, mi le reče, da zdaj ve, zakaj jaz vedno rečem, da potrebujem novega in globljega dingija. Ravno takrat naju spet zalije val in pravi: Ja, in to ga potrebuješ čim prej! No ja, nekaj časa ga še ne bo, kajti zavedam se da je drag in denar bi šel za kaj drugega, bolj važnega in potrebnega.

Ko pridem nazaj na barko, se lotim mojega čarovnika in naredim še dobrih 120 litrov vode, saj sem danes porabil kar nekaj vode za pranje perila. Sreča, da sije vsaj sonce in je res precej vetra, zato elektrika sploh ni problem. Vetrni generator dela na polno že od včeraj, verjetno pa tudi celice polnijo na 80% izkoristka, kar pomeni da bo elektrike tudi preveč.

Sonce je že zašlo in potrebno bo pobrati perilo, saj je že skoraj vso suho. Poleg tega se na zahodu oblači in kaj kmalu lahko prične deževati.

Za zvečer do spanja imam kar nekaj dela s fotografijami, saj se je teh nabralo kar lepo število in verjamem, da bo šlo še nekaj teh v izbris.

Jutri, če bo malo manj vetra, pa bi rad zapustil Tahiti in bi odplul dalje. A to je šele jutri, jutri pa je nov dan in nedelja.

10.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Celo noč je več ali manj deževalo. Dvakrat tako močno, da sem samo gledal, od kod bo vse voda pritekla v barko. Pa na srečo ni bilo nič hujšega, razen par kapljic je prikapljalo pri ventilaciji.

Tudi jutro ni drugačno. Deževno, oblačno, nebo je skoraj temno in veter je na sidrišču precej močan. Vetrnica se vrti in proizvaja tok, ki ga sončni paneli danes ne morejo. Stopim ven in pogled mi zastane na dingiju. Polno nekih rjavih pikic je na njemu, povsod kjer se vidi ven iz vode. Le kaj je to? Poskusim očistiti tudi s Cifom, pa ne gre. Na barki teh pik nimam, torej sem to dobil včeraj, ko je bil dingi cel dan privezan na pontonu. Škoda, pa tako sem ga čuval in negoval, saj je bil še do danes videti kot da je šele prišel iz tovarne.

Okoli 13 ure, ko se je dež malo umiril, grem na obalo in v trgovino. Seveda s sabo vzamem še dva kanistra za vodo, da si jo pripeljem na barko. Če bi zbiral deževnico bi imel vode za celo barko ne samo za tanke. Ko se vrnem nazaj, vse lepo zložim in že moram nazaj na kopno.

Moja dva kolega sta se tetovirala in sedaj sta še mene pripravila v to, da si naredim eno tetovažo. Vedno sem bil proti njim, no pa sem popustil, pa še 50% smo dobili popusta na tretjo tetovažo. Tukaj je zelo priznan maorski mojster tetovaže, ki tetovira na principu novodobne tehnike, a na tekmovanjih pobira same dobre nagrade. Razstavljene ima medalje, pokale in plakete, seveda brez ustreznega certifikata ne gre. Ker sta kolega sedela in ležala na mizi vsak po več ur, bo moja izbrana tetovaža hitra, in bo gotova prej kot v pol ure. In res, sem bil hitro gotov, čeprav je bil končni izdelek, popolnoma drugačen od zastavljenega. Bistvo je le, da dobiš Polinezijski vzorec, katerega žal ne dobiš nikjer več. Tukaj so tetovaže zelo ugodne in moja stane dva kosila v tukajšnjih restavracijah. Na koncu mi je mojster rekel, da vsak, ki si je prvič naredil tetovažo si jo je drugič in tretjič tudi. Poznam kar nekaj ljudi, ki so si res naredili več, jaz zagotovo vem, da jih več ne bom imel.

Zvečer sta prišla kolega, s katerimi sem bil včeraj na izletu iz mestne marine v našo marino, da smo spili kavo in se malo pogovorili. Na koncu nas je bilo skoraj deset za mizo in bilo je prijetno ter dobro vzdušje. Sreča, da je bila še »srečna ura in smo dobili pijačo po polovični ceni«.

09.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Zbudim se na uro, ura pa je komaj 5:45. Ufff star bosanski pregovor pravi: Ko rano rani, rano dan zaj…e! Upam, da ga jaz ne bom, zato si skuham kavo, pojem dva kosa pice, ki sta mi ostala še od sinoči in se pripravim za na kopno. Komaj pridem na cesto, že je kolega iz Reuniona tu in že se peljeva z avtom do mesta Papeete. Ostali so še tam in ker so bolj počasni, je raje on prišel prej po mene, da se oni lahko v miru uredijo in spijejo kavo.

Naložimo se v avto, vseh pet in gremo proti jugu v smeri urinega kazalca. V začetku sem dvomil, da bomo videli kaj lepega, prijetnega. Na koncu pa se je izkazalo, da je na tem otoku kar veliko lepega in da se da marsikaj  videti.

Najprej naj napišem, da imajo vse razgledne točke in vse zanimivosti lepo označene, predvsem pa zelo urejene. Včasih tako zelo, da je težko verjeti, da sem na Tahitiju. Predvsem se vse odraža s čistočo in res lepo urejenimi spremnimi objekti in zadevami, ki služijo svojemu namenu. Poleg tega naj še dodam, da nikjer, ampak res nikjer ni potrebno plačati vstopnine, ne parkirišča. Vse je free!

Najprej smo se peljali do mesta Mahina, kjer je lepa razgledna točka na okolico in plažo Pointe Venus. Ker je to vulkanski otok so vse plaže do juga več ali manj v črnem vulkanskem pesku, na jugu pa je kar nekaj belih plaž. Vsi naredimo nekaj posnetkov in gremo naprej.

Ogledali smo si še svetilnik iz leta 1867, ter zaliv, kjer se je J. Cook prvič izkrcal s svojo posadko leta 1773. Tukaj je pustil nekaj ljudi, da bi čuvali ta otok in ko se je vrnil nazaj leta 1777 so ga zajeli domorodci skupaj s posadko in ker so bili domorodci kanibali so pojedli tudi njih, kot so to naredili s prvo posadko, ki je ostala na otoku.

Naslednja postaja je bila Farumii slapovi. Kar trije, visoki in večji od našega slapa Rinke.  Parkirišče je urejeno zato smo pustili avto tam in se kar hitro povzpeli do prvega slapa, kateri je nedaleč od parkirišča. Res je lep, visok in veličasten. Po ozki potki gremo do naslednjih dveh, večjega in manjšega. Komaj se jih ogledamo,  takrat pa se kot zakleto ulije iz neba in kar hitro sem moker po majici, dokler nismo v dvajsetih minutah prišli do avta. Ni kaj, najti bo potrebno eno od trgovin, kajti jaz sem še prehlajen in si moram kupiti drugo majico. Ostali so se pokrili z brisačo, eni so se slekli do kože, jaz pa sem bil moker.

Ko smo prišli do prvega mesta, sem jih prosil, da zavijejo v prvo trgovino, kjer sem si kupil eno navadno majico in zanjo dal vseeno 15$. Upam, da se na mojem zdravju ne bo poznalo. Saj me je tudi malo prepihalo.

Potem se pripeljemo do mesta Arahoho, kjer ne najdemo parkirnega prostora. Varnostnik nekaj trenutkov čaka, potem pa nam ukaže, da se zapeljemo na mesto za invalide, sam pa da poseben plastificiran listek z znakom za invalide in dovoljenjem od varnostne službe. Ker sem bil malo skeptičen sem vprašal kolega če je to v redu, pa mi ta pravi, da je s tem, ko je dal listek, preveril, če smo res invalidi. Ok in kaj naj zdaj? Šepamo? No veseli smo. Ogledali smo si lep park, morje pod njim, visoke valove, ki so butali v betonsko zaščito, ter znamenitost, naravno cev, kjer butajo valovi in voda z morja, del teh valov pa gre cca 60 metrov po tej naravni cevi in kot drobne kapljice z vso silo udarijo na drugi strani cevi ven, zraven pa proizvajajo zvok, ki se menda sliši 4 km daleč. Res lepo in zanimivo.

Potem smo odšli na domače avtohtono kosilo in prvič sem jedel posebne školjke, že izluščene in kuhane v kokosovem mleku in zelenjavi, ki je podobna kariju. Za prilogo pa je bilo kar precej kruhovca, torej kuhanega in nato malo popečenega sadeža, kruhovec. Čudovito, dobro in poceni, saj je na koncu bilo dražje pivo v steklenici kot ta hrana.

Najbolj me je impresionirala ena od razglednih točk, ko smo na jugu zavili globoko v celino in med planine. Kot bi se vozil po Sloveniji. Nikjer nobene palme, le prava drevesa, gozdovi, ter travniki zeleni, da bolj zeleni ne morejo biti. Na pašnikih se pase govedo. Fascinantno in skoraj nemogoče hkrati, da je lahko tako lepo na tem žgočem soncu. Marsikaj smo še videli, ujeli v objektive in se čudili lepotam, katere so popravile miselnost o Tahitiju. Ni vse samo ob obali.

08.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Zjutraj me prebudi lep sončen, a vetroven dan. Kakšnih 20 vozlov vetra se nabere na sidrišču in morje je nakodrano. Morda sem imel čez noč nekaj vročine, saj sem čutil, da sem se malo potil, zato grem najprej v kokpit in se stuširam, čeprav tudi pri 26°C ni ravno prijetno zaradi vetra. Obrišem se in potem pričnem kihati. Bravo jaz, kdor zna sam sebe mučiti pač zna.

Danes ne potrebujem ničesar s kopnega, zato se odločim, da bom kar na barki. Najprej očistim kopalnico, saj je le-ta potrebna čiščenja. Saj veste, dlake, lasje,…. Ne kaj drugega, a pobrisati je potrebno in osvežiti vse v kopalnici. Penasta ponjava, ki je na tleh je že malo črna, zato jo zamenjam z novo, ki jo imam še v rezervi. Na koncu zagledam lepo kopalnico, in nikjer ni praha, kapljic vode, kakor tudi ne prstnih odtisov na ogledalu.

Včeraj sem kupil žarnico za zunanji kompas na krmilni konzoli in potrebno jo bo zamenjati. Saj vem, nič kaj posebnega, a vseeno se moram tega lotiti. Potem sem se tega lotil in sem bil gotov v slabih pol ure. Ufff, če bi bil zdaj Gregor tukaj, kako bi bil on tega vesel ☺ Sem pa bil ravno pravi čas gotov, ker se je kasneje naredilo črno nebo in padel je dež, veter pa je presegel 30 vozlov. Ko je čez 20 minut prenehalo deževati se je nad marino naredila velika in čudovita mavrica.

Ker nisem uspel dobiti  novega solarnega regulatorja, sem montiral rezervnega, ki pa je brez LCD prikazovalnika in  ni tako močen kot bi moral biti, a končna amperaža le malokdaj presega nazivno in upam, da bo zdržal vsaj toliko časa dokler ne najdem novega. Ko sem ga zmontiral, sem ga čez dan večkrat pogledal če še »živi«. No očitno še dela in morda je to bolje, kot da nimam ničesar in imam direktno zvezane panele na akumulatorje.

Popoldne pride do mene kolega s švedske barke, ki je kupil kavni avtomat za espresso kavo in me je povabil da kavni avtomat testiramo, morda pa je vseeno boljši od moje turške kave. Seveda sem šel pogledat to čudo in sem bil kar presenečen, da lahko priklopi avtomat za kavo na inverter. No potem mi pokaže čudo od inverterja, Mastervolt 3000 sinusa, škatla pa velika kot moj HiFi ojačevalec v domači omarici. Kava je bila še kar dobra, a zelo močna. Ko se bo navadil prave gramaže in vode, bo kava res veliko boljša.

Vrnem se na barko, ker pa še vedno piha sem priplul kar malo moker in slan, a se že posušim. Privežem dingija na bitvo in dobim sms od kolega, da me jutri zjutraj poberejo in gremo v raziskavo otoka. Super, spet se bo dogajalo in spet bo hitro minil dan. Upam, da so si pogledali kaj vse si moramo pogledati.

Zvečer na barki ne vem kaj bi naredil za večerjo, potem pa se spomnim pice in jo na hitro spravim skupaj s sestavinami, ki jih pač imam na barki. Pica  Indigo je hitro gotova in večerja je na mizi. Zaradi zdravil se obotavljam ali bi spil ob pici še eno malo pivo, na koncu zmaga razum, ki mi pravi, da bo še veliko časa za pivo in tokrat bo ob pici skodelica ingverjevega čaja.

Po večerji še imam delo in moram napisati oz. dokončati drugo nadaljevanje plovbe po Pacifiku, izbrati moram nekaj fotografij, le te pa res ne bo težko, saj jih imam tako malo, da se sprašujem, če bo sploh kaj za izbirati. Ko končam, pa grem v sanje.

07.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Dobro jutro… moje prehlajeno stanje je danes malo boljše in zato grem danes spet v mesto. Na internetu sem našel še dve prodajalni, ki bi morda imeli zame solarni regulator, poleg tega pa moram obiskati svojega prijatelja Irca, ki je včeraj pristal v marini Papeete, ki se drži samega centra mesta in je čisto nova pridobitev tega mesta.

Najprej grem na avtobusno in tam stoji moški, ki me kar hitro ogovori in mi pove, da mene pa res ni težko popredalčkati kam spadam: med jadralce! Kajti na meni so jadralska oblačila in tudi obutev. Malo se nasmejiva temu, se predstaviva in tako zvem, da je možakarju ime Jim in prihaja iz Kanade. Kasneje izvem, da je solo jadralec in je tokrat že tretjič na poti okoli sveta v 14 letih. Pravi, da se mu doma ne da žene poslušati, zato je raje na morju. Ima tri vnukinje, ki jih pogreša, to pa je tudi vse. Pogrešanje sicer kompenzira z morjem, a to ni kot bi te otroke videl v živo. Razideva se v mestu, saj morava vsak po svojih poteh, a sva rekla, da se še srečava, saj je bilo obema prijetno kramljati.

In tako grem jaz najprej v Solar Store Ying Chi, a nimajo regulatorja. Potem grem še malo po mestu in dobim sporočilo od Irca, da me čakajo na barki. Pridem v marino in se najprej se pozdravim z njim, nato pa še z njegovo posadko, kateri je Tahiti trenutno končna destinacija in bodo že naslednji teden zapustili barko. Seveda Irec že intenzivno išče novo posadko, a morda bi prej še kaj zaslužil, zato je dal oglas na AirBnB, da ponudi svojo barko enemu paru, najraje mladoporočencema, za plovbo od Tahitija do Mooree in nato še do Bora Bore. Štirinajst dni za 1.400 $ z zajtrkom. Lani je na Karibih imel na ta način kar osem tednov zasedeno in je lepo zaslužil. Ja, ljudje se marsičesa primejo, saj imajo precej velike barke.

Tako izvem, da stane marina v centru mesta na Tahitiju 32€ na noč za 44 feetno barko, na kartico so mu naložili možnost uporabe 7 kWh elektrike ter 1700 litrov vode za samo 5€!! Noro poceni! Potem greva skupaj v mesto, on išče audio zadeve, jaz elektroniko, a obiskujeva iste trgovine in se pogovarjava. Tako najdem v eni od trgovin žarnico za kompas in jutri jo zamenjam. Vmes dobiva sporočilo, da je posadka izpolnila nalogo, ter so za četrtek najeli avto s katerim se nas bo vseh pet odpeljalo na raziskovanje otoka Tahiti. Tako si razdelimo stroške najema in goriva in na osebo pride komaj 12$ oz. 10€. Super, a ne?

Celo popoldne sva tako letala vse do pete ure popoldan, ko so zaprli trgovine. Zdaj pa moram počasi nazaj na svojo barko in na avtobus. Tukaj zadnji avtobus odpelje iz mesta ob 18 uri in če ga ne ulovim, bom moral iti 11 km peš ali pa najeti Taxi za 28$ do naše marine, kjer imam privezanega dingija. Čas je tako hitro minil, da nisva spila niti kave niti piva. Bova pa drugič.

Že po temi pridem na barko in šele na barki ugotovim, kako me pečejo noge od hoje. Sledi kuhanje večerje in potem pisanje bloga, ki bo danes malo bolj pozen.

06.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Prehlajeno jutro. Še bolj kot včeraj. Je mar temu krivo rojstnodnevno pivo? Ne vem, le smrkav sem, ter kiham. Mah, bo že. Enkrat me mora tudi prehlad doleteti. Le da me je tokrat ulovil sredi poletja pri temperaturi 31°C. Sprašujem se kako bo šele pozimi?

Cel dan sem doma na barki, ležim, berem. Kuham si ingverjev čaj, jem Lekadole in C vitamine… Moral bi v trgovino, a se mi ne da, saj nič nujno ne potrebujem. Torej se nič ne dogaja in zato ni nič za napisati.

Jutri je nov dan in jutri bo bolje ali slabše. Tako je vedno v življenju, vzponi in padci.

05.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Ker sem malo prehlajen, sem imel kar nemirno noč, zato sem tudi malo dlje poležal. Pravzaprav pa je danes nedelja in pravijo, da se lahko ob takšnem dnevu, malo dlje poleži.

Stopim v kokpit, da bi si z morsko vodo spral nos, ko počasi pripluje do mene Nemec Hainz. Beseda da besedo, povabim ga na kavo, a mi jo odkloni, ker se mu mudi v trgovino. Me pa zato povabi zvečer na pivo v bar, ker praznuje svoj 77 rojstni dan. Možakar še vedno sam jadra po svetu s svojo 15 metrov dolgo železno barko, katero si je pred davnimi leti naredil sam. »Seveda, kdaj pa?« ga vprašam. No on pa kot pravi varčni Nemec pravi: »Ob 17 uri, ko je happy hours, plačaš eno pivo, dobiš dva!« Bravo Haainz, pravi je! Možakar se z nikomur ne druži, midva pa sva se družila na Fakaravi in tudi sedaj sva blizu drug drugega sidrana na tem velikem sidrišču.

Dan mi mine v pisanju članka za e-revijo, nato pa si pripravim res dobro pozno kosilo. Zadnjič sem videl kus-kus v trgovini in sem si ga kupil. Nazadnje sem ga jedel lani, ko sem dostavljal Francosko barko v Slovenijo in smo se ustavili na otočku San Antioco na Sardiniji. No zdaj pa sem si naredil res dober Taubule in v njega dodal še nekaj sestavin in seveda začinil z veliko kurkume, ki jo tukaj dobiš v prahu ali kar v korenini na vsakem koraku.

Počasi se spravljam na kopno na pivo, potem morda na kratek sprehod in nazaj na barko, kjer bom večer preživel po svoje.

04.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Boleče in rdeče grlo ne pomeni, da sem včeraj smrčal, ampak sem se v petek prehladil, saj sem tako vroč od pešačenja skrenil na eno hladno malo pivo, ki je bilo lepo popestreno s prepihom in potem sem imel veliko senco in veliko sušilnico potu. No zdaj pa imam Lekadole v želodcu in Septabene v grlu.

Danes na sidrišču spet precej piha in vem, da bom spet moker, ko bom šel do dingi pontona. A ker sem že navajen, me to sploh ne jezi več. Naslednji dingi bo večji in globlji ter s širšimi tubami. Pridem na obalo in grem čez cesto od marine na avtobus. Tam čakam še z dvema mlajšima francozoma in se malo spravimo v pogovor in ravno ta pogovor mi je pripomogel k brezplačnemu prevozu. Po njiju sta prišli dve dekleti, še mlajši od njiju. Ena je bila čistokrvna Tahitijka, druga pa je doma iz Fakarave. Ker sem bil višek in za mene ni bilo punce, sem se zadovoljil samo s prevozom do glavnega mesta Papeete. Oni se odpeljejo naprej na piknik, jaz pa v raziskovanje mesta, oziroma, rad bi našel to ogromno pokrito tržnico. In ni mi jo bilo treba dolgo iskati. Ogledam si najprej zunanjost in pritegne me Polinezijska glasba, katero igra osem moških na razne instrumente. Čudovita glasba, zvok, vokal,… na koncu vsake pesmi si zaslužijo velik aplavz. Stopim še v tržnico in res je velika. Po moje ima vsaj 100 m na vsako stran in dva nadstropja. Prodajajo ribe, meso, zelenjavo, sadje, bižuterijo, avtohtone izdelke, …. Na vrhu pa so butiki, ki se ukvarjajo s prodajo pravih perl iz raznih gojišč po atolih. Če rečem, da sem se notri sprehajal dobre štiri ure, da sem se pogovarjal z raznimi ljudmi, bo skoraj premalo. Želel bi si še več, kajti ti ljudje so res prijazni. Če le znajo malo angleško se pogovarjajo s tabo in tudi v francoščini se nekako pogovoriš z njimi. Verjemite mi na besedo, ko prideš do Markezov in od tod naprej, so res popolnoma drugačni ljudje, kot so na atlantski strani. Neverjetna razlika o prijaznosti, vsak si vzame čas zate, se pogovarja, ti da kaj poskusiti od tistega kar prodaja, nihče ne komplicira če ga vprašaš, če lahko fotografiraš,… Ko mi je v enem od skupnih trenutkov ob pivu kolega Tone K. razlagal o vsej tej prijaznosti, o tukajšnji lepoti otokov in altolov, sem ga kar debelo gledal, ko je rekel: »Če bom šel drugič okoli sveta, bom tukaj ostal.« Zdaj ga razumem in ja, tudi jaz bi najraje.

Zunaj pred tržnico sedi možakar, kakšnih 10 let mlajši je od mene in ima čez pol telesa pravo umetnino od tetovaže. Pravi Polinezijski vzorec tattooja. Malo pokramljava in mi celo dovoli da ga od blizu fotografiram, nato pa me še potreplja in pravi, naj pridem še drugič, da bova šla na Hinano (pivo). Nasmehnem se in grem naprej. Morda pa res še kdaj v naslednjem tednu.

  • Ogledam si še katedralo, ki jo domorodke okrašujejo s cvetjem, saj je jutri v nedeljo maša. Ena od žensk mi pove, da tukaj dajo veliko na okraševanje s šopki in aranžmaji. V en aranžma vložijo tudi po 10.000 PF (80 EUR). Po navadi to delajo 3 ali 4 ženske in prav tekmujejo, katera bo naredila lepši aranžma in na videz bogatejši. Danes sem jih tukaj naštel vsaj dvanajst. Pri tistem pri oltarju je velik aranžma v obliki jadrnice in v njem se ponazarjajo dve veliki črki J in C. Verjetno so vedeli da pridem danes na ogled in so naredile Indigo iz rož in v jadrih moje začetnice . Dovolijo mi, da jih pri delu fotografiram, se z njimi pomenim, potem pa dam nekaj drobiža za cerkev, vsaj za en cvet za naslednje šopke, malo pa gre menda tudi za srečo pri mojem jadranju.

Na terasi enega od lokalov se malo spočijem in spijem Illy kavo, ki tukaj stane 2,50 EUR. Opazujem ljudi, kako si za kosilo naročajo hrano in najcenejši meni tukaj stane 1.890 PF (16 EUR) ter vse do 4.000 PF (cca 35 EUR). Zraven še vsak spije po kozarec francoskega vina ali piva.

Sprehodim se še ob obali in novi marini, ter do avtobusnega postajališča in ko pride avtobus stopim gor in plačam 200 PF ( 1,70 EUR) in se zapeljem do marine. Avtobus je star, dotrajan, demoliran, a kolikor toliko čist. V njem se ne pelje veliko ljudi, verjetno zato, ker je sobotno pozno popoldne.

Pridem na barko in že se počasi temni. Jaz pa spijem čaj in se lotim bloga, nato pa urejanja fotografij in videa. Vse mi bo še prišlo kako prav za razne objave v navtičnih revijah, kakor tudi še kje drugje.

03.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Zjutraj me zbudi alarm na telefonu in ura je šest. Komaj se je pričelo svitati, jaz pa sem že zunaj v kokpitu. Nad sidrišče se je spustila nizka oblačnost, morje je iz modre barve presedlalo v sivo in bolj ko se zaradi vetra delajo 30 cm visoki valovi, bolj se mi zdi ta slika neprijazna. Na krmi se sliši kako voda in krma udarjata skupaj, saj je zaradi vetra veriga nategnjena. Vetrnica se suče in proizvaja elektriko, ki mi jo danes očitno sončne celice ne bodo. Še enkrat se zagledam proti cca 800 metrov oddaljenem pontonu za dingije, ki stoji tik ob marini in si mislim, da bo kar luštno pluti s tem mojim nizkim dingijem do obale.

Po popiti kavi se lotim dela. V kokpit prinesem motorno enoto Rainmana in nato še orodje. Iz motorja moram spustiti olje, kakor tudi gorivo. V dobre pol ure sem gotov, vse je očiščeno, privijačeno in zaprem pokrov. Odprem škatlo, da bi v njo položil Rainmana, ko v njej zagledam ob strani pod transportno peno zataknjeno vrečko. Vzamem jo in v njej so mi iz tovarne poslali majčko Rainman in grab bag vodotesno torbo. Hvala vam! Položim enoto v vrečko, nato v škatlo in zapakiram. Hiter sem. Skoraj 45 minut prehiter. No, bolje da jaz čakam kurirje DHLa kot oni mene. V tistem trenutku me že kličejo po VHF postaji in še sreča da sem bil prej gotov. Spravim to veliko škatlo na dingija in se odpeljem na obalo, na katero prideva oba s paketom malo mokra. Napišemo dokumentacijo in paket odhaja v Avstralijo. Srečno!

Vrnem se do dingi pontona in pogledam veliko motorno jahto, ki je privezana prva do restavracije in bara. Saj je ne bi pogledal drugače, če mi ne bi v oči skočilo ime jahte, Indigo. Grem okoli, jo fotografiram in dva delavca jo že čistita in polirata. No, res je lepa, še lepše ima ime, a je ne bi imel. Ko samo pomislim, koliko stane vzdrževanje in koliko stane marina za takšno jahto. Fijuuuu… In spet kot bi rekel Mujo …. Ima se, može se!

Potem se spomnim, da bi lahko šel do stojnice pri trgovskem centru in si kupil banane, namesto da grem na barko. Prične malo škropiti in razmišljam, če sem zaprl vsa okna na barki. No, je kar je in to bom videl ko se vrnem na barko. Pridem do trgovine in me pritegne velik plakat na katerem piše, da imajo samo danes in v omejenih količinah med drugimi izdelki v akciji roastbeef iz Urugvaja. No pa si ga grem kupiti za en steak, če je res tako poceni. V trgovini ob pultu je že vrsta. Meso je vakumirano in zamrznjeno v skrinjah, pakirano pa od kilogram in pol, do dva kilograma. Vseeno me pritegne in kupim en manjši paket, ki ga bom odmrznil, narezal na porcijske kose in ga vakumiral po dva skupaj, za dva dni. Spet vzamem besedo nazaj, nekaj stvari pa le imajo cenovno ugodnih in ta je res cenovno ugodna. Zame je preveč en paket, za druge pa vidim da je premalo, saj lahko vsak kupi le en paket, a vidim, da imata mož in žena vsak svojo košaro in v njej vsak svoj paket. Verjamem, da se na blagajni ne bosta poznala, če sploh bosta stala skupaj pri isti blagajni. Grem še po banane in na barko.

Na barki danes opravim res drobna dela, katera sem prej zanemarjal, potem pa berem knjigo in zaspim. Ko se prebudim me boli grlo, verjetno sem smrčal in me boli od tega. Danes so me Skandinavci povabili na njihov večer v mesto Papeete, kjer se dobijo vsi skupaj v enem od številnih barov in kakšno rečejo po domače. Čeprav jeziki med sabo niso identični, se menda razumejo. Mene je povabil Norveški kolega, da greva skupaj, a sem se maloprej opravičil, ker se mi ne zdi smiselno, da sem tam en privesek, na koncu pa bodo tako ali tako vsi mrtvo pijani. Sem se jih že navadil. Zanimivo je še to, druženje se začne dosti zgodaj, ob 18 uri. Zakaj? Ker je od 18 do 19 ure Happy hour in plačaš eno pijačo, dobiš pa dve. Po moje bo vsak naročil po pol zaboja piva, da bo vsak imel kasneje cel zaboj, ter da se bodo lahko opili. Včeraj sem opazil, čeprav je bil četrtek, ko sem šel zvečer v marini v enega od mnogih barov na wi-fi, da tukaj avtohtona mladina kar veliko popije. Pije se pretežno točeno pivo, ki je tukaj še najcenejše, a za naše razmere veliko predrago. Berem v novicah, da je tudi Hrvaška podražila pivo in ko preberem, da stane na Hvaru pivo 10 EUR, potem je tu še vseeno veliko ceneje. Welcome to Tahiti!

02.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Zjutraj se z dingijem zapeljem do pontona, potem vstopim v navtično trgovino, da preverim, če imajo regulator za sončne panele. Prodajalec, verjetno lastnik trgovine mi pove, da dobi robo naslednji teden in verjetno bo takrat dobil 30 amperski regulator, trenutno je na zalogi le 10 amperski. Hvala, takšnega imam na barki v rezervi in mi nič ne koristi. Ko že hočem ven, se me spomni, da sem spraševal za sidrno verigo. Pravi naj jo čim prej vzamem če mislim, kajti nekaj jo je že prodal in se boji da bo kmalu pošla. Povem mu, da pridem drugič in grem ven.

Danes moram spet do DHLa, da se dogovorim, da odpeljejo staro napravo, ter jo pošljejo v Avstralijo v tovarno Rainman. Do tja imam kar daleč, kakšnih 5 kilometrov in še toliko nazaj. Med potjo po vročem in žgočem soncu pri 31°C zagledam na drugi strani ceste, a malo na hribčku, trgovino z elektronskimi deli. Vstopim in vprašam po regulatorju, a ga nimajo. Je pa prodajalec zelo prijazen in mi napiše ime firme, telefonsko in naslov, kjer bom to zagotovo dobil.  Prijazni so tile Tahitijci.

Tako pridem do DHLa in se dogovorim, da me jutri pred marino pokličejo in jaz jim z dingijem dostavim paket. Hitro še napišemo sprejemni in oddajni listek, plača pa firma, ki ima z DHL sklenjeno pogodbo. Vse gre kot po maslu.

Od tu grem v mesto Papeete in preko navigacije poiščem podjetje, ki se ukvarja s solarno energijo. Prijazen uslužbenec me sprejme, da roko, se malo pošali, angleško obvlada in poiščeva regulator 30 amperov. Ima dva na zalogi, enega navadnega in enega, ki je boljši in da 30% več energije, ter ima trikratno varovanje pred preobremenjenostjo akumulatorjev. Super, vzel bom drugega. Možakar mi izpiše račun in na njem preračunano v dolarje zagledam cifro 380 dolarjev. »Gospod, samo regulator bi, brez sončnih celic«, mu pravim. On pa meni, da je to točno to kar bi rad, samo regulator. Povem mu, da je pri nas cena takšnega regulatorja točno štiri krat manjša. On pa meni: Dobrodošel na Tahiti, kjer so cene veliko višje kot drugje! Hvala lepa in nasvidenje, mu rečem. Bodo žice  med seboj še naprej zvezane direktno z električnimi sponkami. Dokler jadram ni tako velik problem.

Grem nazaj v center, ter se sprehodim v mestu s tisoči avtomobili, ki se kot jara kača vozijo po glavni ulici. Promet je tukaj res nevzdržen. Sploh ne dojamem, da je tu toliko avtomobilov. Res je peklensko vroče danes in v mestu med ulicami sploh ne zapiha veter, zato se mi zdi, da se bo še asfalt stopil. Stopim v eno od mnogih kavarn in si naročim malo pivo. Bravo, 50 frankov je ceneje kot pri nas v marini, a še vedno stane 4 EUR! Po kratkem počitku in popitem pivu se sprehodim do nove mestne marine, potem pa grem po parku iz mesta in želim si počakati avtobus. Ura je že pozno popoldne in za mano je že 12 prehojenih kilometrov. Avtobusa ni, zato grem dalje. Tako hodim ves čas peš, dokler ne pridem peš do marine in utrujen od hoje ter sonca, komaj čakam, da pridem na barko, da nekaj pojem in se malo spočijem. Danes je za mano po aplikaciji 19,32 kilometra. Zdaj vidim, da sem res malo nor.

Dan je mignil kot bi trenil, za svoje telo sem naredil nekaj dobrega, pa tudi slabega. A važno je, da sem se dogovoril na DHLu. Prav čutim, kako bom šel danes prej spat.

01.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Zjutraj se prebudim kar precej pozno, veliko pozneje kot bi se moral. S kapetanom Norveške barke sva se dogovorila, da greva obiskati nekaj navtičnih trgovin, saj on potrebuje nekaj stvari, jaz pa bi nabavil spajkalnik, če bi bil kje cenovno ugoden, kajti moj stari je pregorel. Vseeno spijem kavo in greva na obalo, kar z njegovim dingijem, potem pa me preseneti in mi ponudi kolo, saj je včeraj kupil sebi in sinu veliki kolesi, saj ima tudi veliko barko ter jih ima kam shraniti, ko bo zapustil ta otok. No pa greva na kolo!

Zapeljeva se nekaj metrov in kolo je res super, ima dober menjalnik zadaj in sploh ni tako počasen, čeprav ima zelo široke gume. Zapeljeva se do prve trgovine, nato pa greva proti JZ v drugo mesto in najdeva celo trgovino z rabljeno opremo. Čeprav je vse res staro, morda se pa najde kdo, ki kaj od tega potrebuje. Jaz kupim le povoščen sukanec za jadra, ki je res poceni, z njim bom zašil tendo, katero je že sonce dodobra načelo in šivi so že prepareli.

Potem greva še v eno trgovino, ki je podobna našemu Bauhausu. No tam pa najdem spajkalnik, ni tako poceni kot kitajski, a ga kupim, ker po navadi se ravno takrat kaj zgodi, ko nimaš orodja pri sebi. V trgovini zagledava še nekaj osebnih tehtnic in se stehtava. Ja, res se pozna drugačna prehrana, kakor tudi to, da se veliko gibljem. Zdaj vem, da ne potrebujem namerne diete, saj gredo kilogrami  sami dol, če ješ drugače kot doma, kjer je ob večerih hladilnik moj največji prijatelj. Preden obrneva proti domu pogledam koliko kilometrov sva prekolesarila in aplikacija nama pokaže da 11,4 km. No ja, potrebno je priti še v drugo stran.

V tem delu Tahitija, je precej nizkih stavb, sicer kar prijetno urejenih, vsekakor pa izstopajo hoteli in resorti, ki so tu postavljeni le za tuje goste. Vozniki avtomobilov so zelo uvidevni do kolesarjev, čeprav moram pohvaliti vse otoke v F. Polineziji, da so tu zelo prijazni ljudje. Tudi tista uslužbenka včeraj ne bo pokvarila moje ocene do teh ljudi. Kjer koli sem hodil je čisto in urejeno. Se najde kakšna malenkost ki pokvari povprečje, a saj je teh malenkosti tudi pri nas nekaj. Kar je bistvenega pomena, se tu počutim varno, pa naj bo to podnevi in ponoči. Tukaj ne zaklepamo več dingijev na pontonu in na barki, kot smo to počeli v Atlantskem delu od Karibov naprej. Tudi barke ne zaklepam več, velikokrat jo niti ne zapiram ko grem z nje na kopno.  Ko so mi o tem govorili drugi jadralci jim skoraj nisem verjel, zdaj, ko sem se sam prepričal, pa je občutek popolnoma drugačen in prijeten.

Vrneva se na v marino in odloživa kolesi, ju zakleneva in greva na kavo. No danes sem po pol leta prvič spil espresso kavo. Pa saj ne morem verjeti, da čas tako hiti? Malo še pogledam novičke v Sloveniji, kaj se dogaja, ker sem ravno na wifi, ki pa ni pretirano hiter.

Popoldne me včerajšnji zaplet s čarovnikom za vodo malo zmoti in ker mi nemirni duh ne da miru, grem narediti vsaj 30 litrov vode v tank, da preverim daljše delovanje in proizvodnjo vode. Motor dela, vse dela in v rezervoar teče iz morja dobra pitna sladka voda. Potem še sperem membrane in ga pospravim.

Moram še v trgovino, ker mi je zmanjkalo paradižnika in banan, zato spet pot pod noge za zdravo srce in grem v Carrefoure. Spet se lepo sprehodim in že v trdi temi pridingiram na barko. Naredim si večerjo in za danes bo dovolj.

Danes moram še kaj napisati za navtične časopise, tiste e-časopise in tiste otipljive. Potem pa bo spet krepko čez polnoč in potrebno bo iti spat.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja