31.05.2018, Hiva Oa, F.P

Pa smo v zadnjem dnevu meseca Maja, meseca v katerem se je kar nekaj dogajalo. Ostal mi bo zapisan kot mesec dooooolge plovbe po delu Tihega oceana, mesec ko sem prišel do prvih otokov Francoske Polinezije, itd.

Danes zjutraj sem odšel po oprano perilo in roko na srce sem prvič res zadovoljen z opranim perilom. Lepo oprano, zloženo, dišeče in vsekakor ne pretirano drago, kot sem pričakoval. 15 kg pranja perila vseh vrst in oblik me je stalo 3.800 PF, kar je cca 31,80 €.

Ko sem pospravil perilo na svoje mesto, tam kjer pač mora biti, sem ga še dodatno zavaroval zaradi vlage, ki je tukaj zelo prisotna. Že tako ali tako imam večino zadev, kot so brisače, posteljnina, boljše polo majice, itd v PVC zabojih s pokrovom, zdaj pa sem dal še nekatere stvari v vrečke. Vlaga se na perilu še prehitro pozna.

Kasneje sem šel v mesto in sama od sebe mi ob cesti ustavi okoli 40 let stara ženska, ki pa me preseneti, saj je imela tiaro za desnim ušesom, kar pomeni da je prosta, da išče moža ali fanta. No fantje, ženske se same ponujajo na otoku sreče in to z dobrim avtom, samo pogledati je treba kje stoji tiara (roža).

V mestu najprej odidem do meni znanih domačinov, kjer na njihovem dvorišču dobim za nekaj P.Frankov sadje, kot so pomelo, banane, mango, papaja, pomaranče,…. Potem skočim še v trgovino po kruh in korenček, ter skočim še na internet, da vidim kaj se novega dogaja v podalpski deželici.

Nazaj grede štopam, saj imam poln nahrbtnik in ustavi mi prijazen domačin s katerim se vpletem v pogovor. Med drugim mi pove, da je veliko moških na otoku odsotnih in odhajajo na delo na razne atole, na Tahiti, ter na druge otoke. Tukaj na otoku je cca  3000 prebivalcev in menda so si vsi več ali manj v sorodu. Na vprašanje kako se potem poročajo pa pravi, da se normalno ženijo, saj je tudi on poročen s sorodnico v tretjem kolenu in to ni več problem. Menda ima tudi on sorodnico, ki še ni poročena, dobro kuha in je poštena, zato mi kar ponudi, da bi se spoznal z njo. Dobra je ta! Pravim mu, da se zagotovo za dlje časa ustavim tukaj, ko bom šel drugič z barko okoli sveta. Ste vedeli da so še v prejšnjem stoletju na tem otoku živeli kanibali?

Popoldne mi na barki mine ob drobnem popravilu boxa v kokpitu, saj se mi je odlomila ključavnica in sedaj je vse funkcionira kot mora. Nato po današnjem zgodnjem kosilu malo počivam, opazujem ljudi, berem, skuham si kavo in poglej ga zlomka, spet je večer, kot vsak dan.

Zvečer moram tudi nekaj delati, torej moram spet napisati kar nekaj strani za novo številko Navtike plus, saj sem spet dobil novo naročilo. Čaka me še nedokončana zgodba eNavtike,… potem pa še nekaj novega za enega novega naročnika. No, očitno se dogaja in ob večerih mi res ni dolgčas.

30.05.2018, Hiva Oa, F.P

Danes bo blog na spletni strani očitno bolj pozen, a kaj naj, če se dogaja?

Že zjutraj je v naš zaliv priplula večja dostavna in oskrbovalna  ladja, ki pride na 14 dni in pripelje naročeno blago za trgovine, gostince, gradbince in seveda za ostale prebivalce otoka. Cel dan se je z ladje raztovarjalo, kamioni pa so vozili blago po cestah otoka.

Dopoldan sem bil spet delaven in sem očistil še desno stran barke nad vodo, kot se reče v nulo, nato pa sem še nazaj montiral reševalni splav, saj sem očistil palubo, da se sveti skoraj kot nova. Splav ima zdaj nove trakove in nove inox nosilce. Uredil sem še nekaj zadev v notranjosti barke, kasneje sem si naredil še solato in po obroku odšel na sprehod v mesto. Tri kilometre sem prepešačil do trgovine, kjer sem kupil najnujnejše stvari in potem sem poiskal wifi ter si v bifeju naročil malo pivo. Želel sem poslati na You tube tri filmčke, a je povezava tako počasna, da ne vem če ni moj IridiumGo hitrejši. Kar hitro me je pošiljanje minilo, zato sem se odločil, da pošljem video naslednjič, ko bo povezava boljša.

Zvečer sva s kapetanom SY  Cajusito odšla na BBQ party, kjer sem bil prvič v družbi s kar nekaj posadkami drugih plovil. Spoznal sem kar nekaj novih ljudi in lahko rečem, da sem se imel lepo. Najbolj me je inpresioniral kvartet, trije moški in ena mlajša ženska, ki so preko dveh kitar in enega bobna igrali lepe francoske pesmi, mlada gospodična pa je zapela tudi kakšno špansko pesem in me res navdihnila. Danes sem prvič poskusil sadež kruhovec, ki so ga nekateri spekli kar na ognju, menda pa se da speči tudi v pečici, če mu dodaš malo olja. Ker ga je tukaj veliko in prosto visi na drevesih, si vsekakor kakšnega uberem in ga prinesem na barko.

Zdaj napišem blog in vam zaželim še lahko noč!

 

29.05.2018, Hiva Oa, F.P

Ker sem šel sinoči prej v posteljo, sem danes zjutraj zato še malo poležal, da se izravna moja kvota spanja. Po kavi sem odpeljal vrečo z umazanim perilom do gospe s katero sem se dogovoril, da mi bo oprala perilo, nato pa sem šel še na bencinsko črpalko, da vidim če je dizel že na razpolago. Seveda so že nekateri avti, ki so v vrsti stali pred črpalko, veselo točili le-tega v svoje jeklene konjičke.

Tudi sam sem odšel na barko, vzel dva kanistra po 20 litrov, vzel še voziček in odšel v nabavo po meni manjkajoče gorivo, dizel. Natočim dva kanistra, ju dam na voziček, zapeljem cca 350 m do dingi pontona, naložim v dingija, se zapeljem do barke, raztovorim, pretočim v glavni tank, nato spet naložim v dingija, se odpeljem do dingi pontona, naložim na voziček kanistra in grem 350 m do bencinske črpalke… in tako ponovim ves postopek 5 krat. Po treh urah sem bil že pošteno utrujen, poleg tega me je zdelalo tudi današnje močno sonce, zato si potem privoščim na barki dobro kavo in nato vzamem še dva modra kansitra za vodo, ki sem si ju sposodil s sosednje barke in grem še 4 krat po 40 litrov vode, le da je ta stacionirana bližje. Ker je voda tukaj v zalivu zaradi del na novem pomolu zelo umazana in motna, nočem več delati vode z desolinizatorjem.

Popoldan še enkrat drgnem raster na barki in čistim pohodno pot po palubi, nato pa na mojo srečo, že ob mraku pride k meni obisk s sosednje barke in spijem z njimi po eno pivo. Še sreča da so prišli, saj ne vem če bi se me drugače dalo ustaviti od dela. Ko so odšli sem si pripravil že zelo pozno kosilo oz. večerjo in nato sem še pospravil ter zložil perilo, ki sem ga pral včeraj na roke.

Ni kaj, dan je bil deloven, šel je v nič, videl nisem nič, utrujen pa sem kot da sem garal v rudniku. Jutri je nov dan in jutri moram v mesto, morda najdem regulatorski ventil za veliko plinsko jeklenko, saj je tu 15 kilogramska aluminijasta jeklenka s plinom vred kar poceni. Vsaj ena stvar, ki se mi ni zdela draga.

 

28.05.2018, Hiva Oa, F.P.

Danes je prvi delovni dan v tednu in verjeli ali ne, sem si sinoči pripravil bujenje na telefonu, saj bi rad bil ob osmih zjutraj na kopnem, ko pride ena gospa, ki obvladuje vse kar popotniki potrebujemo. Jaz potrebujem pralnico oz. pranje perila, potrebujem plin in počasi bom potreboval tudi gorivo.

Ker pa sem se sinoči preveč najedel, sem spal komaj do petih zjutraj, ker sem imel preveč napet trebuh. No sem si skuhal kavo, kasneje sem še zajtrkoval, zato tudi budilke nisem potreboval. Na kopnem srečam to famozno žensko in se dogovoriva za pranje. Jutri pravi da lahko, ker danes ne more, saj se ji nekam mudi. OK, jutri zjutraj prinesem celo vrečo umazanega perila, dobim ga čez dva dni – opranega, posušenega in zloženega. Cena? 300 PF ali 2,51 €/kg.  Če je vse drago ne vem zakaj ne bi bilo tudi pranje. Na Martiniku sem plačal še več po kg. Plina tukaj nimajo v majhnih jeklenkah in bo treba odpluti na Nuko Hivo, tam baje nekdo polni male jeklenke. Gorivo pa lahko dobim po Tax free ceni, a dokument stane 156.000 PF. Halooo, saj nimam tankerja, da se mi to splača. Bom kar natočil v kanistre na bencinski črpalki in jih zvozil na barko, ter plačal tudi davek. Žal tukaj še ni pomola in bencinske črpalke na pomolu, zato je potrebno vso gorivo natočiti v kanistre in zvoziti iz bencinske do dingija in nato še na barko. Danes z dizlom ne bo nič, ker ga je zmanjkalo, jutri ga menda pripeljejo.

Popoldan odstranim s palube rešilni splav, saj sta mi dve rinki na nosilcih spustil rjo, kajti očitno nista bili pravilno galvanizirani in sta zarjaveli, rjava pa je posledično tudi moja paluba. Za prvi dan sem zadovoljen, kajti Cif je delno opravil svoje delo, inox rinke in ostalo pa sem dal v eno plastično posodo in jih zalil s Coca Colo. Jutri pričakujem čudež…

Zvečer sem še povabljen na večerjo, na dober piščančji curry z rižem, ob tem pa spijem še dva kozarca vina, saj se večerja potegne malo dlje. Z možakarjem se še en čas pogovarjava, potem pa le odidem, saj vidim, da mu že vleče oči v spanec. Tudi sam bom šel malo kasneje spati, saj sem zjutraj kar zgodaj vstal.

 

27.05.2018, Hiva Oa, F.P. 

Nedeljsko jutro… in že zjutraj se je pričelo sončno in lepo vreme. Čisto nasprotje včerajšnjemu dnevu in oblačnosti, ki je žal tukaj zelo prisotna.

Takoj po popiti kavi, okoli 9,30 ure sem odšel v mesto, saj je nedelja in želel sem videti kako je tukaj ob nedeljah. Najprej me iz sosednjega hriba pozdravi glasna avtohtona glasba in dim, ki se je valil iz velikega BBQ, ob katerem je bilo kar nekaj moških in ob tej uri že s pivom v roki. Komaj sem dobro prišel na glavno cesto mi kar sama od sebe ustavi prijazna starejša gospa, kasneje sem izvedel, da jih šteje 72 let in me vpraša, če grem v mesto, da me odpelje tja, če želim. No ja, ni kaj, prijaznost je tukaj res vidna vse povsod. Pripeljeva se v mesto, do prvega supermarketa in pred njim sedita dva domačina in igrata na tukajšnje instrumente in čudovito pojeta avtohtone pesmi. Potem grem naprej in pridem do cerkve, a žal maše ni, zato si cerkev ogledam le od zunaj in potem ker sem videl da le-ta nima oken, ker je pač vroče podnebje, naredim fotko ali dve še z notranje strani. Odpravim se še v trgovino in tudi tam so vsi prijazni in več ali manj so vsi praznično – nedeljsko oblečeni. Ko sem šel mimo Gendarmerie, me pozdravi policist, pri katerem sem se prijavil, ko sem prišel na otok in me vpraša kako mi je otok všeč, mi svetuje kaj je potrebno še videti: muzej in grob Paula Gauguina, tržnico z ročnimi izdelki domačinov, morda se povzpeti na hrib do letališča, itd.

V tem lepem in sončnem dnevu naredim še nekaj posnetkov in se vrnem na barko. K meni pride kapetan SY Cajucito, ki ima za mene sveže novice, čeprav je komaj 12 ur kar se nisva videla. Skuham kavo in že steče pogovor, ki je trajal kar nekaj časa. Potem pride na idejo, da bi šla na pico, a ga debelo gledam, saj včeraj zaradi kolena še hodit ni mogel, danes pa bi rad pešačil 3 km do restavracije, kjer pečejo pico. Super! No pa greva in si naročiva pico, ki je kar velika in zadovoljivo dobra, čeprav se mi zdi, da sem jedel do sedaj najboljše pice v Sloveniji. Draga pa kot da sem jedel suho zlato. Pica in pivo staneta 2.750 Pol. Fra. ali 23 eur!

Nazaj vsaj nisva pešačila, saj naju je kar pri izhodu povabila k prevozu francoska družina, ki je s svojo aluminijasto barko sidrana tik ob Indigu in tako mi je minil še en dan na Hiva Oa. Za jutri imam že plane in morda ta teden odplujem drugam, saj so Markezi tudi na drugih otokih lepi.

 

26.05.2018, Hiva Oa, F.P.

Zjutraj me je prebudil dež in oblačno vreme se je vilo skozi ves dan. In danes sem šele izvedel, da na otoku Hiva Oa veliko dežuje in da je njegovo drugo ime, oblačen otok. Vseeno pa je današnja sobota zame malo drugačna, praznična.

Dopoldan sem počistil kar še nisem počistil v salonu, montiral sem nove ročke na izhodne in vhodne ventile, saj jih je nekaj požrla vlaga in sol, nato sem postoril še nekaj po barki in se tako zamotil globoko v opoldanski čas, ko me je na kavo povabil kapetan SY Cajucito, saj kot sem že napisal, sam ne more nikamor zaradi poškodovanega kolena. Nič hudega pač pridem jaz na njegovo barko. Vmes sem si še pisal s SY Zana in se dogovarjal za srečanje, saj so oni še vedno na poti proti Markezom.

Po obisku sem povabil kapetana in njegovo posadko na svojo barko na večerne druženje in na večerjo, a zaradi poškodbe kapetana smo se dogovorili, da jaz nekaj skuham na njihovi barki. Skuhal sem kar na svoji in v loncih prinesel na njihovo barko, kjer sem samo dokončal že začeto kuhanje. Skuhal sem tri vrste rižote: z jurčki, z belušmi in črno rižoto z lignji v črnilu. Prinesel sem tudi vino in pivo. Lepo smo se povečerjali, se družili, spili kozarec ali dva in potem so mi še zapeli Happy Birthday pesem, ter mi podarili eno zapestnico, ročno delo Davida, ki sem jo prejel v trajen spomin. Ja, danes sem praznoval svoj rojstni dan.

Po večernem druženju sem odšel na barko, zdaj napišem še blog in počasi tudi jaz odidem v meževo deželo. Jutri je nedelja in baje se v nedeljo ne sme delati, a že najdem zamenjavo za delo.

Zahvaljujem se za številna voščila preko sporočila in emaila, res prijetno presenečenje, pa čeprav sem dosegljiv samo na satelitskem telefonu in emailu. Hvala ker ste!

 

25.05.2018, Hiva Oa, F.P. 

25. Maj. Včasih smo temu dnevu rekli Dan mladosti in mi, takratni Titovi pionirji smo zvečer na TV gledali še zadnji del vsakoletne serije: Titova štafeta. Bili so to lepi časi moje mladosti,… zdaj pa bi lahko zavrteli še tisto drugo stran serije – Še pomnite tovariši….

Še dolgo pa bo pomnil in si zapomnil 60 dni življenja na Indigu moj kolega Gregor. Žal je danes moral nazaj v Slovenijo, a sem ga vseeno potolažil, da ko prispe domov, bo obkrožil svet, jaz pa ga še verjetno en lep čas ne bom. Od doma do Benetk, Amsterdama in Paname, z Indigom preko Tihega oceana do Hiva Oa, od tu do Tahitija, Nove Zelandije, Dubaja, Zagreba in na koncu spet doma. Evo, pa bo res obkrožil svet. Najino druženje je bilo prijetno, zanimivo in na sploh pozitivno. Če se najde še kakšna takšna oseba, jo z veseljem sprejmem na barko.

Zdaj je sigurno, da bom plovbo nadaljeval sam. Sam sem tudi odšel v mesto, saj sem potreboval nekaj osnovnih potrebščin iz trgovine. Moral pa sem obiskati tudi stojnice domačinov, ki prodajajo sadje in zelenjavo. Če rečem, da je osnovno sadje, banana, pomelo, mango,… zelo dostopno in ceneje kot pri nas v Sloveniji, so ostale cene v trgovini tako drage, kot v najboljših trgovinah sredi Pariza. Za enkrat še ne vem od česa ti ljudje živijo, videvam pa jih v trgovini in mestu, a se mi zdi da so kar dobri kupci v teh trgovinah. Mesto je več ali manj zaspano, vse je narejeno na 33 obratov, torej počasno, ljudje se vozijo z velikimi avti – Pick up tracki, itd. Najbolj zanimive so ženske, saj ima vsaj 90% žensk ki jih videvam, v laseh ali za ušesom rožo, tiaro.

Ko sem se vrnil na barko sem se lotil dela in prestavil skladišče iz ene v drugo krmno kabino, nato pa sem se lotil montaže napajalnega kabla za avtopilota, tako da sem starega eliminiral, da bom imel zdaj v nadaljevanju plovbe mir z napetostjo. Kar nekaj časa je trajalo, da sem potegnil kabel od krmilne konzole, preko zadnjega prekata in krmne kabine do komandne plošče v salonu. Potem sem odprl še display za avtopilota, saj se je steklo potemnilo. Ugotovil sem, da je display potreben zamenjave, saj je očitno, da ga je zažgalo sonce. Zvečer sem si naredil kar pozno večerjo in ker sem utrujen, bom verjetno po nekaj prebranih straneh knjige sladko zaspal.

Slika spodaj – zaliv in sidrišče

 

24.05.2018, Hiva Oa, F.P.

Mirna noč na sidru, nato pa jutranji rituali, ki so že kot vam, tudi meni počasi prišli v navado. Po popiti kavi sem odpeljal Gregorja na kopno, ki je šel v raziskovanje mesta, saj je še samo danes tukaj, jutri pa odpotuje domov. Jaz sem se lotil dela in najprej sem očistil do konca še svojo spalnico, nato sem se lotil predala v kateri imam jedilni pribor, ga očistil, nato opral ves pribor, ga dobro zdrgnil, nato pa še »spoliral«, da je takšen kot nov. Enako sem naredil še s posodo, saj se je med plutjem po oceanu kaj polilo in se je zapeklo na posodo, zato sem enako kot s priborom naredil tudi s posodo. Ko je bilo vse opravljeno je bilo res lepo videti zloženo in sijočo posodo.

Dopoldne je bilo še delno oblačno, nekajkrat je celo poškropilo, zato se mi je zdel idealen čas da naredim nekaj vode za v rezervoar, čeprav mi je bilo kasneje žal, saj je bil filter čisto umazan. A zdaj je kar je. Starega vržem stran, ter montiram novega za drugič, vsekakor pa tega ne bom umazal tukaj v tem zalivu. Ta čas ko se je voda sama delala sem odšel v dingija in se lotil čiščenja druge strani barke. Eno stran je že včeraj Gregor očistil na grobo, jaz pa bom svojo stran očistil na fino in potem se še jutri lotim druge strani in jo sfinaliziram, da bo Indigo spet lep in svetleč. Malo bom še počakal, če bo kaj samo odpadlo s podvodnega dela, nato pa se en dan lotim še tega, kolikor pač bom naredil sam. Po končanem  tri urnem delu sem bil vesel osupljivega rezultata.

Po opravljenem čiščenju in narejeni vodi, sem se lotil popravila nekaterih drobnih zadev kot so zamenjava vijakov na pokrovu od sidrne verige, menjal sem nekatere zaščitne gume, itd,… nato pa sem se stuširal in šel na SY Cajucito, saj je kapetan obležal z zvitim kolenom. Po dve urni debati in obnavljanjem angleščine, sem Irca zapustil in odšel sem na svojo barko, kjer sem si naredil dobro kosilo, nato pa sem se lotil še peke kruha.

Zvečer sva povabljena še enkrat na SY Cajucito na pivo in kašen čvek s celo tričlansko mednarodno posadko (Irec, Francoz in Švedinja), saj sta zadnja dva bila tudi v mestu.

Dan se bo zaključil tako v prijetnem vzdušju in kasneje še spanju.

P.S.- Včeraj se mi je naredil lapsus in sem napisal da smo deset ur in pol narazen, pravilno je enajst ur in pol. Sorči 😁

 

23.05.2018, Hiva Oa, Francoska Polinezija

Saj veste kako to gre, ko sidraš po dolgem času v zalivu z mnogo bark, ki so vse več ali manj preplule ocean in ko pluješ mimo njih te vsi pozdravljajo kot zmagovalca, čeprav so tudi oni enkrat zmagali.

Po sidranju sva si z Gregorjem privoščila malico in kozarec penine. Kar nekaj časa sva sedela in se pogovarjala, kot da se že dolgo nisva videla. Nato malo zaspala in zvečer sva uredila najnujnejše stvari na barki. Po večernem spanju sva se prebudila v nov dan, ki ga spremlja petje petelinov, hrup z drugih bark, gradbišča ob obali kjer delajo valobran in pomole,…

Kasneje je prišla na barko posadka iz SY Cajucita in smo malo proslavili njihov jutranji prihod iz Galapagosa na Hiva Oa, potem pa smo skupaj odšli v mesto, da smo opravili formalnosti okoli prijave pri tukajšnjih oblasteh. Sledil je še obisk v trgovini in seveda smo vsi skupaj odšli še na obvezno Hinano pivo.

Dan je hitro minil, jutri je nov dan in nova doživetja.

Blog bo prihajal morda bolj pozno zaradi tega ker smo narazen 10 ur in pol. No te pol ure tudi meni ne gre v glavo, a tako pač je. Ko je pri vas jutro je tukaj noč pred spanjem.

 

22.05.2018, Hiva Oa, Markeško otočje,  Francoska Polinezija

Kopnooooooo!

Indigo je na sidru, na sidrišču otoka Hiva Oa. Priplula sva v jutranjih urah, zdrava in dobro razpoložena. Pričakal naju je vulkanski otok, poraščen in visok, v vseh barvah in odtenkih zelene in črne. Občutek je krasen. Ker je barka ves čas pospravljena in več ali manj od znotraj čista, ne bova imela veliko začetnega dela, zato bova vzela ohlajeno steklenico penine iz hladilnika in jo odprla in nazdravila uspešni in srečni plovbi do FP.

Še nekaj podatkov:

  • 4204 NM sva preplula čez Tihi ocean
  • 40 dni in 22 ur sva plula neprekinjeno iz Paname do Hiva Oa
  • 30 dni ali 2932 NM neprekinjenega jadranja, saj sva imela še samo cca
    50 litrov goriva
  • 5817 NM preplutih v III. etapi od Martinika (Karibi) do Hiva Oa Francoska Polinezija
  • 3114 NM preplutih v I. etapi od Poreča do Las Palmasa, Grand Canaria Kanarski otoki
  • 3779 NM preplutih v II. Etapi od Las Palmasa preko Atlantskega oceana do Martinika, Karibi
  • 6000 NM še do konca III. etape, Avstralija
  • In še zanimivost… s sabo voziva 7 polnih vrečk smeti! (vem da o tem dejstvu nihče ne razmišlja!) V morje sva metala le organske odpadke!

Spremljajte me še naprej na www.jasminjadranje.si saj se blog nadaljuje.

Pišete pa mi lahko še vedno na oba e-maila!

Hvala vam!

Lep pozdrav, Jasmin & Gregor

 

21.05.2018, Tihi ocean,  41. dan 

41 dan, zadnji dan na Tihem oceanu. Pravzaprav na tem oceanu ostanem še kar dolgo, saj je na njem veliko čudovitih otokov, ki se nahajajo na moji poti. Se je pa pričel zadnji dan prečenja oceana med Panamo in Francosko Polinezijo. Ko se ozrem nazaj, bilo je že zdavnaj, ko sem zadnjič stopal po trdnih tleh, ko sem bil še na kopnem v Panami. Kar malo mi je žal, da se končuje ta več dnevna plovba, ki je bila zame nekaj novega, saj sem prvič imel ob sebi člana posadke, kolega Gregorja.  Samotar, ki plujem sam se težko prilagajam in verjamem, da se je tudi meni težko prilagoditi. A pokazalo se je, da sva se z Gregorjem čudovito ujela in kar žal mi je, da bo Gregor zapustil mojo barko in odletel domov v Slovenijo. V sebi bo odnesel lepo preizkušnjo ter uresničeno željo za okroglo obletnico, »Moj ocean«, ki si ga je tako močno želel prepluti. Vesel sem, da sem mu lahko izpolnil to željo in da so se mu uresničile sanje. Jaz ostajam tu in nadaljujem pot, kako pa drugače kot sam, saj sem tako navajen. Morda se mi na moji poti okoli sveta še kdo pridruži, kdo od jadralcev, ki ga ni strah zemljepisnih širin, ne dolžin in ne več tisoč metrskih globin.

Čeprav je bila ta plovba počasna zaradi vedno večje obraščenosti barke (ne pozabimo, da je bil barka dva dni pred vstopom v Panamski prekop očiščena s strani potapljačev in da so mi menjali cinke), kakor tudi zaradi brezvetrja, zaradi vseh drugih akterjev, ki so bili deležni te plovbe. Lahko le rečem, da je le-ta potekala sorazmerno dobro in da sem zadovoljen z njo. Malo nas je, ki smo prepluli več kot 4000 navtičnih milj v enem kosu, pluli več kot 40 dni in noči skupaj. Za takšne dneve je potrebna dobra logistika, ter dobra psiha.

Pravzaprav sem srečen, da je z barko vse dobro, ter da sva oba člana posadke cela in zdrava. Največ je pripomogel »tretji član posadke«, neumorni avtopilot, ki je kljub temu, da mi je zadal mnogo preglavic, le zmogel ostati na krmilu do konca.  Šele zdaj je v pravi in najboljši kondiciji. Veliko je pomagala tudi kakšna topla in srčna beseda znancev in prijateljev, kakšen nasvet v prejetem e-mailu, katerih sem dobil res veliko, sploh od meni do sedaj ne poznanih ljudi. Hvala vam! Veliko mi pomeni, da sem lahko računal na Sebastjana, ki je vsak dan objavljal tekst za blog, fotko in lokacijo, da ste bili vedno na tekočem, kje se nahaja Indigo in kaj se na njem dogaja. Vedno sem se lahko obrnil na Damjana, Mitjo in Iztoka, ko sem potreboval strokovno ali tehnično pomoč, kakor tudi na Eda, ki je še vedno dežurni vremenar. Hvala tudi drugim, katerih nisem potreboval, a so kot zdravniška in druge ekipe vedno ostali pripravljeni in on-line. In ne nazadnje hvala vsem sponzorjem in donatorjem, da smo s skupnimi močmi postavili ta del projekta do realizacije! Hvala vsem vam, ki me berete in me spremljate na blogu, številke so presegle  pričakovanja.

Danes zjutraj je ostalo še malo manj kot 100 milj do kopnega, do otoka Hiva Oa. Torej lahko upravičeno postavim steklenico penine v hladilnik, da bo primerno ohlajena, po končanem sidranju na omenjenem otoku.

 

20.05.2018, Tihi ocean,  40. dan 

Ura je bila 7:31 zjutraj. Začel se je famozni  štirideseti dan na Tihem oceanu. Torej 39 dni je že Indigo na morju in reže valove Pacifika, kot reže plug še v nezorano njivo. Danes samo nekaj minut kasneje je Indigo zaplul v novo tisočico preplutih milj. 4000 milj je že za njegovo krmo! Wauuu… In danes lahko skoraj zagotovo rečem, pojutrišnjem sva z Gregorjem na kopnem. Lahko si zamislim prizor enega od mnogih filmov, ko mornar sedi na jamboru in ko zagleda kopno, ko se uščipne in je slika še vedno ista, torej ne halucinira, zavpije: »Kopnoooooo!!!« Res mora biti čudovit občutek, čeprav iskreno povem, da me ta in takšna plovba zadnjih treh dni sploh ne moti. Moj vnuk bi mi rekel: »Dedi, 2x še spim pa gremo na morje!« Jaz bi mu rekel drugače, da še 2x spim na neskončnem Pacifiku in nato sidram na otoku Hiva Oa. Ahhh ti Francoska Polinezija kako si daleč. Ni čudno, da se tukaj začne najlepši del sveta in vsak od morjeplovcev ki je že obiskal te otoke je rekel, da so to rajski otoki ter najlepši na plovbi okoli sveta.

Na barki danes ni bilo kaj početi, vse je tako kot mora biti in ker je nedelja se tudi midva počutiva nedeljsko. Sonce je na nebu, ki žari kot žareča krogla. Nad kokpit sva raztegnila tendo, saj bi bila drugače rdeča kot kuhana raka. Še vedno je v senci 29 stopinj Celzija. Veter je spremenljiv, a še vedno dovolj ugoden za plutje proti začasnemu cilju. Nad barko se je pravkar prikazal bel galeb, ki kroži nad barko, kot bi jo želel pozdraviti v temu delu sveta. Nato odide dalje in vsi nadaljujemo svojo pot.

 

19.05.2018, Tihi ocean,  39. dan

Po prijetni in za čuda topli noči, ter pasatom, ki je končno napolnil jadra Indiga, je prišlo jutro. Sicer malo oblačno, z nekaj kapljami dežja, ter s konstantnim vetrom do 12 vozlov. Barka je z vetrom poletela in s premcem rezala valove, ki so se znašli pred njo. Morje je pršilo in kapljice so od časa do časa priletele v kokpit, včasih pa se je kakšen večji val razlil tudi po barki.

Zato pa je bil čudovit pogled na merilce vetra in hitrosti, kakor tudi na preplute milje. Važno je, da se je Indigo premaknil s točke brezvetrja, kjer sva obstala tri dni. Zdaj kaže na bolje in zdaj že optimistično ugibava, kdaj bova na cilju. Okoli poldneva se je pokazalo sonce in tudi plovba tako postane bolj prijazna. Morda me po treh dneh mirovanja spet zmoti iskanje ravnotežja med hojo po barki, saj so valovi večji, barka pa se ziblje na vse strani. Najtežje je kuhati, pa naj bo to kava ali priprava kosila. Ni kaj, spet se moram navaditi na to. Danes je bilo spet nekaj problemov s pridobivanjem elektrike in ugotovil sem, da je dokončno spustil dušo regulator za vetrni generator, ki očitno že kliče po novem.

Do večera se veter ni spremenil in močno upam, da tako ostane še naprej. Prišla je tudi temna noč in danes zvečer ni bilo potrebno pospravljati palic za ribolov, saj danes nisem niti namočil trnka v morje. Le zakaj bi ga, saj imava mesa tune v izobilju. Za pozno kosilo sva si pripravila čudovite kose tune s prilogo in solato, vse skupaj pa sva zalila s cabernetom.

 

18.05.2018, Tihi ocean,  38. dan

Tretji dan brezvetrja na oceanu.

A danes naj bi bilo drugače, vsaj proti večeru, ko naj bi zapihal močnejši pasat. A vendar sem veter začutil že prej, saj je nekje ob 15. uri prvič napolnil plapolajoča jadra. Sicer je bil še nesramno sramežljiv, ni si upal pokazati kaj mi bo danes namenil. No čez eno uro je že spodobno pihljalo in barka je dobila prve slabe 4 vozle na hitrosti, nato več, pa več in… in potem je ena od dveh ribiških palic sprožila znak odvijanja laksa in laks se je odvijal kot nor. Poletim k palici in zategnem zavoro, povlečem. Palica se upogne, a se ne zlomi. Odvito imam skoraj 300 metrov laksa in zdaj vem da je to lahko le tuna ali mečarica. Čakam, če skoči iz vode bo to mečarica, če pa gre v globino, bo tuna. Upira se, vlečem in vlečem. Utrujam jaz njo, utruja ona mene. Vsake toliko časa si spočijem in otresem roko. Spet potegnem, spustim, navijam. Ne vem koliko krat sem to že danes naredil. Palica je ukrivljena in samo čakam da poči. Gregor snema to borbo med ribo in mano. Potem vidim, da ne bo lahka, mislim, da je ne bom potegnil na barko, kajti prej bo počil laks ali pri vozlu na vabi. Nimam upanja da bo to uspešen ulov. Spet vlečem in takrat se začne odvijati leva palica. Zavpijem Gregorju, naj jo prevzame. Tudi on ima enake probleme kot jaz, le da je ta palica in rola močnejša. Počasi se riba utruja in jo vlečem, a ona gre vse bolj globoko. Tuna je, pravim… Nato jo čez nekaj dolgih minut potegnem v kokpit. Kot pravi Gregor, kot bi v kokpit vrgel veliko poleno. Bila je tuna. Gregor še vleče svojo, jaz pa svojo počasi rešujem muk. Kokpit je krvav kot da imava koline. Gregor privleče še svojo tuno do barke, potem jo jaz potegnem v kokpit. Tudi njo rešim muk in ji spustim kri pod stransko plavutjo. Ne moreva se nagledati današnjega ulova. Stehtava ribi in obe skupaj tehtata nekaj čez 14 kg. Wauuu… Nareževa meso, narediva karpačo, nato pa se začne shranjevanje mesa, ki ga res ni malo. Nekaj ga spečem še za danšnje res pozno kosilo in oba sva zadovoljna s svežimi dobrotami, ki jih nama ponuja morje.

Jaz sem že ulovil večjo tuno, Gregor pa ima svojo prvo trofejo. Pravzaprav imava trofeji oba, a največja je, da je veter že pihnil čez 10 vozlov in že spodobno plujeva proti cilju. Zdaj kaže da bo vetra do cilja.

Še malo več kot 300 NM …

 

17.05.2018, Tihi ocean,  37. dan

Drugi dan brezvetrja na oceanu. Sedim v kokpitu in razmišljam, čeprav z očmi zrem tam nekam daleč za krmo. Morje je rahlo valovito, tu in tam se najde kakšen val, ki je malo večji in zaguga barko, ta zaguga jadra, spet pa od tega zaplapolajo, udarijo v prazno,… beda.

Trenutno pač »uživam« v tem zavestnem lebdenju in recimo temu, navideznem obvladovanju situacije. A raje bi imel veter, kot da si domišljam, da me ta droben korak stran od popolnega jadranja in izgubljenega vetra ohranja pri miselni prispodobi, da bo jutri bolje. Verjamem v plimovanje sreče, ki mi je večkrat kazala svoj nasmejani obraz. Prav ta sreča me je do sedaj pripeljala v ta veliki črni biser, Tihi ocean. Globoko vdihnem, kot da bi preizkušal prožnost majice, ki jo nosim na sebi in pogledam na ploter. »Bemti, samo 1,8 vozla se premikam!« Pogledam v zastavico, nekje nad mojo glavo, ki plapola v vetrcu. Spustim pogled do merilnika vetra in pogled na prikazovalnik mi skoraj spusti iz ust še eno kletvico. 3,2 vozla vetra piha v krmo. Presežek!

Pogledam v nebo tega megličastega popoldneva, kjer je sonce kot neka razbeljena krogla samevalo na čistem in brezmadežnem nebu. Nikjer oblačka. Sam pri sebi se nasmehnem in se spomnim kako sem kot otrok in mlad fant odrasel v mestu, daleč stran od morja in vetra. Zdaj pa že nekaj časa drsim z Indigom čez vodne prostranosti tega sveta. Slan morski zrak, veter, ki biča obraz, jadra, ki so napeta a se ne strgajo, svoboda,… in predvsem zaupanje v barko. Zdaj pa dobrih 390 milj pred ciljem, po skoraj preplutih 4000 miljah,  spet nova življenjska preizkušnja, ki preizkuša mojo glavo, moj že 37 dan na oceanu, kateremu ni in ni konca.

Še naprej mi oči počivajo s pogledom iz premca na to mirno in prostrano vodo… Jutri je nov dan in jutri bo zapihal veter… Morda pa res…

 

16.05.2018, Tihi ocean,  36. dan 

Cesar je je rekel: »Cesarstvo za tistega, ki mi priskrbi zdravilo…«

Jaz pa bi danes najraje zavpil: »Ves Tihi ocean za tistega, ki mi pripelje 100 litrov nafte ali priskrbi 15 vozlov vetra!«

No, danes ostaja ocean tam kjer je, saj ni moj, goriva tudi nimam, vetra pa je komaj od 4 do 6 vozlov. Indigo pač pluta, skupaj z vetrom in tokom, okoli dva vozla hitrosti. Kaj takšnega pa še ne, niti v sanjah. Vedel sem, da se bo naredila luknja brez vetra, saj tako kažejo Gribi, ampak da bo pa takole… tega pa ne! Takšno in podobno vreme je napovedano vse do petka zvečer, zato močno upam, da se kje najde vsaj kakšna močnejša sapica, ki naju bo pripeljala do cilja.

Popoldan sem se odločil, da skočim v ta več tisoč metrov globok ocean s plavutkami in masko, ter privezan za barko očistim vsaj en del trupa, morda vodno linijo. Ko sem se potopil pod barko me je skoraj kap, trup so zasedli vsaj 10 do 12 cm dolgi morski podvodni teroristi, ter se res prisesali na trup z neko sluzasto in gumijasto vsebino. Ko sem poskušal to odstraniti s ploščkom, sem takoj videl da je to delo za več ur. To se kar tako na hitro ne da, saj je barka obraščena po celem trupu, kobilici, krmilnem listu,… Gregor mi doda moj podvodni fotkič in fotografiram, a tudi fotke niso ne vem kako dobre. Torej do Markezov plujem v bolj zimskem profilu, kar se tiče podvozja Indiga!

Dan brez vetra in nekaj valov mi mine v delu. Najprej naredim nekaj pitne vode, nato pa zamesim kruh, ter ga kasneje spečem. Kosilo sem tudi pripravil zelo okusno, namesto zeljne solate, ki je pač ni več, jeva rdečo peso iz konzerve, katero sem dobro pripravil in začinil, tako da je vsak dan zmanjka, če tudi nisva ljubitelja te rdeče rastlinice. Na oceanu po toliko dneh pač nisi več izbirčen in ti je na koncu vse zelo dobro.

V noč odhaja Indigo z ropotom jader in guganjem, saj nekaj vala vseeno je… vetra pa niti za vzorec.

 

15.05.2018, Tihi ocean,  35. dan 

Pa se je zjutraj končal 34. dan in začel 35. dan plovbe čez Pacifik… Velik je ta ocean, ni kaj in poleg tega da je velik je zelo spremenljiv. Enkrat je na njemu velik val z vetrom, spet drugič je manj vetra in manj vala… Saj ne vem kaj bi si mislil? Ko sem Decembra in Januarja spremljal vreme, se mi je zdelo, da bo El Ninja poskrbela za močnejše pasate. Pravzaprav je na to z gotovostjo kazalo, saj so bili vsi modeli vremena prav obetavni. No, pa se je zgodilo, da je vetra in vala manj, plovba z obraščeno barko pa je še slabša, počasnejša. Na barko se lepi vse kar plava v vodi, saj je tudi krma, vse do tuša, do koder pljuska voda, vsa obraščena in zelena. Poleg tega se na krmo sesajo nekakšne školjke. Če bi jih bilo vsaj malo več, bi jih lahko naredil na buzaro. (šalim se) Ko sem o tej obraščenosti bral po forumih sem mislil, da se šalijo, zdaj vidim, da je vrag vzel šalo. Ni kaj, na Hiva Oa bo treba v vodo in se dobro lotiti dela, ter očistiti trup Indiga.

Danes je veter popustil in po napovedi bi ga moralo biti več, a komaj da ujamem v jadra kaj več kot 8 vozlov zahodnika. Valovi so nižji, komaj za kakšen meter jih je. Plovba je dolgočasna in po malem stresna, saj je počasna in prav zato je barka na teh malih valovih nemirna. Rezultat tega pa je, da jadra plapolajo in tolčejo kot da bi kočijaž z bičem udaril po zraku. Ni prijetno, a nič ne morem. Verjetno bo to že dolgo plovbo vreme prestavilo še za kakšen dan. Saj nama gre, a te milje počasi tečejo in vedno manj jih puščam za sabo. Še nekaj več kot 500 milj jih je do cilja. V nekih normalnih okoliščinah bi rekel: Mala malica, še 4 dni, tu pa ne vem ali jih bo 5 ali 6.

Je pa to zagato z vremenom polepšal ulov ribe, tokrat res največje, kolikor sem jih ujel, če ne štejem tistih večjih barakud v Karibskem morju.  Tokrat se je ujela »menda« edina živeča riba v Tihem oceanu, … mahi-mahi. Ja kaj pa drugega! A tokrat je bila res velika. Meter dolga riba in vsaj slabih 5 kilogramov težka, mi je delala kar nekaj preglavic, a ker je bila dobro ujeta na trnek, sem jo le uspel privleči v kokpit, ki pa je bil po širini premajhen za njo. Ko sem naredil kar nekaj dnevnih filejev, sem palico pospravil za nekaj časa, saj je mesa dovolj.

Spet je temna noč brez lune in Indigo pluje naprej…

 

14.05.2018, Tihi ocean,  34. dan 

Še en dan med mnogimi na Tihem oceanu. Stanje na barki je  normalno, vetru in morju primerno.

Naš Gregor preseneča sam sebe, čeprav za sebe pravi, da ni knjižni molj in mu nikakor ni dolgčas, saj ves dan teka okoli s fotoaparatom, fotka, piše zapise na roke v modri rokovnik,… Ob večerih pa rad prebere kakšno stran knjige, ki jih premore bogata ladijska knjižnica Indiga. Tokrat si je izbral knjigo z naslovom; Ramzes sin luči. Pa ga vprašam: »Gregor a ti razumeš to knjigo, o čem piše in če sploh veš, kdo so ti ljudje, katere knjiga opisuje?« Seveda mi Gregor pojasni, da vse ve in da on nima problemov z zgodovino. No potem pa mu le povem, da se bo kmalu pisala nova zgodovina, kajti ta stara je zgrajena na trhlih temeljih. Gre pa nova zgodovina nekako takole… Splošno je znano, da so piramide v Gizi visoke, čiste, neporaščene, itd. Splošno je tudi znano, da so našli podobne piramide tudi v Bosni ob mestu Visoko. Le da so te starejše, obrasle, pozelenele in zapuščene. Torej so prve piramide naredili Bosanci in ne Egipčani. Te v Egiptu v Gizi pa so zgradili prav tako Bosanci, oz. Bosanske izbeglice v XII. stoletju pred našim štetjem,  ko so prišle v Egipt z namenom poiskati sonce. (Gregor se smeji kot precepljen). In potem me Gregor vpraša: »In Ramzes je potem Bosanec?« »Ja seveda!« mu odgovorim, to ti je Ramo Zesić (izbjegličko ime Ram-Zes) iz okolice Travnika. (in Gregor spet poka od smeha). No tako, pa sva se učila tudi zgodovino, kajti plovba čez oceane ni samo povuci-potegni jadra…. (vem kaj bo rekel moj sin, če to bere moj vnuk, bo to v šoli povedal, kar je dedi napisal in bom za vse polomije v šoli kriv jaz.) Malo šale mora biti, da je tudi blog drugačen.

In še nekaj… v soboto je imela moja spletna stran in seveda moj blog rekorden obisk. V povprečju je branost tega bloga nad mojimi pričakovanji in spletna stran ima do 340 obiskov na dan. V soboto pa je zaradi tega, ker je nekomu všeč moja spletna stran, moj blog in vse kar počnem, dodal na svoji spletni strani povezavo na mojo spletno stran kot zanimivost. Tako je moja spletna stran v enem samem dnevu dosegla 1132 ogledov! Ufff to pa je številka! Čeprav osebe osebno ne poznam, hvala Posvetu.si

 

13.05.2018, Tihi ocean,  33. dan

Nedelja. Veter je potihnil in piha od 10 do 12 vozlov, temu primerna je tudi hitrost plovbe. Po jutranji kavi vseeno obrnem barko z vetrom, jadra postavim v metulja, ju fiksiram in čeprav plujem malo izven začrtane poti, izkoriščam veter, uporabim val in tok. Malo hitrejše plujem, kot bi po prejšnji nastavitvi jader, ki so bila naravnana v polkrmo. Valovi so malo manjši a razmetani, brez neke forme, kot rad včasih rečem.

Posijalo je sonce in upam, da bodo sončni paneli polnili akumulatorje. Čeprav je sonce, to ni direktno in čez kopico belih oblakov prodirajo sončni žarki, ki niso najbolj uporabni. To se najbolj čuti po zunanji temperaturi, ki pa ni tako močna. Čez dan je nekje 26 do 27 stopinj Celzija, veter pa je bolj hladen kot topel. Zvečer pa te veter, ki ves čas piha v krmo, kar malo ohladi in tudi ozračje pade na 24 stopinj Celzija.

Danes je bil edini dogodek ribičija. Na krmi imam dve palici z različnimi vabami in naenkrat se na eno od palic ujame riba in povleče. Zagrabim palico in vlečem, ob enem pa Gregor vleče drugo vabo na barko, da se mi riba ne zaplete z laksom druge palice. In glej ga zlomka, ko jaz vlečem svojo ribo proti krmi, se na Gregorjevo kar naenkrat zatakne še ena riba in tako vlečeva vsak svojo proti krmi. Žal se 10 m pred krmo, ko se je v vodi nazirala zlato zelena barva mahi-mahija, le ta sname in Gregor na krmo potegne samo vabo. Ni mu bilo vseeno, a po drugi strani sva imela še eno ribo, ki je nisva smela izgubiti. Jaz sem imel tokrat več sreče in na barko potegnem lepega, okoli 70 cm velikega mahi-mahija. Kaj kmalu sem iz njega naredil lepe fileje in že za pozno kosilo sva jedla svežo in sočno ribo. Nekaj jo je ostalo tudi za jutri in pojutrišnjem.

Noč bo očitno mirna in nespremenjena, zato plujeva po nespremenjeni poti in z nespremenjeno obliko jader. Milje pa… Indigo je vedno bližje cilju in pravljična plovba čez Gregorjev ocean se bo kmalu iztekla…

 

12.05.2018, Tihi ocean,  32. dan

Danes je spet eden od tistih posebnih dni. Moram iti malo nazaj, nekaj mesecev, točneje, 19. oktobra 2017, ko sem priletel na Karibski Martinik. Po hurikanski sezoni in delnem pustošenju Marie, sem odjadral čez Karibsko morje do otokov ABC (Aruba, Bonaire, Curcao) in nato čez Kolumbijski bazen do Paname, otokov San Blas, Portobela, Panama kanala, Balboe, Las Perlas otokov, mimo Galapagosa in tega nepreglednega Tihega ocena…. Danes je v tej tretji ruti za Indigom novih 5000 NM! Hja, 5000 milj, ki so bile razburljive, včasih temačne in včasih lepe  s priokusom sladkega, namesto slanega. Ja, to so posebni dnevi, ki štejejo. Upam, da bo Indigo še naprej dobro rezal brazdo Tihega oceana. Tudi tu v tem oceanu je za Indigom že 3389 NM, ki so preplute v vseh teh dnevih brez prestanka…. Dan, noč,.. dan, noč, … sonce, oblačno, dež, veter,….

Sinoči se je veter okrepil in ves čas je pihal z močjo od 17 do 22 vozlov, zjutraj pa se je ob svitu pokazalo temno in oblačno nebo. Zapihal je še močnejši veter s sunki tja do 25 vozlov in valovi so se okrepili in dvignili. Deževalo je kar nekajkrat. Najbolj nenavadno je bilo, ker je pihal pasat z vzhoda, valovi so prišli z JV in tu in tam je kakšen večji val udaril Indigo direktno v bok, torej iz Juga. Kje je tu logika? Včasih prav pomislim iz česa so narejene naše barke, ki jih zvija, lomi, prepogiba in uvija od jamborja do premca, krme in kobilice. Koliko še lahko kljubuje krmilni list v vsej tej količini vode, valovom,… Danes se je izkazalo, da ne dolgo. Kajti vedno bolj in bolj se je spet začel izklapljati avtopilot in ni več zdržal teh visokih valov, valov, ki so se zaletavali z boka, v bok in še kakšen v krmo. Krmilo je delovalo le še za levo pozicijo, v desno ni šlo več. Ko sem dobro premislil, sem zvil vsa jadra in se zapodil v zadnjo komoro barke, kjer je montiran avtopilot. Vedel sem, kje moram iskati in če je z jeklenico za krmilno kolo vse v redu, avtopilot se odziva, potem je problem le mehanski in tudi tega sem kmalu našel. Zaradi valov in pritiska na krmilni list s samo ene strani, je objemni del roke avtopilota malo popustil in krmilni list se je obrnil na eno stran. Moral sem zlesti v komoro, odvijačiti krmilno roko, ta čas pa je Gregor v kokpitu naravnal krmilo in jaz sem hitro privijačil ter zategnil vijaka na roki AP. Zvečer je tudi veter popustil kakor tudi valovi, dež pa je dodobra v tem dnevu razsolil barko in tudi mene, saj sem bil kar dvakrat moker kot miš. Avtopilot je ubogljiv, kot še nikoli.

Noč je, trda in temna, čeprav je na nebu na tisoče zvezd. Indigo reže val proti cilju. Vse bližje je in čez nekaj dni bo kopno na dosegu roke.

11.05.2018, Tihi ocean,  31. dan

Počasi zaznavam utrujenost, ki se v meni kopiči v vseh teh dnevih plovbe. Če bi rekel da nisem utrujen, bi se zlagal. Zjutraj potrebujem nekaj tistih svojih svetlih trenutkov, preden se povzdignem v dnevno življenje. Še vedno mi je sladka razvada moja jutranja kava, pogled za krmo v daljavo, ki je prepluta in ta tišina v kateri se sliši le val oceana. Počasi se zavedam, da je nastopil trideseti dan plovbe, trideset dni, ki jih obkroža nepregledna količina včasih sive, včasih temne, spet drugič pa smaragdne površine morja. V knjigi Karavane avtor opisuje nepregledno in nevarno puščavo in ves srečen stoji v oazi. Enko je z mano, okoli mene nepregleden in nevaren ocean, jaz pa sem na Indigu, edini oazi, ki je varna orehova lupina sredi morja. Kljub temu sem tudi sam srečen.

Milje se vneto odštevajo in vsak dan sva za nekaj teh milj bližje cilju. Danes sem kljub temu, da vem, da se z vrvjo skoraj nič ne očisti trup barke, le popustil in z Gregorjem sva na ta način »očistila« premec, vse do kobilice. Vem, da ni nič bolje, a vseeno je morda občutek boljši.

Veter se je v toku dneva malo okrepil in spremenil je smer. Zdaj že skoraj piha iz čistega zahoda in to je tisto kar si želim, pravi pasat. Avtopilot opravlja svoje delo in zato je plovba veliko lažja. Verjamem, da vse nastavitve še niso nastavljene kot bi morale biti, če ravno včasih preveč pričakujemo od tehnike, da bo ta točno takšna, kot je želja v naših glavah. Še vedno sem akrobat na valovih, ki lovi ravnotežje da se lahko giblje.

Popoldne se mi nasmehne ribiška sreča in prvič v življenju ulovim 92 cm dolgega marlina, ter ga potegnem v kokpit. Lep je s svojo pahljačo. Skoraj mi ga je žal, a tudi jaz imam rad ribo in ker je ni več v hladilniku, bom tudi te vesel, čeprav pravijo da meso mečaric ni najboljše. A to že preizkusim popoldan in spečem ribo, zraven pa naredim rižoto z jurčki. Dobra kombinacija in meni se je zdela riba prav dobra, čeprav sva bila oba z Gregorjem mnenja, da je danes izstopala fenomenalna rižota.

Čeprav nisem bil lačen, se nisem mogel odreči kosu vročega kruha, ki ga je iz pečice pravkar pečenega potegnil Gregor. Še tako vroč, namazan z maslom, se mi je zdel boljši od vsake pečenke.

Pripravlja se noč, še ena izmed tridesetih, ki so že za mano. Indigo reže valove v trdi in temni noči. Pluje brez kratkih ali dolgih luči po široki avtocesti oceana. Pluje svojo pot, pluje pot do cilja…

 

10.05.2018, Tihi ocean,  30. dan

Noč je bila mirna a hladna. Zvečer še mislim da se ozračje ogreva, potem pa proti jutru ugotovim, da brez jakne ne gre. Kakšen jug Pacifika je to? In če je bila noč hladna, je bila vseeno brez vetra, vse do jutra. Zgodnje jutro je ob svitu postreglo s črnimi oblaki in z vetrom, ki se je še samo krepil. To je bil veter, kateri je bil posledica bližajoče se nevihte (squall), katera je v teh področjih kar pogosta, a ne traja dolgo. No ta je Indigo samo poškropila z nekaj kapljami, čeprav si želim obilnega deževja, da mi razsoli barko. Veter je pihal z močjo do 20 vozlov in nekateri sunki so dosegli 24 vozlov, zato je barka kljub obraščenosti dosegla meni dobro hitrost. Tudi valovi so se dvignili in se zaletavali v barko iz JV. No vseeno, veter sem dočakal, vetrni generator je opravljal svojo funkcijo, kakor tudi solarna panela, ki sta dobivala dovolj sončnega dotika. Morda bom imel danes več elektrike.

Okoli poldneva veter in valovi odidejo drugam in Indigo ostaja brez pogonske sile, zato smo spet počasni. Če sem še prej, ko je barka bila hitra, imel upanje za kakšno ribo roparico, sem tokrat vedel, da verjetno do večera nimam šanse, da se kaj ujame na vabo. Danes bo na jedilniku še zadnja sveža zelenjava, namesto ribe pa bo konzervirano meso in razni dodatki, ter priloga. Še sreča, da sem se res dobro založil z raznovrstno hrano, tako da v enem tednu nimam enake priloge ali česa drugega. Hrane imam na barki še za dve prečenji čez Pacifik, tako da žejna in lačna zagotovo ne bova in ne moreva biti. Le z Gregorjem sva ugotovila, da so ananasovi kompoti iz Paname veliko slabši kot kateri koli iz Slovenije. Svežega sadja že nekaj časa nimava, zato pa ga bo v izobilju, ko prideva v Francosko Polinezijo.

Zvečer je zapihal veter, a ni ga bilo toliko kot bi si ga želel, a tudi 12 vozlov je bolje kot 10 vozlov, zato je Indigo le malo pospešil in upam, da bova imela jutri dopoldne boljši povpreček preplutih milj.

Na barki se ne dogaja nič posebnega, vzdušje je kljub temu, da se je danes začel že trideseti dan na vodi brez kopnega, dobro in počasi se že veseliva, da bo čez nekaj dni pred nama otok Hiva Oa.

 

09.05.2018, Tihi ocean,  29. dan

Če  sem še sinoči pričakoval za današnji dan več vetra, je bilo to pričakovanje samo na podlagi napovedi. Današnja sveža napoved in točka lokacije mi razjasnita stanje, ki kaže na to, da še danes ne bo več vetra kot 10 vozlov. Konec dneva lahko rečem, da ga je bilo povprečno 8 vozlov, valovi pa so bili komaj pol metra visoki. Če upoštevam faktor, da se v tem oceanu nabira nesnaga na trup barke vsak dan več in več, potem je Indigo kar preveč zaraščen in seveda s takšno zaraščenostjo ne morem biti hiter. Indigo pluje kakor hitro pač lahko pluje.

Še en problem je nastal po teh dveh dneh brez vetra. Kljub soncu in dvem sončnim panelom je zvečer pokazal indikator akumulatorjev, da je skladišče energije premore še samo 30% energije. Če vetrni generator ostane tiho tudi to tretjo noč, potem se avtopilot ne bo imel iz česa napajati. Ni bilo druge in danes sem priznal poraz ter za eno uro prižgal motor, da sem vsaj nekaj dodatnih amperov spustil v skladišče energije. Več si ne upam, saj sem na špar programu, kar se goriva tiče.

In kot sem včeraj napisal, vsaj jutri pričakujem veter, če ga že danes spet ni bilo. Cilj je še daleč, šele danes ponoči gre enica stran in tisočic ni več. Zato nama ostaja do cilja še samo trimestno število…998 NM.

Dva dni vlečem za sabo dve različni vabi in tudi danes ni bilo nobene ribe. Pravzaprav bi bil vesel tudi mahi-mahija. Zato pa je na krovu Indiga vsaj dobra volja in zdravje ter optimizem, da bo jutri bolje.

 

08.05.2018, Tihi ocean,  28. dan

Če je še sinoči zapihal močan veter, se je ta proti jutru popolnoma umiril in razvila sva skrajšana jadra v popolno celoto. Umiril se je val, umirila se je barka. Le Gregor se ni, ker je bilo komaj za 8 vozlov vetra in le-ta je kvaril njegove načrte za naprej. Veter je vztrajal v svoji šibkosti in posledično je postalo tudi morje vse manj valovito, tako da sva popoldan imela komaj meter vala. Barka pa ni šla nikamor, pogled na hitrost barke naju je spravila v slabo voljo in vse sva prepisala temu, da je zaraščena po trupu. Iti v vodo na tej nekaj tisoč metrski globini in očistiti vsaj delno nesnago in morda kasneje malo hitreje pluti, tudi to je bilo vprašanje. Odločitev o tem ni padla in plujeva naprej tako kot je. Torej bistvo vsega je priti na cilj, če tudi dva ali tri dni kasneje, kot je bilo po planu.

Popoldan sva se na temo čiščenja barke v globoki oceanski vodi nasmejala, saj sta morda kakšnih 200 metrov za Indigom plavala dva velika kita. Kar ne morem si zamisliti kako bi bilo če bi se srečali iz oči v oči v vodi. Midva plujeva na zahod, ona dva sta plavala na sever in lepo zajemala zrak, in ga kot gejzir spuščala v zrak. Potem sta se po nekaj kratkih minutah potopila in nisva ju več videla. S časom se tudi teh živali navadiš in nisi več tako vzhičen ob vsakem srečanju z njimi, kot se je to dogajalo prvič ali drugič.

Ker je bila plovba več ali manj umirjena sva imela možnost jesti z mize. Zato sem skuhal pire krompir in popekel zelene šparglje ter jih pokuhal še v rdeči omaki, katera se ne bo polila po barki ob nizkem valovanju. Po kosilu pa sem iz skrite ladijske zaloge potegnil steklenico Undurraga, čilskega Cabernet Souvignona, katerega sva po 1 dcl spila iz steklenega kozarca na peclju. Včasih se je treba tudi pocrkljati in potem pozabiš, da si večkrat zaradi vetra in valov jedel kar na kolenih in lovil ravnotežje, da je hrana ostala v krožniku. Še enkrat se je izkazalo, da je kuhinja v hotelu Indigo, ki premore nešteto zvezdic na nebu,  vedno dobra in  kvalitetna, kar se izkaže po praznih krožnikih.

Zvečer je bilo stanje z vetrom enako, le valovi so nama včasih ponagajali, saj se je tu in tam našel kakšen večji val, ki je po malem spreminjal plovbo Indiga. Jutri po napovedi pričakujeva več vetra in zato tudi hitrejšo plovbo, danes pač nadaljujeva s tem kar imava.

 

07.05.2018, Tihi ocean,  27. dan

Ocean…. Res je velik, morda zdaj po skoraj slabem mesecu plovbe brez prestanka in po že preplutih 3.000 miljah se vprašam, če sem sam na njemu. Pravzaprav se zavedam da nisem sam in da ne plujem sam. Ocean je kot široka cesta, ki nima konca in se nikoli ne konča. Vem tudi, da vse jadrnice večinoma plujejo v isto smer, a nikoli nobene ne srečam, nikoli nas nobena ne prehiti… no ja, saj nas ne more, kljub temu, da se zavedam, da sem tokrat počasen, sem očitno še dovolj hiter.

Dan kot vsak drug, ki se začne z dobro kavo in nadaljuje z dobro knjigo. Okoli mene sama voda in če je kot danes, ko sta se veter in val malo umirila, potem je to razlog za lep dan. Danes je potrebno spet narediti nekaj vode, saj je že kakšnih 10 dni nisem in ker zmanjkuje pitne vode, se res lotim dela in v dobrih dveh urah in pol pridelam 40 litrov pitne vode in 120 litrov vode za v tank, ki bo služila za kuho, kakšno pranje, itd. Tudi danes je vse lepo steklo in še dobro sva s štirimi vozli jadrala med delom, tako, da ni nekih velikih zaostankov zaradi tega.

Popoldne je veter še malo padel dol, kakor tudi valovi in jadranje je postalo že kičasto. Zvečer pa sem že nič kolikokrat razmišljal, da bi jadra malo zvil za nočno jadranje, takrat pa zapiha veter s sunki do 22 vozlov in spet jadram bolj športno. Še ena noč je pred nama in jutri bo spet še ena….

06.05.2018, Tihi ocean,  26. dan

Nedelja. Čeprav je nedelja na oceanu, bo danes na mizi ali v rokah juhica z rezanci, pa če ravno bo to juha iz vrečke. Po juhi sem šel še zamesiti kruh in ko sem ga spekel sem si rekel: »Jasmin, takšnega pa še nikoli nisi spekel na barki.« Spomnim se, ko sem bil že na plovbi po Atlantiku in potem še po Karibskem morju, sem marsikoga spraševal, če peče kruh ali če ima kakšen  dober recept zanj. Pa sem dobil neke namige, nikoli pa nič konkretnega iz česa sem sklepal, da malo ljudi peče kruh iz enega samega razloga, ker imajo naše plinske pečice po navadi samo en sredinski gorilnik in potem če ne znaš peči kruha, pač žgeš testo.Ko je prišel na barko Gregor, je pokazal kako ga on peče in mu je lepo uspel, čeprav sva skupaj kombinirala sestavine, kajti tudi on nekaterih ne pozna in ne uporablja. Bom pa jaz predstavil svojo peko kruha:

750 gr bele moke
2 čajni žlički suhega kvasa
¼ čajne žličke sode bikarbone
2 čajni žlički sladkorja
2 čajni žlički soli
4 čajne žličke zdrobljenih lanenih semen
4 čajne žličke olja
6 dcl mlačne vodeVse skupaj premešam, zgnetem v homogeno maso in ko se mi ne lepi več na prste pustim pokrito s kuhinjsko krpo počivati da vzhaja kakšno uro. Nato vse še enkrat pregnetem in dam na peki papir, ki je že na pekaču, spet pokrijem in vzhajam še pol ure. 2x zarežem po testu z nožem in že je pripravljeno testo da kruh postane. Zdaj pa moja dobra izkušnja. Jaz imam v pečici dva tanka pekača, katera postavim enega na drugega, ter ju postavim na drugo zarezo v pečici, torej nekje 8 do 10 cm nad plinskim gorilnikom. Spodnji pekač tako prevzame funkcijo zaščite srednjega gorilca za plin, prostor med enim in drugim je toplotna komora za zgornji pekač na katerem je peki papir in na njemu kruh. Pečem ga nekako tako: 10 min na polnem plinu, nato še 40 minut na 2/3 moči plina. Kruh bo garantirano pečen in boljši, kot ga lahko kupite v bilo kateri trgovini…. Nikakor pa ne sredi Tihega oceana. Dober tek!Indigo še vedno pluje v smeri do Markeških otokov Francoske Polinezije. Vreme je bilo danes sončno, valovi še vedno udarjajo v polkrmo Indiga z JV. Piha pasatni veter z JV z močjo 14 vozlov s sunki do 18 vozlov. Preostalo nama je nekaj manj kot 1300 NM do cilja. Danes sem snemal vodni del trupa v morju in se zgrozil, kako zaraščen trup ima Indigo od mikroorganizmov in raznih prisesalcev. Nekateri so dolgi celo več cm in so prozorni ter se s seski prisesajo na barko. Upam, da jo ne bodo pojedli. Jaz sem se prisesal na svoj kruh in sem ga že pol zmazal.

 

05.05.2018, Tihi ocean,  25. dan

Jupiiii! Vikend je!

Sobota je in avtopilot je deloval celo noč. Pa saj ne vem kako bi se lahko človek še bolj veselil. Velika stvar, ki pomeni veliko, v tem trenutku največ. Kdor tega ni izkusil na dolgih plovbah sploh ne ve, o čem govorim, o čem pišem.

Jutranja zarja je nekaj najlepšega na morju. Obarvana v teh čudovitih barvah, ki obdajajo ta ocean in ga prikažejo še bolj mogočnega kot je že. Lep je, kljub temu da se je veter malo umiril, valovi pa še ne. Valovi so razmetani na vse strani, nekateri večji, nekateri manjši. Spominjajo me na mojo jutranjo frizuro, ko se zaležan zbudim. Čudno je to, ko že vse kaže, da se umirja od nekod priletijo valovi, vedno višji in tu in tam nekateri bočno zelo močno udarijo v barko in se prelijejo čez njo. Postaneš moker, a vseeno zbran in miren. Plovba se nadaljuje, sam pa se samo preoblečem.

Danes sva si vzela čas za počitek, za lenarjenje ter sva dobesedno uživala v prvem dnevu vikenda. Jaz sem bral knjigo, Gregor je še vedno nekaj pisal in fotografiral. Nato me je še sam prosil za eno dobro knjigo iz moje knjižnice na barki in seveda ko jo je začel brati je pri nama v kokpitu naenkrat ostal bralni kotiček. No ja ne za dolgo, saj sem kaj kmalu ugotovil, da je knjiga lahko tudi dobro uspavalno sredstvo, pri katerem gredo oči zagotovo skupaj, tudi če si tega sam ne želiš. Gregor je zaspal kot majhen otrok.

Prišel je čas kosila in kuhati v valovih je res pravi podvig. Barko premetava in jo rola, jaz pa stojim na široko, se upiram in iščem naslon, da me ne odnese na drug stran barke. Štedilnik je ves čas v gibanju in se pozibava kot zibelka za dojenčka, na njem pa posodi v kateri se vse kuha in peče. Skuhal sem čudovit riž z nekaj zelenjave, ki se je čudovito podal k pečeni ribi. Ribo sem spekel za prste oblizat,… sočna, ravno prav pečena in predvsem dobra. Naredil sem tudi solato iz svežega zelja, ki sem ga na tanko narezal z nožem v tej zibajoči barki. Dodal sem fižol iz konzerve in vse dobro začinil, ter dodal čudovito oljčno olje. Odprem omarico za krožnike da postrežem s kosilom in takrat val zadene barko v bok in da ne bi krožniki poleteli ter se razbili, vse zagrabim z rokami in z dlanmi tiščim v omarico. No ja, potem pa je poletela svobodno stoječa in leteča solata na drugo stran barke. Skleda iz melamina poči na tri ali štiri dele, solata  pa na tla, na preprogo,… Najraje bi se ugriznil za rit od jeze! Ostal sem brez solate, brez posode, ki me spremlja že vrsto navtičnih let, poleg tega pa imam mastna tla od olja. Preklinjam kot star kočijaž in nekako na hitro očedim barko po tleh, dokončam kosilo ki ga pojeva brez solate, kajti ta je letela iz mojih tal direktno v morje.

Zvečer se morje kar precej umiri, veter pade na 12 vozlov in barko obrnem z vetrom ter naredim metuljčka. Na sprednjem jadru imam tangun, glavno jadro oz. bum pa privežem z vrvjo, da ne bo opletalo. Ker je barka zelo poraščena z algami in nekakšnimi Pacifiškimi priseski, naju to upočasnjuje za cel vozel, a vseeno plujeva z zmerno hitrostjo. Pogovarjava se o okvirnem prihodu na Hiva Oa, saj mora Gregor takoj po pristanku domov in v službo. Upava, da bova imela vsaj zmeren veter do konca te plovbe. In spet je tukaj noč in spet črtam še en dan na oceanu.

 

04.05.2018, Tihi ocean,  24. dan

Saj ne vem kje bi začel pisati? Kot da se Eol poigrava z barko, Neptun jo kali, mene pa On zgoraj preizkuša, koliko živcev imam še v sebi.

In ko že mislim, da sem doživel vse slabo kar moram doživeti na svoji poti čez Pacifik, mi spet zagode elektronika.  Spet ta avtopilot! Do včeraj je bil še v redu, ko pa se je veter dvignil tja do 27 vozlov v konstanti in potem še sunki malo manj kot 32 vozlov,… No to pa je potem drugače kot je bilo prej, tisto lahkotno jadranje za avtopilota. Tudi val se je dvignil in očitno mu je že ta predstavljal drugo in drugačno dimenzijo v delovnem okolju.

Ker nama avtopilot ni bil v pomoč, sva si morala biti midva drug drugemu v oporo in tako sva se menjavala na vsaki dve uri, da sva lahko vozila…. Na roke!  1650 NM je še pred nama! Ojoj!

Ni prijetno to početi čez dan, niti čez večer, kaj šele čez celo noč. A nič nisva mogla, sprijazniti sva se morala, da bo danes tako, jutri poiščeva napako in rešitev. Pa tako lepo je delal nekaj zadnjih dni!

Zjutraj brez kave in zajtrka začneva z delom. Gregor vozi barko jaz iščem napako. Plazim se v zadnji prekat barke, gledam, iščem, nič ne najdem. Potem pregledam kable in stike…vse v redu. Potem dodam še en kabel za električno napeljavo, morda je kabel pretanek. Nekajkrat celo popraviva nastavitve,… ne dela. Kličem Iztoka v Slovenijo in ko izrabimo vse možnosti, ko se že skoraj predamo in vdamo v usodo, se vseeno malo kasneje še poigram z servisnimi nastavitvami in glej ga zlomka, avtopilot je začel opravljati svoje delo. Do večera je delal dobro, upam, da bo tudi čez noč in vse do otoka Hiva Oa, kjer naju že čakajo vroče Polinezijke v kiklcah od listja, nedrcom iz dveh polovic kokosovega oreha, rožo za ušesom in s svojo temno rjavo kožo. Uff, grem nazaj spat in sanjat….

PS- veter se je malo umiril, valovi tudi, midva pa vsekakor tudi… in jadranje spet postane užitek…

 

03.05.2018, Tihi ocean, 23. dan

Zgodaj zjutraj okoli 5.30 ure naju je dosegel nenapovedan in precej močan veter. Hitro sva skrajšala jadra in  se čudila temu dogodku. Veter se je iz 18 vozlov dvignil na 27 vozlov in imel največji sunek, ki je ostal na wind instrumentu 31.7 vozla. Pravzaprav veter ni bil največji problem, saj skrajšaš jadra in jadraš dalje. Veter je za sabo potegnil visoke valove in nekateri, redki so bili podobni zidu. Valovi so prihajali kot doslej iz JV in so poleg zibanja barke večkrat skoraj ustavili Indigo, da sem pomislil da stojimo.
Čez dan se situacija ni skoraj nič popravila in vse ostaja enako, tako da sva v istih razmerah tudi v tem večeru. Očitno sem sam poln adrenalina in ne morem spati, zato sem ves čas zunaj in poskušam najti najboljši kompromis med vremenom in plovbo.
Po vremenski karti nama kaže na izboljšanje, a zadnje čase nisva več prepričana če napovedi držijo. To pa vsekakor javim in napišem jutri.

 

02.05.2018, Tihi ocean,  22. dan

Današnji dan je postregel z oblačnostjo, ki se je v poznem dopoldnevu razkadila in kasneje je le posijalo to dolgo pričakovano sonce. Na barki se do 16.30 ure ni dogajalo nič posebnega. Jaz sem ob tem času pripravljal in kuhal današnje kosilo, Gregor pa je fotografiral detajle valov. Kar naenkrat se je slišal zvok role in laks se je hitro odvijal. Ker sem bil jaz v barki in v kuhinji, je za ribiško palico prijel Gregor in več kot elegantno v kokpit potegnil več kot 60 cm velikega mahi-mahija, katerega sem samo v nekaj minutah spremenil v štiri velike in čudovite fileje, ki so romali v hladilnik. Za danes je kosilo razdelano, a že jutri bo na meniju spet riba.

Vreme ostaja isto, sončno do večera, brez dežja. Veter je konstanten in valovi so enaki kot so bili včeraj. Menda bo tako ostalo do petka potem pa se malo umiri. Še vedno plujeva dokaj počasi, a razmeram in barki primerno, saj naju valovi rolajo levo in desno. Poleg tega sva imela v vodi podvodno kamero in kar osupnil sem, koliko alg in drugih organizmov se je nabralo na trup barke, ki jo še dodatno upočasnjuje. Če želiva spremeniti smer plovbe ugodiva valovom in rolanju, izgubiva pa veter in hitrost in kot bi rekli na jugu… Uvijek ne valja!

 

01.05.2018, Tihi ocean,  21. dan

Živel 1. Maj!

Danes berem, da ste v Sloveniji obsijani v soncu, povsod so pikniki, druženja, obiski,…  Iz sonca naredite posebno doživetje. Tukaj na oceanu pa je vse enako, čeprav je tudi tu sončno. Tudi jaz bi imel piknik in si spekel čevape,…. mmm kaj bi dal za kakšen dober kos pečenih in mehkih sv. rebrc…. Pa tega ni. Zato pa se spomnim kako zanimiv dogodek je bil prehod iz severnega oceana v južni ocean. Kakšno posebno doživetje, ko vidiš na ekranu št. 00.00.000, danes pa sem že z barko globoko na jugu, skoraj na osmih stopinjah. Tudi to je bil praznik.

Čez dan je vreme toplo, tudi če ni ves dan sonca. Noči pa so hladne, pa čeprav piha veter bolj z juga oz. JV. Pričakoval bi topel veter, ne pa da sem ponoči v poletni jakni z dolgimi rokavi.

Tudi današnji dan dejansko ni drugačen od drugih dni. Veter je še vedno konstanten in piha do 20 vozlov, valovi so okoli 2 m, vsake nekoliko časa pa prihrumi kakšen večji val. Tako je bilo tudi ponoči, ko je Indigo z boka zadel močan val in takrat je barko ustavilo, prestavilo in prepričan sem bil, da je barka zadela v nekaj trdega. Vse kar je bilo zloženo za sedeži v salonu, na policah, vse karkoli ni bilo pritrjeno je poletelo po zraku in pristalo na tleh. No pa je bil samo val, ki je zmešal tudi našega avtopilota, kateremu smo potem morali pomagati, da je spet zaplul v svojo začrtano brazdo.

Ker danes ni bila na jedilniku riba, sem spekel palačinke in sva se malo posladkala. Včasih prav paše.

Noč je polna zvezd, veter je še vedno konstanten, morje pa se je kot je bilo napovedano malo dvignilo. Če ne bo kaj hujšega, bo tako kot je kar v redu. Raje imam takšne razmere kot brezvetrje, ki si ga tokrat ne želim, saj sem na minimumu z gorivom, do konca pa je še 1791 NM. Še dobro, da proizvajam in imam dovolj elektrike za avtopilota in vse ostalo kar je na barki. Končuje se še en dan…

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja