30.04.2018, Tihi ocean,  20. dan

Zadnji dan meseca Aprila. Zame vsako leto, eden od lepših dni v letu s posebnim razlogom. Tokrat sredi Pacifika.

Kar nekaj sporočil sem prejel od bralcev bloga z vprašanjem, kaj počnem ta čas ko sem na oceanu. Pravzaprav če je vse v redu z barko in če so vetrovi konstantni, nič kaj posebnega. Lahko pa napišem par vrstic najinega urnika v dnevu.

Noč imava razdeljeno po 4 ure in sva na t.i. straži ali dežurstvu. Eden od naju spi, drugi dežura, pravzaprav pa je to bolj namenjeno spremljanju moči vetra, valovom, da lahko pravočasno skrajšava ali razvijeva jadra. Včasih nama je vmes zagodel na visokih valovih avtopilot, zdaj odkar sem ga popravil, pa se nama tudi to ne dogaja več. Za varnost pred ladjami skrbi AIS in tako naju čuva, da se ne zaletiva s kakšno veliko ladjo, ki pa jih je tukaj na tej poti zelo malo. Vseeno pa posebna previdnost ni odveč.

Najin skupen dan se prične ob 8. uri zjutraj. Gregor najprej zajtrkuje, jaz pa najprej skuham kavo za oba in jo počasi in z užitkom spijem, potem pa še jaz zajtrkujem nekaj malega. Kasneje pregledava naprave, če dobro delujejo, preveriva »tako na uč« ostali del barke če je vse v redu, potem kaj napiševa, jaz berem kakšno knjigo, se pogovarjava, malo pošaliva in že je čas za sadno malico, katero pač po zmožnostih izberem jaz in pripravim. Danes recimo je po njej Gregor zamesil in spekel kruh, ki ga izmenično zamesiva in delava vsak po 1x. Potem okoli 15. ure sledi popoldanska kavica in vsakemu ponudim po 3 piškotke, da se malo pocrkljava. Okoli 16. ure grem kuhat in pripravljat kosilo, ki je odvisno od tega, če imava ribo, če je ni, potem se znajdeva drugače. Dejansko pripravim glavno jed (riba in priloga) ter solato, največkrat iz svežega zelja, dokler pa je bil še paradižnik in paprika, sva pripravljala tudi takšne solate. Ko nama poide še zelje, ki najdlje zdrži od zelenjave, bova jedla fižolovo solato s čebulo. Če jaz kuham kosilo, potem Gregor umije in pospravi posodo, ali pa obratno. Včasih se po kosilu posladkava s kozarcem vina, kakšnim pivom in kasneje še s koščkom čokolade, da nama ne pade sladkor.

Vmes še loviva ribe, opereva si kakšno majčko ali drugi kos oblačila, pospraviva, pometeva,… v glavnem nikoli nama ni dolg čas. Če pa veter vmes spremeni smer ali jakost, se poigrava z jadri in jih nastaviva na optimalno dolžino. Predvsem vse temelji na varnosti, na optimalnem seštevku obremenjenosti barke in njene teže, ter gledava na to, da nama v teh valovih ob sunkih, nagibu in še čem ne pade jambor.

Zvečer opazujeva čudovito nebo, morje, Luno in potem grem napisati blog, izberem kakšno fotko, pošljem vse to Sebastjanu, da vam to objavi in že je tu večerne dežurstvo. Dan se končuje in s tem sva vsak tak dan bližje svojemu cilju. Predvidevava da bova 34 do 36 dni na plovbi, na morju brez postanka, kopnega, brez civilizacije. Zato je bistvenega pomena, da imava »pošlihtani« glavi, da nama psiha dobro deluje in predvsem, da sva fizično zdrava.

Vesel sem, da sva se z Gregorjem ujela, da se imava lepo in da se oba spoznava na svoje delo in dolžnosti. Če tega ne bi bilo, bi lahko bilo jadranje mučno, sploh za mene, ki sem ves čas jadral sam.

 

29.04.2018, Tihi ocean,  19. dan

Včasih imam kar problem kaj napisati za nov blog. Pa ne zato, da se mi ne ljubi, ampak enostavno je današnji dan ena čisto navadna nedelja, v kateri se ni zgodilo nič posebnega. Zakaj spet pisati o vetru, pisati o valovih in morju? Kaj preveč si izbirati tega ne morem, dobim kar mi pač pripada.

Riba tudi danes ne grize. No, vsaj pri meni ne, ker lovim tuno. Na krmi imam montirani dve palici in na vsaki sta različni vabi. No pa se je na eno le nekaj ujelo in naznanilo z odvijanjem laksa. Kot b hotela palica povedati, da naj že nekdo pristopi k njej, ter potegne ribo na barko, saj je ta kalila siesto. Ker je bil Gregor najbližje pri palici, začne vleči in se boriti z ribo. Vleče, popušča, spet vleče in riba se potopi v globino ter plava. Vem, zdaj bo težko, moral bi jo spraviti na površje. Gregor spet navija a mu popušča zavora, zato mu jo med vleko laksa še bolj pritegnem in zdaj gre lažje. Počasi vleče in ne popušča, zato kaj kmalu na palubo privleče več kot pol metra dolgo zlato ribico, samičko mahi-mahi. Bravo Gregor, postal je pravi Pacifiški ribič! Ribo hitro zavijem v mokro krpo (po priporočilu Branka H.) tako da se v krpi riba umiri, ne skače po kokpitu in tudi le tega nimam več umazanega in krvavega. Ko ribo očistim, jo filiram in imam lepe štiri velike fileje. Torej sta dva topla obroka spet priskrbljena.

Danes je noč polne lune. Ta lepo sveti in Indigo pluje v svetli noči, še eni manj, do cilja… Pravkar mi Gregor pravi, da je števec za milje javil, da sva zapustila 2000 milj do cilja, torej je zdaj prva številka 1 – 1999 NM in še pada….

 

28.04.2018, Tihi ocean,  18. dan

Danes zjutraj ob 7,30 po našem času se je končal 17. dan plovbe po Tihem oceanu in prav tu, nekaj ur  kasneje že v 18. dnevu se je na številčnici pokazala številka 2.134 , kar pomeni še 2.134 NM do cilja. To pa je številka, ko sem preplul Atlantik od Sao Vicente (otoki Kabo Verde) do Bridgetowna (otok Barbados – Karibi). Torej, 17 dni že plujem, za sabo imam 1.962 NM, a pred sabo še imam razdaljo enega Atlantskega ocena.  Ufff….  Danes ponoči bo Indigo šele nekje na polovici plovbe od Paname do Markezov.

Dopoldan se je spet dvignil veter in največ kar je zapihalo je 21,9 vozla, valovi so razmetani in nesorazmerni, prihajajo pa iz JV, ter treščijo v pol krmo Indiga. Plujeva s skrajšanimi jadri, saj ko je veter v sunku, barko pa doseže val ima ta nagib iz leve strani na desno v povprečju 60 stopinj ali še kakšno stopinjo več. Kar lepo zagunca iz leve v desno pa spet nazaj. V takšnem primeru mi ni všeč pritisk na pripone, še najmanj pa pritisk te ogromne gmote vode na krmilni list.

Dva dni že lovim tuno, pa je še nisem ujel, jutri sledi nadaljevanje in imam dober občutek, da bo nekaj na trnku. Tudi avtopilot je do sedaj pokazal svojo moč in se lepo, brez izklapljanja postavlja nazaj v smer plovbe. Tako dobro že dolgo ni delal. Pravzaprav dobro dela tudi vetrnica in solarna panela, saj do sedaj še nisem prižgal motorja, da bi delal elektriko.

Naj še napišem, da je stanje na barki dobro, počutje tudi, hrane in vode imava več kot dovolj še za eno takšno pot, torej sva se res dobro pripravila.

Najlepše je, ker imava svetlo polno luno, zato je tudi svetla noč in takšne noči so nekaj lepega. Naj bo lepo tudi vam v nedeljskem dnevu.

 

27.04.2018, Tihi ocean,  17. dan

Potujem kot v vesolju. Ogromen prostor, nikjer nikogar,… samo Indigo je na morju, kot majhna lupinica sredi neskončnega. Pomislim, da sem edini ki plujem na tem planetu. Nikogar ni… In potem presenečenje kot pri Nasi… življenje obstaja, prihaja neznano ploveče plovilo. Zemljani? Nezemljani? Pogledam na AIS in 5,6 NM stran od mene pluje velika ladja le imena ni vpisanega. Kako je to mogoče? Vidim MMSI, vidim hitrost 12,6 Kt in še kaj, imena pa ni. No, vsaj noč mi je malo polepšala s svojimi lučmi, ki so kaj kmalu izginile. Na morju nismo sami. Življenje obstaja! Preverjeno.

Ponoči sta se umirila veter in morje. Danes naj bi bilo mirno potem pa bi bilo spet malo več vetra in valov,  vse skupaj še v mejah normale. Zjutraj vstanem in ker je bil Gregor dežuren je spet nekaj »naumio«. Čez minutko pride ven v dolgih modrih hlačah, mornarski črtasti majici, klobuk je na glavi in na njemu peterokraka zvezda. Namesto puške ima zvezano mojo čakljo in že poje partizansko pesem Kdo pa so ti mladi fantje, a v svoji priredbi. Po navadi sem do jutranje kave bolj zaprte sorte, tokrat pa sem se mu smejal na ves glas. Prazničen dan je in on je tak, ko da je osvobodil celo Primorsko. Na koncu mu zaploskam za njegov trud in seveda na to, da se mu vse to da. Potem mu pravim, da bo kmalu 1. Maj in a bo spet kaj posebnega? Jutranja budnica? Program? Pa pravi: »Veš kaj Jasmin, za 1. Maj kres odpade, saj smo pred skoraj mesecem dni na tej  barki že goreli.« No ja, to drži, a vseeno bi »pasala« kakšna jagnjetina z žara, piknik varianta. Ker jagnjeti nimava, bo pa mahi-mahi.

Ravno danes sva se pogovarjala, kako hitro mine čas na barki…komaj je jutro, potem je že kmalu noč in zjutraj spet piševa nove številke, nove milje in odštejeva še en dan. Danes sem zamenjal vabo in sedaj lovim tuno za Gregorja. Tako je kot v spletni trgovini, kar si izmislijo to dostavimo naročniku. Res je da včasih traja, tudi kakšen dan več. Tudi pri nama danes ni bilo tune, morda bo jutri. Me je pa zato po kosilu pohvalil, da tako dobrega mahi-mahija še ni jedel. Ahhh ta moj mornar. Zdaj pa ne vem, a je dober ali ni, če mu ta riba ni všeč? Vem pa, da po novem obožuje mojo zeljno solato z veliko česna in popra. Zdaj je po novem to njegova solata N1.

No tudi avtopilot se je poštimal. Iztok mi je po telefonu svetoval, naj provizorično napeljem nov kabel od akumulatorjev do komponente na konzoli, saj sem mu povedal, da nekje očitno prebija, saj mu napetost pada iz 12,6V na 11,5V. Potegnem nov kabel, namestim priključne čeveljčke in stvar štima. O kako sva bila vesela, da se ne bo več izklapljal. Test 24 ur je zdržal brez problema. Zdaj sva kabel samo zaščitila, ga že nekje nekega dne na sidrišču zamenjam in spravim tako kot mora biti. No kaj pa me še zdaj čaka? Sredozemlje in Atlantik s Karibskim morjem mi postrežejo s pozitivo, Pacifik pa mi je pokazal svojo moč že takoj ko so se zaprla zadnja vrata bazena v prekopu. Potem še 2x in zdaj nisem več najbolj siguren v Indigo. Vseeno plujemo dalje s pozitivo in nasmehom na shujšanem obrazu.

 

26.04.2018, Tihi ocean,  16. dan

Jutro….spim le tri ure in vstajam… vleče se ta Pacifik kot Jara kača. Zjutraj pribija sonce, spet popoldan ne pojenja, zvečer pa se ohladi. Valovi mi nagajajo in me prisilijo da balansiram med ovirami na in v barki. Večkrat tudi ne uspem ujeti pravo pot in na meni ostane modrica. Včasih kot včeraj, ostane površinsko prebita glava. Pa saj ni veliko, le toliko da je buška in da priteče kri. Pri vsem tem zanašanju si moram narediti zajtrk. V eni roki posoda v drugi žlica, s tretjo roko se držim da ne padem. Ja točno ta tretja mi anjka… presneto kako prav bi mi prišla. Včasih sem kot tekači, ki tečejo v hrib, v strmino. Tako se tudi jaz počutim na valu, kot da se vzpenjam proti svojemu štedilniku in  potem tako pod kotom skuham in jem. Kavo si skuham, a potem s tako vročo balansiram po kokpitu in čuvam da se ne polijem ali celo opečem. Hahaha….včasih je problem na stranišču. Preden dam hlače dol čez kolena se že 4x treščim. Še sreča da je stranišče manjše in sem vedno na nogah ko zadanem steno v smeri guganja. Umivanje zob je poglavje zase, saj preden namažem pasto na  krtačko vsaj trikrat zgrešim. Nato se z eno roko držim za umivalnik, z drugo si krtačim zobe, z nogami sem zagozden da ne padem… prava akrobacija. Pa britje. Ojoj…vedno čuvam da se pri britju brijem po vratni žili le takrat, ko je barka v  vodoravnem položaju. Če ne bi imel že koline. Zdaj vem kaj se sprašujete. Pa je to sploh užitek? Priznam, da tudi meni takšno jadranje ni užitek, je pa vsekakor sestavni del tistega dneva, kjer slabo traja eno uro, zato je naslednjih 23 ur lepših. In kdo lahko povrne občutek na pogled ko vzide sonce, ko ujameš ribo in se veseliš ulova kot majhen otrok igrače.  Čeprav ta riba ni moja igrača, je le ulov, ki mi služi za preživetje. Zamotim se s spreminjanjem jader, malo v to smer, nato malo nategnem, naredim trebušček, skrajšam, spet zvijem. Potem pride temna in črna noč ko nič ne vidim, zato slišim in včasih začutim val ki udari v barko. Ta zaječi kot da je živa,  prestavi naju in naju vrže v drug položaj. Avtopilot ne ve več kje je in spusti svojo komando…tečem…pritiskam…krmarim…spet v pravem položaju jadram. Nato pogledam v nebo in se  zavem, da so razni Kempinski, Palace in Apolo hoteli s petimi zvezdicami pravo osiromašenje bivanja. Indigo ima nad sabo milijon zvezdic, dobro kuhinjo in bazen. Ma ta bazen je tako dober in velik da te kap, že več dni plujem po njem. In potem ko vse lepo teče, se naslonim na mehko blazino in se zagledam v svetlečo piko. Le kdo je to? Zvezda ali morda nekdo ki misli name in me čaka? Misli mi poletijo drugam, 12.000 NM stran in mi obudijo spomine. Ti so vedno lepi in ravno teh je največ. V roke vzamem satelitski telefon in pošljem današnjo lokacijo Indiga. Tu sem, točno tu, da boste vedeli! V enem dnevu sem pridelal novih 120 NM in ravno za toliko sem bližje cilju. Že dva tedna sem brez kopnega in brez  soja mestnih luči, sidrišč in marin. Še malo manj kot 2.400 NM, še nekje okoli dobrih 20 dni. In spet udari val, tokrat gre nekaj  kapljic malo čez krmo. Slane so in nič ni narobe, saj je slano povsod, slano in vlažno. In spet se naslonim nazaj na hrbet in si rečem: Lepo je videti ta svet z vode. Srečen sem, da sem eden redkih, eden med osmimi milijardami ljudi na svetu, ki lahko to doživlja. Ja, kot bi se vzpenjal na goro. Oceani so kot Himalaja in vsak ocean ima svoje ime kot jo ima vsaka gora v Himalaji. Na vrhu osvojene gore zapičiš zastavo, tu ko pridem čez ocean, dvignem na jambor zastavo. In v obeh pogledih osvojiš tisto, kar te žene, kar te veseli. Vem, da ne bom ničesar novega dosegel. Vse to je že doseženo. Vse to je osvojeno. A vseeno ti tisti pustolovski duh ne pusti miru. Ko me vprašajo kam pa zdaj, se spomnim naslova knjige Braneta Grubarja… Kam? Drugam…

 

25.04.2018, Tihi ocean,  15. dan

Prejšnja noč me je spomnila na moje dežurstvo, ko sem še pred leti delal v rudniku. Ko sem najbolj mislil da bo v tisti noči mir, takrat je bilo največ dela. Tudi tokrat je bilo tako. Tretji član posadke, kolega Hans se je izklapljal ob vsakem večjem valu, kadar je z boka udaril v Indigo ali pa je prišel pod barko in jo enostavno spodnesel ter pustil, da je sama spremenila smer. Najprej sem mislil, da je za to krivo pomanjkanje elektrike, a kasneje instrumenti pokažejo da imam te za izvoz. Prav mučno je biti skoncentriran na kontrolni instrument avtopilota. Zjutraj pokličem kolega Iztoka v Trzin in ta mi razloži kaj naj naredim. Čez eno uro sem to naredil in glej ga zlomka, avtopilot ne izklaplja več. Najraje bi kar zaplesal v kokpitu. No …pozno popoldne je bilo veselja konec, saj je Hans objavil stavko in vsake toliko časa spet izklopil delovanje instrumenta. Jutri nadaljujem z iskanjem boljših možnosti. Še na pol poti nisem, torej bo treba najti boljše pogoje za nočno druženje.

Popoldne skuham popoldansko kavo in Gregor se je že krepko navadil na svoje tri kekse, katere vedno ponudim, da se malo pocrkljava z njimi. Pravi, da ko pride domov, bo ta običaj obdržal, te sladke tri piškotke pregrehe … Nato zamesim kruh in ko je prvič vzhajal naredim še kosilo. Gregor me je danes prosil, naj zamenjam vabo, kajti na to se ujamejo samo mahi-mahi riba. Tudi danes sem kljub »lovostaju« vrgel trnek v vodo in čez dobre pol ure sem že povlekel na krov barke še enega mahi-mahija. No jutri zamenjam vabo in upam na tuno, da moj kolega ne bo imel več slabega okusa v ustih. Po večerji sem dal peči kruh in kasneje, ko je bil pečen sem ugotovil, da je to moj najboljši kruh ki mi je uspel na barki.

Zvečer, ko bi moral trebušček počivati, pa sva si še malo toplega odrezala in si namazala nanj maslo. Vsaka pečenka se skrije pred do delicijo. Zdaj grem še malo zadremat in potem grem čuvat Hansa.

Danes sva imela že drugi dan za samo 120 NM in kar pridno jih nabirava za krmo. Trenutno še 2460 NM do cilja.

 

24.04.2018, Tihi ocean,  14. dan

Razmere okoli Indiga so dopoldan iz ure v uro različne. Piha 12 do 15 vozlov JV valovi pa se gibljejo nekje do 2 m, a so zelo nesorazmerni in razmetani, a kar je najhuje nama tolčejo v bok. Vsako premikanje na barki zahteva previdnost, kajti kaj kmalu se lahko udariš ali padeš. Celo sonce se je skrilo in nad barko so oblaki. Kar spet pomeni, da solarni paneli ne delajo kot bi morali in kaj kmalu bo tretji član posadke – avtopilot Hans podal začasno odpoved do dela. Saj ga razumem, a  vem, da on ne razume mene in Gregorja.

Dan nama mine v počivanju in nabiranju moči za noč. Morje se dviguje, kakor tudi veter. Zdaj zvečer ko to pišem je vetra od 18 do 20 vozlov in valovi so precej visoki, kakšen naju poškropi v kokpitu. Pravkar sva za kakšno urico prižgala motor, da malo napolniva akumulatorje, da bo Hans čez noč spet delal. Če ne bo, bo pa problem in bova morala delati midva.

Jutri, če se vreme malo umiri napišem kaj več in hvala vsem ki pošiljate maile in imate vprašanja ali pa ste le član tima, ki je namenjen najini spodbudi. Lepo vas je brati in vsakemu od vas kmalu odgovorim.

Danes slikce ni…bo pa jutri….morda.

 

23.04.2018, Tihi ocean,  13. dan

Jadramo! Sredi noči pride nevihta z dežjem, dvigne veter iz 11 na 18 vozlov in že krajšava jadri. Prične tudi deževati in dež me zalije, a sem kaj hitro moker kot miš. Čez dobre pol ure se vse umiri in letiva z 12 vozli vetra. Še enkrat se je do jutra zgodilo nekaj podobnega, potem pa se vreme umiri. Na jugu sva, jadrava po južnem morju, noči pa so sveže in nočno dežurstvo presedim v vetrovki. Mislil sem, da bo vreme bolj toplo ali vsaj podobno dnevnim temperaturam.

Prišli so pasati in Indigo jih ujame v jadra. Morje je sicer nemirno in barka poskakuje levo desno, a važno je da gre v smeri proti oddaljenem cilju.

Na barki še vedno velja prepoved ribolova, saj imava v hladilniku kar nekaj kilogramov ribjega mesa. Najprej bova to porabila, potem pa se že katera še zmoti in se natakne na trnek. Imava pa danes zjutraj na barki poleg letečih ribic še čisto pravega lignja. Gregor se spet ne more načudit temu pojavu in pravi: »Eni se trudijo da bi jih ujeli, nama pa kar sami skačejo na barko!«

Današnji dan mine v soncu, jadranju in pripravi dobrega poznega kosila. Zvečer pričakujeva poslabšanje vremena in nekaj več vetra, le upava lahko, da nama valovi ne bodo nagajali in se zaletavali v bok, da nama bo to posledično izklapljalo avtopilota.

 

22.04.2018, Tihi ocean,  12. dan

Nekaj po polnoči je padel veter in spet je bilo potrebno motorirati, a samo do jutra, ko se je pokazal slab južni veter osmih vozlov. Ta je potem naraščal in obstal v območju 10 do 12 vozlov. Indigo ujame svojo hitrost, kljub temu da je barka pretežka, najbolj pa jo ustavi bočni val, ki je včasih skoraj ustavi kot nevidni zid.

Že dopoldan nastavljava jadra, spijeva kavo, si narediva zajtrk in najtežje od vsega je vsekakor držati ravnotežje, ko kuhaš ali pečeš ob štedilniku. Valovi te gugajo, barka je zaradi vetra in jader nagnjena na eno stran, jaz pa balansiram in iščem nek položaj, ki mi bo omogočil prijetno delo v notranjosti barke. Včasih je problem samo naliti tekočino iz ene steklenice v neko ozko posodo. Tisti ki jadrajo več dni skupaj to poznajo, težko pa je nekomu, ki jadra samo nekaj ur na dan, povedati kako je to pri nas. Ali pa kako se zjutraj v kopalnici umivaš med valovi? Kam si naslonjen, kje se držiš, kam si ušpiran z nogami,… kako greš na stranišče, se slečeš in kako se nazaj oblečeš,… in še in še je tega. Na jadrnici je treba živeti vsakdanje življenje, … jesti, piti, opravljati biološke potrebe, popravljati, kuhati,…. A vse se da, ko se navadi organizem in telo na nepredvidljive gibe. Še dobro, da nimava morske bolezni.

Današnji dan je postregel z mešanico vsega, kot bi bil v Sarajevskem grillu in naročil mešano na žaru. Najprej je bilo oblačno, potem je že pokukalo sonce, a ga je prekril velik črn oblak, ki je potem razsoljeval barko celo eno uro, za njim je prišlo sonce, ki ima na prostem žarečo moč in se moraš umakniti v senco. Kasneje še veter ojača in že je čas poznega kosila. Spečem v pečici ribo, dodam krompir, zelenjavo, naredim solato iz zelja in dodam obrezan paradižnik in ker imam v posadki Dolenjca, paše tudi kozarec vina ob takšni jedi. Ni kaj, vse uredim na zadovoljstvo posadke. Bolje to, kot imeti upor na barki.

Malo prej sem gledal fotke od včeraj, ko sem fotografiral kite in videl da so bili nekateri kiti res blizu, morda še manj kot 50 m od barke, saj se na nekaterih fotkah vidi sled barke v morju na drugih pa v desnem zgornjem kotu laks, ker vlečem panulo za sabo. Vseeno je nekaj fotk uspelo, nekaj pa jih še moram pregledati. Vsekakor pa upam, da je to zadnje bližnje srečanje z »Gregorjevimi podmornicami«.

Do danes je za nama ostalo 1300 NM preplute brazde in pred nama je še slabih 2800 NM. Trenutno sva pozno popoldne prišla na dolgo pričakovanih 5 stopinj južno, a še vedno nisem zadovoljen s pasati in se bojim da bi se tu na robu pasatnega območja lahko zgodilo še marsikaj z vetrom, zato sem se odločil, da se zapodim še bolj južno, do 6,30 stopinj ali pa celo na 7 stopinj, da bom globoko v pasatu in se potem obrnem proti Markezom, ki se nahajajo na slabih desetih stopinjah. Vsak skipper ima svojo taktiko, katera je odvisna od trenutnega stanja na terenu. Stanje vetra na karti je pokazal ugoden veter že na treh stopinjah, pa tam niti sledu o vetru ni bilo.

Indigo zdaj končno pluje pod jadri… ima nekaj vetra, a tudi neugodnega vala. Jutri je nov dan in upam, da ne bo kot v tisti pesmi: »Idemo sve južnije, a vrijeme je sve tužnije,…«

 

21.04.2018, Tihi ocean,  11. dan

Spomnim se, da sem po televiziji gledal neko francosko oddajo, ki se je imenovala: Iskanje zaklada. Dve skupini sta po celem otoku iskali zaklad, dokler ga nista našli. A to je nekaj časa trajalo. Asociacijo sem dobil zato, ker midva iščeva veter na oceanu in to že traja 11 dni. Če bi mi kdo kdaj rekel, da bom na oceanu videl več dni morje »kot olje« bi se mu smejal, poleg tega pa je še tukaj brezvetrje. Potem se vprašam, kako so v starih časih velike ladje plule na jadra, brez motorja, obstale v zračnem žepu po več dni, brez desolinizatorja in še brez česa drugega, pomembnega pri plovbi. Kapitani, moj poklon!

Zjutraj sem komaj čakal zajtrk in kruh. Čeprav ga je skoraj polovica ostala sinoči v najinih želodcih, je bil tudi danes, ko se je ohladil, dober. Ko ga bo zmanjkalo bova ponovila vajo in ga spet spekla.

Indigo pluje na motor, včasih ko ujamem malo vetra tudi na jadra, spet drugič pa, da pridobim na hitrosti uporabim kar oboje, veter in jadra. Malo nama še manjka in dosegla bova 5 stopinj južno, kjer naj bi pihalo. Ufff še dan ali dva, potem pa bo šlo, kot sneta sekira. Preračunavam gorivo in zdaj vem, da ga bom imel dovolj. Tank je skoraj poln, »zlat« kanister je še poln, ostali kanistri pa so že prazni.

No če naju že veter noče, naju pa je po dolgem času dosegla ribiška sreča. Tudi danes je bilo tako in Gregor je ulovil svojega prvega pacifiškega mahi-mahija. Ni bil tako velik kot včerajšnji, a ravno pravšnji za v pečico, skupaj s krompirjem, korenčkom in čebulo. No malo kasneje še jaz potegnem enega v kokpit, ter ga skrajšam za glavo in del repa. Zdaj je tudi ta »merski« za v pečico. Dovolj ribolova za enkrat, hladilnik je poln ribjega mesa.

Popoldan pred kavico malo zadremam v kokpitu, ko me zbudi Gregor in kriči: Poglej kite, poglej to…Kot podmornice so! Res pogledam in ojoj…. Samo 50 m stran od barke, kakšnih 8 do 10 kitov, večjih od Indiga, ki plavajo skupaj. Enkrat gredo dol in spet gor, ko pridejo na površje spustijo z zrakom vodo, ki deluje kot velik gejzir. Fascinantno! Gregor je že naredil prvih 128 fotk teh velikih sesalcev, ko jaz še vedno v stanju prebujanja iščem svoj fotkič ali vsaj telefon. No nekaj fotk sem naredil, a vseeno imam raje, če se ta dogodek ne bi ponovil. Naj oni plavajo kje drugje ne pa ob Indigu, ki je ob takšni bližini prva igračka za te morske »podmornice« kot jih je imenoval Gregor. Ni prijeten občutek, kajti dokler tega ne doživiš se naslanjaš na razne zapise in pripovedke o kitih. Ko pa ga vidiš v živo, pa dobiš tako močno strahospoštovanje, da te je enostavno strah ob misli: Kaj pa če se zaleti v mene? Hvala za to doživetje in naj bo zadnje.

Pozno popoldne ujameva nek izgubljen veter, ki piha do 9 vozlov in ga izkoristiva za jadranje. Zdaj, ko to pišem, veter še vedno vztraja v isti moči. Jadrava, končno! Zdaj sva že tako nizko, da lahko določim cilj, Markeška otočja. Še samo 2876 NM do cilja!

 

20.04.2018, Tihi ocean,  10. dan

Trdno odločena, da ne obiščeva otokov skupine Galapagos, kateri spadajo pod državo Ekvador, sva le nekako upala, da bova  vplula v to cono ob belem dnevu, ter da bova kakšno malenkost fotografirala, morda kaj videla, dobila gorivo in nato greva naprej za pasati. Kakorkoli sva računala, so bili ti računi brez krčmarja. Vplula sva ponoči v trdi temi, videla nisva nič, goriva pa tudi nisva dobila, čeprav sva srečala 30 ribiških ladij, ki so plule v najini neposredni bližini. Vse skupaj je bilo že malo smešno a na trenutke tudi srhljivo, sploh spoznanje, da nama lahko zmanjka goriva.

Do osme ure zjutraj sva še motorirala, potem pa se je pokazal rahel jugovzhodnik in jadrala sva med 3 in 3,8 vozli. Pač, varčujeva gorivo. Pa tudi namenila sva se, da narediva pred pasati kar nekaj stvari, katere verjetno potem ne bova mogla, ko bova zajadrala z vetrom. Zato nama je to počasno jadranje odgovarjalo.

Jaz sem po zajtrku za blog poslal lokacijo, nato sem si zapisal, da sva preplula 119 NM v tem dnevu. Kasneje sem pretakal gorivo iz kanistrov v rezervoar, Gregor se je lotil čiščenja notranjosti barke. Jaz sem še pripravil svojega čarovnika Rainmana, da v miru naredim vodo za v rezervoarje in potem še pitno vode v plastenke. Ravno sem postavil watermaker, ko se začne z vso silo odvijati laks z role. Seveda vse spustim iz rok, primem palico, spustim še par deset metrov laksa in nato zategnem ter vlečem ulov proti sebi. Zdaj ne vem ali je bila riba šokirana od tega kar se je zgodilo ali pa se mi je snela, saj sem lahko laks navijal na rolo z lahkoto. Potem pa se je kar naenkrat začel boj. Riba v svojo smer, nato v globino. Jaz navijam in hitim, da jo čim prej dobim  na barko. Nekajkrat obstane, palica se zvije in samo čakam kdaj se bo strgal laks in bo riba ušla, kot je ušla mečarica. Te ribe sploh ni bilo na površje dokler je nisem potegnil kakšnih 10 metrov do barke. Ufff velik mahi-mahi je…. In vlečem naprej. Tokrat zmagam jaz in riba je v kokpitu. Pa saj to ni mala riba, ampak je to že ribetina, ki zaseda precejšen del kokpita. Nalijeva ji alkohol v škrge in jo humano usmrtiva. Jaz ji spustim še kri, nato pa jo izmerim in stehtam; 82 cm in 4 kg ter 200 gramov. Wauuu, moj največji mahi-mahi do sedaj. Gregor poka od veselja, saj pravi da si je tega ulova želel. Hitro še naredim spominsko fotografijo, nato pa gremo v koline. Čez pol ure imava 14 kosov mesa, ostalo vrnem v morje. Počistiva kokpit in potem nadaljujem z delanjem vode.  Kasneje še narediva nekaj nujnih opravil, spijeva kavo in  se dogovoriva, da jaz naredim pozno kosilo, Gregor pa zamesi in speče kruh. Pripravo za kruh narediva skupaj in po Gregorjevem mesenju ga pustiva počivati. Jaz naredim kosilo in vmes se že peče kruh. Lahko rečem, da tako lepega kruha nisem pričakoval. Tako visokega in ko sem ga zvečer poskusil je bil tako dober, da sva ga četrt pojedla. Kapo dol Gregor! No zdaj sploh ni več dileme, kdo je dežurni pek na Indigu. Fotke bodo jutri ko jih razvijeva.

Maloprej sem še vakumiral ribje pakete, da bo meso v hladilniku počakalo dlje časa, če v tem času še kaj ne uloviva. Zvečer že v temi, ko je zasijal del Lune, prižgeva motor in odplujeva dalje v iskanju vetra…

 

19.04.2018, Tihi ocean,  9. dan

Noč brez vetra. Indigo se premika z motorjem, kateri deluje v optimalnem razmerju, obrati – poraba. V tem času sem v pasu ITCZ (the Inter Tropical Convergence Zone ali Duldrumsi) premotoriral preveč. Motor deluje v redu, se ne pregreva, vsaj za enkrat, problem bo gorivo. Danes sem poslal e-mail še četrtemu agentu, ki ima v e-mailu ribiški naziv in ga prosil, če mi lahko danes zvečer kot ribič, proda nekaj nafte, a mi kaj kmalu odgovori, da ne sme, če nisem prijavljen na Galapagosih. Pošlje mi še enako cenovno postavko, kot mi jo je poslal njegov predhodnik. Cena z 200 litri goriva nekaj čez jurčka zelenih. O ne, ne bo šlo. Bom kasneje čez dan naredil nov strateški plan.

Ura je 10:40 po tukajšnjem času in približujemo se Ekvatorju, jaz, Gregor in Indigo. Gregor me pošlje pod pretvezo naj pogledam nekaj podatkov na računalnik, sam pa leta po stopnicah kot muha brez glave. Pokliče me v kokpit in ko pridem ven vidim pogrnjeno mizo, na njej dva kozarca, Whisky,… Nasmejim se, saj vem kaj to pomeni. Mornarska je res težka. Seveda mi najprej prebere govor, ki ga je lepo napisal, nato pa mi natakne na glavo zlato krono. Nalije še kozarca z zlato rumeno tekočino in en del od tega darujem bogovom morja in vetra, saj prehajam Ekvator (0. 00. 000 S) in s tem tudi zaplujem v južna morja. Upam, da bodo mene in Indigo bogovi čuvali tudi v teh morjih, kot so naju v severnih. Lepo presenečenje in zanimiv dogodek, ki ga sam ne bi tako izpeljal. Hvala Gregor!

Popoldan le izračunam na podlagi vseh dejavnikov, kako potrošiti najmanj goriva in ujeti največ vetra, da se prebijem do 5 stopinj južno, kjer naj bi bili pasati, s katerimi bi jadral naslednjih 3.000 NM do  Markeškega otočja. Motoriram že 30 ur in goriva je vedno manj. Tokrat bo šlo res na tesno.

Po odličnem kosilu, ki ga je danes skuhal Gregor, sva se v temni noči dotaknila otočja Galapagos in ga sekava po sredini brez ustavljanja. Indigo je preplul od panamskega Balboa Yacht Cluba do tu celih 985 NM. Na poti imava kar nekaj premikanj, saj plujejo pred nama ribiška plovila, točno na poti pa se nama je ob povečanju resolucije karte pokazala tudi precej velika čer. To noč previdnost res ne bo odveč.

 

18.04.2018, Tihi ocean,  8. dan

Ob pol šesti uri zjutraj sem šel spat. Bila je noč dela in noč navdiha. Pisal sem in pisal, ter napisal šest in pol strani. Jaz pošljem tekst, fotografije pa bodo poslane od doma. Evo, vse se da tudi sredi oceana. Kako lepo je ko združiš prijetno s koristnim, jadranje in delo. Še preden bo posvetil dan, moram malo zaspati, da se spočijem.

Ura je osem in kako kratek spanec sem imel, sem videl šele v kopalnici, ko sem se zagledal v ogledalu. Nenaspan, neobrit, zaležan, tri mesece se že nisem postrigel, zato imam petarda frizuro,… Hja, nekje bo treba začeti. Po dobrih petnajstih minutah sem videti že bolje. Res je, da ne morem skriti žepov pod očmi, zato pa sem se obril, uredil, lase lepo potegnil nazaj po glavi, še mesec ali dva in Polinezijke mi bodo lahko spletle kitke… ne ne, šalim se, tega pa ne bom nosil. Morda le čop čez vedno večjo  plešo, to sem videl pri nogometaših in je menda moderno. Preko satelita pošljem trenutno lokacijo Indiga in spet smo prepluli 108 NM. Nekam malo se mi zdi, saj so bili kar nekaj ur dobri pogoji za hitro jadranje v orco. Večkrat je Indigo poletel s šestimi vozli, kar je za trenutno težo plovila kar dobra hitrost. Je kar je, saj je potrebno tudi čuvat pripone, vrvi in še kaj, saj ni vse v hitrosti in nismo na dirkah.

Veter pade in ob deseti uri dopoldan je jadranja konec. Pri dveh vozlih hitrosti, od katerih je morda vozel in pol posledica morskega toka, se res ne da jadrati, pa če tudi sem v špar programu zaradi goriva. Okoli Indiga je spet jezerska bonaca in Gregorju naročim naj kresne makino. Ta lepo zaprede in gremo dalje. Kasneje še pretočim 40 litrov nafte iz kanistra v glavni tank. Za en dan bo dovolj, tank pa je spet skoraj poln. Cilj mi je še vedno naravnan na otoke Galapagos, morda mi sreča potrka na vrata in si uredim vsaj 100 litrov goriva.

Čez dan pospravim kopalnico in potem še pobrišem sprednjo spalnico. Nabralo se je spet nekaj tiste sive vlage, katero moraš pobrisati, odpreti omare, prezračiti in pogledati, če je na oblačilih že kaj sivih madežev od vlage. Ni kaj, to je cena tega področja in s tem se je potrebno slej ko prej sprijazniti. V salonu imam dva okrasna vzglavnika, ki v popoldanski siesti pašeta točno pod mojo glavo. Še včeraj se mi zdi da sta bila lepa in rjava, danes je na  njima nekaj sivih krogov.

Še vedno lovim ribe z dvema palicama, z dvema različnima vabama, ki jih vsak dan vneto menjam in iščem ter iščem kombinacije. Po dobrem ribiškem začetku je sedaj klavrno obdobje, ko postajam vegeterijanec. Riba se noče ujeti, pa da jo prosiš. Moja zadnja ugotovitev je, da v Pacifiku sploh ni več rib. Ni hudič, da če bi bile, da si ne bi katera želela biti na meniju Indiga.

Pozno zvečer padeva pod 100 NM do navideznega prvega cilja, otoka San Cristobal na Galapagosu, še prej pa bomo prečkali Ekvator. Vse to bo jutri. Veliki dogodki… Eden je tudi ta, da je danes spet tri mesece, od kar sem šel od doma.

 

17.04.2018, Tihi ocean,  7. dan

Zanimivo, kako hitro mine dan na oceanu, kako poln je vsega, pa čeprav sem 24 ur na barki, okoli mene pa je samo morje. Ni kopnega, ni sidrišč, ni marine,… ničesar ni. Ena sama ogromna količina vode.

Proti jutru od daleč vidim ladjo, ki Indigu seka pot. Plovilo, ki se na AIS-u pokaže kot majhna ikona, je v resnici velika ladja, ki pluje  s hitrostjo 15,2 vozla in se kaj kmalu oddalji od Indiga. To je v teh dneh edino plovilo, katerega sem videl v tem širnem oceanu.

Zjutraj kot vedno pregledam milje in preplutih je novih 106 NM. Res je malo, a ob tako šibkih vetrovih mi je plutje med 3,5 in 5 vozli prav prijetno, samo da ne trošim goriva. Veter je še vedno slab, a ga čez dan nekajkrat napiha tja do 12 vozlov. Ni ravno najboljši za jadranje, zato orcam med 30 in 45 stopinjami. Zjutraj nas zapusti slepi potnik, ki je pokakal premec in Gregor, čeprav je naredil precej dobrih fotk s tem ptičem, se huduje, ker čisti umazano palubo. Kar nekaj smeha nastane na podlagi te dogodivščine.

Oblačno dopoldne zamenja sonce in takoj je tudi počutje boljše. Približujeva se Galapagosu in ves čas tuhtam taktiko, katero sem že ne vem kolikokrat spremenil zaradi smeri vetra ali smeri plutja. Spet si s satelitskega interneta potegnem »gribe« in jih postavim v aplikacijo za gledanje vremena, valov, vetra in še česa. Taktika za plovbo ostane ista, le dodam dva ali tri »če bi…«

Včeraj sem dobil naročilo za 5. del reportaže v navtični reviji, zato moram napisati kar precej teksta. Torej, dela mi ne manjka, sem pa te dni pisal tudi za spletno eNavtiko. Le knjige se mi nekako ne da nadaljevati, a vem, da me tudi to premaga in jo nekega dne dokončam.

Gregor ves prosti čas nameni uživanju v pogledu na neskončno obzorje, fotografira in se veseli vsakega trenutka, ki ga preživi tukaj na barki.

Kot po napovedi se zvečer veter umiri, morje ostane spet z nizkimi brazdastimi valovi, Indigo pa zvečer zapusti drugo stopinjo zemljepisne širine in se vneto približuje Ekvatorju in nulti točki, kar pomeni, da takrat zapuščamo severni ocean in se spuščamo v južnega. Zvečer se na nebu spet pokaže ozvezdje južnega križa, katerega zdaj tudi sam poznam. Pojavi se spodnji krajec Lune ob njej pa močna Venera. Sonce pade v vodo in vem, da se jutri dvigne na drugi strani…

 

16.04.2018, Tihi ocean,  6. dan

Ura je osem zjutraj. Pogledam preplute milje in danes je najslabši dan, komaj 105 NM se je je nabralo. Začne se 6 dan, vsekakor bolj optimistično, saj začutiva veter in razvijeva še sprednje jadro. Plujeva na veter, sicer počasi, a ker je situacija takšna kot je, druge opcije ni.

Na ribiški palici zamenjam barvo vabe v upanju, da prejšnja ni dobra, saj imam s sabo te nove in res kvalitetne vabe. Vseeno mi tisti ribiški nemir ne pusti miru in iz kabine potegnem še drugo palico, na katero navežem umetno vabo, manjšega lignja. Spustim v vodo in vlečem za sabo tako, da čuvam, da se laksa med sabo ne zapleteta. Čez eno uro nekaj potegne in vleče, a tako slabo, da sem prepričan, da sem zagrabil kakšno travo ali kaj podobnega. Vseeno navijam in na barko privlečem manjšo, komaj 25 cm veliko tuno. Premajhna je in naj še raste, zato jo vrnem nazaj v morje.

Med tem se veter še malo okrepi in orcava s hitrostjo 4 vozle, le da sva spremenila smer plovbe in namesto na vzhodne otoke zdaj letiva proti zahodnim ali še celo bolj zahodno. Potrebno bo potegniti z neta širšo sliko Gribov in videti kaj to pomeni za v naprej. V takšni situaciji se še nisem znašel. Če bi mi dovolili na Glapagosih natočiti gorivo, bi bilo vse skupaj mala malica in bi z njim z lahkoto prešel iz duldrumsov do pasatnih vetrov.

Popoldan berem knjigo Ocean i druge priče, avtorja Mladena Šuteja. Tudi sam upam, na drugačno in lepšo zgodbo tega oceana. Tako se vsaj malo zamotim in ne gledam več vremenskih slik, kart in ne vlečem smeri kje bi bilo bolj ugodno pluti. Pozno popoldne pa spet improviziram pri kosilu, saj danes spet nisem nič ulovil. Spomnil sem se pobegle in prevelike mečarice, ki bi mi dala mesa za teden dni.

Še vedno vztrajava pri vetru in jadranju. Ves čas popravljava jadra, saj se veter spreminja, pa naj je to moč vetra ali samo smer. Kakorkoli, Indigo pridno nabira milje in je vedno bližje cilju, kateri pa je še zeloooo daleč. Kmalu pridem na vrsto za svoje nočno dežurstvo zato bom po tem napisanem blogu še za kakšno urico zatisnil oči.

 

15.04.2018, Tihi Ocean,  5. dan

Ponoči se je nebo zaprlo in spet je deževalo in deževalo. Dvignili so se valovi in plovba je postala vse bolj neprijetna, najbolj sem bil vesel vetra, saj je pihalo med 11 in 16 vozli, kar je obetalo spodbudno jadranje in ugasnjen motor. Malo kasneje se je izkazalo, da je to obetanje splavalo po vodi, saj je veter pihal direktno v premec barke in čeprav sem se odločil spremeniti smer za več deset stopinj in »orcati – kolikor s svojo trebušasto barko sploh lahko orcam« nisem dosegal neke zavidljive hitrosti. Tudi valovi, ki so prihajali v tem primeru z boka so postali nadležni in plovba je bila rolajoča.

Zjutraj ob 8. uri sem pogledal na ploter in za Indigom je ostalo 124 NM v četrtem dnevu. Največ do sedaj. Čez dan sva se z Gregorjem ukvarjala z jadri, dvigovanjem, spuščanjem, uravnavanjem,… nekaj tudi z vremenom. Tone me je spomnil na Boba, ki je vremenar in pozna Pacifik. Takoj sem ga kontaktiral in že čez nekaj minut sem dobil prvi email ter napotke, kdaj in kje bo možno najti veter, s katerim bom lahko dosegel ciljno črto. Da dosežem primeren veter me čaka še 6 dni plovbe do njega. Še nekaj mailov, napotkov, pametovanja in še česa drugega je bilo danes, a vse okoli vremena, motorja, elektrike in drugega.

Danes je Indigo prečil pol poti od Paname do Galapagosa. Ker se nahajam sredi ITCZ, kjer ni vetra, porabil pa sem že nekaj goriva, sem trem agentom z Galapagosa poslal povpraševanje, če mi lahko uredijo samo gorivo, ne bom pa se ustavljal na nobenem od otokov. Ker je Galapagoško otočje striktno in zaščiteno otočje je to več ali manj misija nemogoče. Končno se javi junak in pravi, da mi bo uredil gorivo v Puerto Baquerizu, cena je 1,32$ za liter, a prej moram opraviti vstopne formalnosti, plačati storitve in vse takse: 12$ na bruto tono plovila, GNP 200$ za dve osebi, GNP inšpekcija 100$, Bio inšpekcija 100$, Migraton 32$, ter plačilo agenta 250$. Se pravi, če želim natočiti 200 litrov goriva me bo to gorivo stalo 1.012 dolarjev!!!!! No ja potem lahko ostanem še nekaj dni na Galapagosu in plačam še bojo, itd…  Noro! To je misija nemogoče, saj mora Gregor biti ob določenem dnevu v svoji službi. Potrebna bo varianta št. 2, a še ne vem katera je to. Jo že stuhtam…

Zvečer vseeno vse pozabim in se prepustim razmišljanju, da je v vsakem slabem tudi nekaj dobrega. Pacifik mi je takoj ob vplutju zagodel z motorjem, a kot sedaj ugotavljam, se mi je to zgodilo na najboljšem možnem mestu, ko sem imel samo dobro miljo do privezne boje, ko sem imel možnost dobrega mehanika, ko sem imel možnost kupiti rezervne dele brez čakanja, itd. Sreča! Če bi se mi to zgodilo tukaj, po preplutih 500 NM oceana in še to v brezvetrju,…. Ojoj!

 

14.04.2018, Tihi Ocean,  4. dan

Če sem imel včerajšnji dan poln stresa zaradi elektrike in alternatorja, potem sem to noč vse skupaj nekako odmislil. Dobil sem pet mnenj, od teh petih mi nihče ne more pomagati, saj sem jaz tu, oni drugje. Za čuda so lučke ugasnile, števec obratov dela kot mora, motor v tej bonci prede že nekaj časa kot je predel pred nesrečo, akumulator je kljub visoki polnitvi hladen,… in počasi postajam hladen še sam. Pred Indigom je širni ocean in preplutih je dobrih 10% poti. Danes je Indigo v 24-tih urah preplul le 106 NM. Jutri dopoldan računam, da bom na polovici poti do otočja Galapagos, ki je komaj 25% poti do Markezov.

Ker je trenutno Tihi ocean nenormalno miren proti Atlantiku, sem se odločil dopoldan ustaviti barko in naredil sem nekaj pitne vode ter še dotočil vodo v zadnji rezervoar. Vmes sem še pregledal motor in očistil filter za morsko vodo, pregledal če je dovolj hladilne tekočine v raztezni posodi, pregledal olje v motorju in ker je vse štimalo, sem bil že malo boljše volje. Moj čarovnik Rainman je dobro opravil nalogo in je naredil precej vode, saj je tukaj izmerjeno na termometru morje doseglo neverjetnih 30 stopinj plusa. Voda je čista in posledično je v watermakerju filter ostal čist in bel. Pravzaprav pa ves ocean le ni tako čist, saj sva na poti srečala veliko plavajočih ovir v obliki debla, raznih vej in celo eno celo drevo, ki je bilo v obliki črke V. Kar zamislil sem si, kako bi bilo, če bi nanj naletel ponoči in bi zadel to plavajočo oviro, ki bi se mi zagozdila v premec ali celo zlezla pod njega vse do kobilice.

Ko sem opravil z vodo, sva se z Gregorjem odločila, da se v tej vodi tudi okopava, saj je bila čista in mirna. Ker je na tem mestu globina večja od 3000 metrov, tok pa ima tu svojo moč, sva šla v vodo izmenično in nisva odplavala precej daleč od barke. Sledilo je še šamponiranje, tuširanje in odplula sva dalje, tako »higiensko dovršena«. Med samo plovbo sem še iz kanistrov pretočil nekaj goriva v rezervoar in delal izračune o gorivu, miljah in gledal vremenske karte, kdaj naju bo dosegla kakšna sapica vetra. Ta se je le pokazala in res zapihala kot sapica, zato sva raztegnil jadra in zmanjšala obrate na motorju, vseeno pa sva pridobila dober vozel in pol hitrosti. No ja, ne za dolgo.

Ker do kosila nisem ujel nobene ribe, pravzaprav ribe niti povonjale niso moje vabe, sem moral danes improvizirati in skuhal sem enolončnico, ki nama je bila obema všeč. Sobota je in jutri bo nedelja. Morda bo jutri na jedilniku juha? Če bo, bo vsekakor brez govedine in domačih rezancev.

Ko je dan padel v zaton in ko so se na nebu pokazale čudovite barve, katere so posledica igre sonca, oblakov in vode, se je na premec pretihotapil slepi potnik v obliki pernatega bitja. Pravzaprav sploh ne vem katera ptica je to, če bi imel boljši internet bi ga že našel in imenoval. Nekaj ur po tem ko to pišem še vedno vztraja na inox ograjici in kljubuje gravitaciji. Naj revež počiva in vem da bo odletel, ko se bo počutil dovolj močnega.

Z Gregorjem se dobro razumeva in sva precej usklajena, kot bi že prej jadrala skupaj. Tudi sam pravi, da se je navadil na barko in zdaj so mu že tudi nekatere drugačne stvari, postale jasne. Čeprav sem v jadranju samotar, mi je prijetno v družbi v kateri se veliko pogovarjava, se šaliva in postajava vedno boljša družba. Ta pot je ena mojih najdaljših in če sem se vedno otepal družbe, sem tokrat vesel da jo imam.

 

13.04.2018, Tihi Ocean,  3. dan

Če je bila sinočnja noč mirna, potem je bila današnja pestra. Pa saj kako ne bi bila, če se je začel petek 13. Marsikaj sem že videl na morju, na oceanu, da bi pa od enajste ure zvečer pa do šeste ure zjutraj bliskalo, grmelo,… žareče puščice so padale v morje manj kot 3 milje stran od barke. Vso elektroniko sem spravil v pečico, nekaj telefonov in Iridium modem sem dal še v ekonom lonec ter ga zaprl. Strah me je, da mi elektroniko zažge strela. Nabrala se je nekakšna meglica, ki jo je težko opisat, zrak pa je bil težak in sparen. Vsaj morje je bilo prizanesljivo, saj je bilo mirno, vetra pa spet nič. Ob tretji uri zjutraj začne škrabljati in potem je začelo deževati, kot da je sodni dan. Ne spomnim se, da bi kdaj tako močno deževalo in to dve uri skupaj. Ni padal dež, zlivalo se je z neba. Edino v barki je bilo sprejemljivo, a ne predolgo. Kjerkoli je bila kakšna luknja, razpoka, kjer ni bilo dovolj zatesnjeno,… povsod je tekla voda. Pa saj to   ni res! Še nikoli ni prišla slana voda od morja preko palube v salon, tokrat je povsod curjalo, da sem komaj uspel brisati to sladko vodo. Ko je prenehalo sva se z Gregorjem oddahnila.

Zjutraj spijeva kavo in zajtrkujeva. Potem pogledam elektroniko in naprave in poglej ga zlomka… gori opozorilna lučka za žarilne svečke. Pa kaj se to še ne bo nehalo?? Ma prav jezen sem že na vse to kar se mi v aprilu dogaja, kar se mi ni dogajalo vsa prejšnja leta, odkar sem izplul. Pogledam v knjige, literaturo, nič ne piše. Kličem v Slovenijo on-line mehanika, kličem Panamskega mehanika Kennya, nič nihče ne ve, kaj mi je za narediti. Stojim na mestu in se zavedam, da danes ne bo kot včeraj in predvčerajšnjim, ko je Indigo preplul vsak dan po 110  NM. Potem zamenjam rele in se mi zdi da je bolje, saj lučka ugasne. A še vedno me skrbi polnjenje motornega akumulatorja z 15V, kar je očitno previsoko.

Nadaljujeva plovbo. Tokrat je morje kot Velenjsko jezero v brezvetrju. Ena sama gladka šipa. Če želim naprej moram motorirati, če obstanem na mestu me bo tok odnesel nazaj proti obali.

Kasneje pripravim kosilo in se hudujem, da sem porabil zadnje meso tune in če danes kaj ne ulovim, bova jutri vegeterijanca. In sreča se mi malo kasneje nasmehne. Zaslišim zvok odvijanja laksa z role in zategnem. Palica se usloči, toliko da ne poči. Zategnem kolešček, a še vedno vleče Pennovo mašinco. Potem skoči iz vode…. Mečarica. Moja prva mečarica! Velika je kot ta cel razpotegnjen petek. Na roli imam laks 80 lib in mora zdržati.  Gregor snema ta dogodek, ki bo ovekovečen… vlečem, se mučim, popuščam, spet vlečem. Ne gre… morda le 10 cm in spusti se v globino, ter se vrže ven, da jo lahko občudujem v njeni veličini. Ta mečarica bo moja! Bo ja,… v naslednjem trenutku se je na roli strgal laks, saj se je zažrl med navitje in ni zdržal teže. Gregor sploh ne more dojeti kaj se je zgodilo, jaz pa sem jezen, da kar piham. Pa je šla ena boljših vab in cca 200 m laksa. Tolažim se, da je bolje, da je mečarica ušla, saj je bila prevelika za domači hladilnik, kaj šle za tega na Indigu. Jutri dopoldne imam popravni izpit iz ribolova, morda ujamem kosilo.

Večer je miren, brez vetra. No ja, saj ga je za 3,6 vozla. Motorirava. Motor dela dobro in prvič vidim levo od sebe večjo ladjo, ki gre v isto smer kot Indigo. Kmalu bo polnoč, Tihi ocean pa je še vedno tih.

 

12.04.2018, Tihi Ocean,  2. dan

Prva noč na Tihem oceanu je minila mirno, saj je predel motor, kajti vetra ni bilo niti za vzorec. Zdaj vem, zakaj se temu oceanu reče Tihi. Vem pa, da zna spet drugje pokazati svojo moč in potem velja pregovor, da tiha voda bregove dere. Malo sem bil v skrbeh zaradi Gregorja, da se ne bo znašel na moji oz. drugačni barki, a moram priznati da ni imel večjih problemov. Najbolj všeč mu je bil instrument AIS, saj je potem odmislil gledanje v daljavo in preučevanje, kam gre kakšna ladja, kje ima kakšno luč, itd. Še bolj ga je zanimalo imena ladij, s kakšno hitrostjo plujejo, v katero smer,… AIS je prava stvar na oceanu, mi pravi.

Zjutraj spijeva kavo, preverim koliko je Indigo preplul in za prvih 24 ur zapišem 109 NM. Malo, a drugače ne gre. Potem nadaljujeva z dopoldansko telovadbo in imava vajo za razgibavanje celega telesa, ki se ji reče dviganje in spuščanje jader. Takoj ko začutiva veter vsaj 8 vozlov, že odvijava genovo, medtem ko imava glavno jadro vedno odprto in dvignjeno na pozor. Potem veter ugasne in premikava se komaj 1,7 vozla. Zvijeva genovo, prižgeva motor in pod 1700 obrati motorirava s hitrostjo 4,7 vozla (kdaj več, kdaj manj). Nikakor ne bi rada trošila goriva, saj se dobro zavedava, da bova kar nekaj dni v brezvetrju ali v občasnem vetru. Goriva imava kar nekaj, pravzaprav veliko več v kanistrih kot v tanku, ki je montiran v barki. Kasneje zapiha veter in spet ponoviva vajo; raztegni, drži, ugasni, zvij, prižgi,… Morda sva se »tistemu« zgoraj malo zasmilila in nama je v nekem trenutku poslal dobrih 10 vozlov vetra in Indigo je poletel s petimi vozli hitrosti, ter  tri ure po moško rezal morsko gladino. Midva pa srečna kot mala otroka, ki sta dobila bombone od strica Petra.

Dan mine v rahlem delu, pisanju, pogovoru, včasih sva kar tiho in sva vsak v svojem svetu in razmišljanju. Pravo predstavo na premcu Indiga je odigral zelo velik delfin, ki se je igral in visoko poskakoval iz vode. Posnel sem kratek video in ga poimenoval Fliper (z enim p, da ne bi kdo rekel da kopiram Hollywood.) Kmalu je prišel čas za večerjo in sreča je, da imava v hladilniku še nekaj tune, saj je bil danes ulov raven ničli. Spečem in pripravim večerjo in kolega me vedno pohvali, kako dobro kuham. Jaz pa mu z veseljem rečem, da mu bom tudi jutri pripravil večerjo, ker sem tako pohvaljen. Po večerji imam prosti čas, saj Gregor pomije posodo in vse pospravi. Ko se spusti mrak nad morje, zvijem laks in pospravim ribiški pribor, nato pa sam sebi rečem: Jasmin, več sreče prihodnjič.

Počasi postajam tudi astrolog, saj mi kolega ves čas kaže zvezde in vsak večer omenja Južni križ, katerega poznajo skoraj vsi morjeplovci, razen mene. Vidiva tudi planete in celo eno zelo visoko leteče letalo zamenjava za zvezdo. Sem mislil da je utrinek in sem si že zaželel nekaj več vetra. Ker je bilo letalo, tudi danes ni bilo s tem vetrom čisto nič. Srečen sem, da se je tako odvilo, kajti tako je letalo ostalo celo in ni strmoglavilo, jaz pa že počakam na veter.

 

11.04.2018, Tihi Ocean,  1. dan

Nemirna noč, čeprav bi si človek mislil, da je globoko v zalivu zaščiten pred valovi in vetrom. No tukaj ni bilo tako. Mrtvi val se je odbijal od barke in jo je zibal, da sem enostavno moral vstati še pred peto uro in si skuhati kavo. Potem sem bral peljar za Pacifik in želel, da najdem kaj spodbudnega v zvezi z nabavo goriva na poti. Najlepše bi bilo, če bi bili kot letala v zraku, katerim se približa veliko letalo, spusti cev in že tankaš daleč nad Zemljo, mi bi pa tako nekako počeli na morju. Pozna kdo klicno številko tega letala? Ahhh Jasmin, tako pa tudi ne gre! Vseeno še povprašam jadralskega kolega, ki je že plul po teh morjih, kako je s točenjem goriva na Galapagosu, pa je odgovor daleč od spodbudnega. Kakorkoli se že znajdem, če ne z gorivom pa z jadri.

Ob 7.30 uri odrineva iz zaliva in rečeva, da tokrat gre zares. Jaz nadaljujem s svojim jadranjem okoli sveta, s katerim sem tudi omogočil kolegu Gregorju, da uresniči svoje sanje in prečka »njegov Ocean«. Najprej motorirava, saj nimava dovolj vetra. Kasneje ga je za 7 do 8 vozlov, a tudi ta je naravnost v nos, kakor tudi valovi, ki butajo v premec Indiga. Težka sva: oprema, hrana, voda, gorivo,… Vržem vabo v morje in jo vlečem za sabo. Morda se kaj ujame za večerjo in glej ti srečo… Potegne in laks se odvija, kot da bi nekaj bežalo stran od mene. O ne! Vlečem, zaviram, tisto nekaj v vodi odvija. Oja, to je nekaj velikega! Jaz zaviram in ne pomaga, zavora ne drži in tisto na drugi strani je močnejše. Poskusim prijeti laks, a se mi ta zareže v prst in pusti belo pekočo črto na njemu. Čez čas povlečem in takrat se sname prevelika riba ali kar koli je že bilo na drugi strani. Navijem laks na rolo, na koncu ni vabe. Ostal mi je le zravnan gambet riba pa ima nov pearcing v ustih.

Midva plujeva naprej, se pogovarjava in čez čas mi začne nagajati števec za obrate. Torej le ni vse kriv alternator. Po moje je tudi kriv akumulator, ki je morda ob okvari prišel v stik plusa in minusa. Nezadovoljen gledam v števec kako skače, kot da se igra z mojimi živci. Dvignem stopnice, pod katerimi se nahaja motor, a ta lepo prede. Postavim roko na izmenjevalec in držim 3 ali 4 sekunde. Vse ok. Nič, grem ven in gledam, poslušam,… vse je v redu. Potem me iz stresa potegne zvok laksa z nove Pennove role, ki je večja in močnejša. Tudi laks je debelejši in na koncu je nova vaba. Tokrat zmagam in na barko potegnem skoraj 60 cm veliko tuno. Ravno merska je in zato gre v obdelavo, meso pa kasneje v hladilnik.

Veter le spremeni smer in ugasneva motor, napneva jadra in pri vetru 8 vozlov jadrava 3 vozle, včasih celo malo manj kot 4 vozle. Tako sva plula 4 ure in prihranila nekaj goriva, ko veter spet ugasne in spet motorirava. Jezen sem, ker se bojim za gorivo, saj je pot še dolga, preden ujamem ugodne pasatne vetrove. Pacifik pa se mi zdi kot Jadran, kadar je miren in ko je gladina kot olje. Upam, da bo jutri z vetrom kaj bolje.

Zvečer si razdeliva dežurstvo po urah in greva v najino prvo noč plutja na Pacifiku. Uff še veliko jih bo, preden doseževa cilj.


10.04.2018, Otok Del Rey, otočje Las Perlas, Panama

Če sem še sinoči slabo spal, sem to jutro vstal spočit in naspan. Kar obilica dela me še čaka danes, nekaj od tega bom dodelil Gregorju in verjetno nama bo uspel popoldanski premik še na drug otok.

Dopoldan sva počela marsikaj, med drugim sva naredila tudi nekaj pitne vode, katero sva napolnila v prazne plastenke.
Preden se lotim še drugega dela, sva  že spet povabljena na kavo k sosedom. Ni kaj, komanda je komanda in zaveslava k internacionalni posadki. Spijemo kavo, se pogovarjamo in šalimo, ko kasneje prinese ena od članic posadke kokos, ki ga kapetan lepo razbije in začnemo jesti kokosovo jedro. Belo kot sneg, zunaj pa rjavo. Vsi vzamemo košček, le Gregor ga odkloni, kajti on kokosa ne je in ga ne mara. Pravzaprav tudi jaz nisem ljubitelj kokosa in peciva iz kokosa, a tega tukaj kar rad pojem. Nekako le prepričamo Gregorja, da ga degustira in ko poje en košček, prosi še za drugega. Čez dve minute si je že prilastil več kot polovico kokosa in pravi da ga bo odnesel na barko, ker nekaj tako dobrega še ni jedel. Potem pa pravi: »Če prijatelji izvedo da sem jedel kokos, ki ga vneto odklanjam vsakomur na obiskih, potem bodo mislili, da z mano nekaj ni v redu. Pravzaprav pa, kaj vem kaj me še čaka? Če sem jedel kokos se lahko zgodi, da kar ostanem s tabo in jadrava skupaj še naprej.« No zakaj pa ne, pravim.… in pol kokosa imava sedaj v hladilniku, za nadaljevanje poti pa bomo še videli.

Kasneje se na barki lotim še menjave altenatorja in starega ter obnovljenega zamenjam z rezervo, ki pa je čisto nov. Sicer me malo muči en kabel, a se vedno znajdem in tudi to uredim. Kasneje poženem motor in sedaj je vse v redu, razen polnjenja, ki je sicer manjše kot včeraj, a je še vedno blizu 15V na motornem akumulatorju. Pospraviva orodje in zaplujeva proti jugu otoka Del Rey. Danes je le nekaj malega vetra in počasi jadrava. Vmes ulovim še eno rdečo ribo, katere imena pa ne najdem v elektronski knjigi rib. Vseeno jo obdelam ter pospravim, saj bo dobra za večerjo. Po 22 NM plovbe le prispeva na jug otoka v zaliv Cocos in tu sidrava. Pripravim ribo, jo spečem, zraven pa še dodam pečen krompir v krhljih, paradižnikovo solato in tokrat na željo Gregorja spijeva kozarec belega vina.

Tako… Dovolj je celine, otokov, Paname. Čas je da se malo premakneva in tokrat gre zares. Kljub izredno slabemu vetru se odločiva, da greva jutri zjutraj dalje… prvi okvirni cilj je malo manj kot 900 NM oddaljeno otočje Galapagos. Koliko dni bo trajala plovba ne morem napovedati, glede na veter pa mislim da bo dolga, vsaj dokler ne prideva do ugodnih pasatov. Na Galapagasu se ne bova ustavljala, razen, če bi bilo to nujno. Plovbo bi potem nadaljevala še nadaljnjih 2900 NM do Markeškega otočja, ki ga nekako želim doseči do 20. maja. Vsak dan bom poslal lokacijo, ki bo ponazarjala kje se nahaja Indigo. Potrudil se bom pisati blog, a ne obljubim, da vsak dan. Spremljajte Indigo na cca 40 dnevni poti čez Pacifik, kjer bo neskončen ocean brez postanka in kopnega, najina edina pot.

V času brez mobilnega interneta sem dosegljiv na mailu:  indigo34@myiridium.net

 

09.04.2018, Otok Pedro Gonzales, otočje Las Perlas,  Panama

Slab spanec ponoči sem pripisal pozni in količinsko preveliki večerji. Kakorkoli, malo so delali živčki po prvi kratki, malo še stres od zadnjič in ko se vse skupaj nabere je res kmalu dovolj. Zato ni bil problem z zgodnjim jutranjim vstajanjem in že čez eno uro sva odplula v marino Playita, da natočiva vodo. Potrebujeva še bencin za watermaker, a tega nimajo v marini, zato bom moral peš v marino Flamingo, ki je oddaljena 20 minut hoda od Playite.

Odrineva z boje proti marini, a nabašem na vrv, ki se navije okoli propelerja. Super! Ker je tam močan tok in rečna oz. jezerska voda teče še iz Panamskega prekopa v morje, je voda mrzla in ima komaj 17 stopinj. Skočim v vodo, odvijem vrv s propelerja in greva naprej. Zaplujem v marino in se enostavno privežem na eno prosto mesto. Gregor bo natočil vodo v rezervoarja, jaz pa grem po gorivo. Ko se vrnem, še pregledava enkrat olje, ga malo dolijem in potem odplujeva proti otokom Las Perlas. Sva trenutno brez cilja in ko bova tam, že najdeva kakšen lep ter varen zaliv, kjer bova sidrala.

Ker vetra ni, motoriram in motor večkrat kontroliram, a ta lepo prede, kot bi bil nov. Vendar vse pa ni v redu. Števec za obrate poskakuje enkrat do 2000 obratov, kolikor jih resnično imam trenutno v plovbi, spet drugič pade na 1500 ter spet naslednjič se vrne nazaj na 2000. Potem čez čas pade na nulo in tam ostane 10 sekund pa se vrne na 2000. Hmmm… malo me je strah, spet sem živčen in v stresu, a po drugi strani poslušam delovanje motorja in ta dela kot mora. Zato si ne dajem velike žrtve za števec. Vseeno kontaktiram po sporočilu mehanika Kennya in ta mi pravi, da verjetno nekaj ni v redu z obnovljenim altenatorjem, ki ga je ne vem iz kakšnega razloga montiral, namesto da bi montiral novega. Svetuje mi, da to naredim jaz, ko prispem na današnji cilj. Največji problem je, ker mi le-ta polni motorni akumulator kar s 15,5V, servisne pa s 14,4V. Nekaj zagotovo ni v redu. Jaz mislim, da je ena žička več priklopljena, katera prej ni bila in jo je mojster priklopil, ker menda tako mora biti. Počasi se že navadim na to in plujeva dalje. 10 NM pred otoki Gregor zagleda najprej večjega morskega psa in ga lepo fotografira, čez nekaj časa pa zagledam kita in posnamem filmček, kajti če bi ga čakal da ga fotografiram, mi ne bi uspelo. Le dobrih 300 m od Indiga je plaval v nasprotno smer. Kako impozantna žival, večja od moje barke, ki pride na površje, vdihne zrak in v zrak švigne voda. Wauuuu….

Malo pred mrakom, po 43 Nm dolgi plovbi  zavijeva v zaliv otoka Pedro Gonzales, kjer je že sidrana ena jadrnica. Gregor pravi, da je velika in Francoska. Ko po desetih minutah zavijeva v zaliv takoj spoznam Irsko jadrnico kolega Billa. Kakšno naključje! Hitro si narediva večerjo, potem pa sva povabljena na njihovo jadrnico na prijetno druženje in pivo.

Tokrat sem tukaj brez interneta, zato posledično ne morem jaz pošiljati teksta in fotk na blog, saj bom to besedilo poslal preko satelitskega interneta in ga bo na spletno stran postavil moj skrbnik internetne strani. Fotografije bodo tudi naprej bolj skope, a bodo ko pač bodo.

V času brez mobilnega interneta sem dosegljiv na:  indigo34@myiridium.net

 

08.04.2018, Balboa YC,  Panama

Zjutraj po popiti kavi odideva z Gregorjem do taksija, se malo poglihava za ceno s taksistom in na koncu obvelja moje ter greva do marine Flamingo, da se odjavim. Gregorja moram najprej dodati na Crew listo in ga čez pet minut skupaj z mano odjavim. Zvečer ali jutri greva naprej proti otokom Las Perlas. Formalnosti mi lepo tečejo in že kaj kmalu dobim klofuto. Plačati je treba Zarpe pri odjavi. Celih 46$. Prijava in odjava = Daleč najdražja država do sedaj. Ni kaj plačam in že greva z jeznim taksistom, ki naju je predolgo čakal nazaj proti Yacht Clubu.

Stopiva na barko in začneva takoj z delom. Kupil sem poseben kabel, ki ga moram potegniti za AIS od krmilne konzole do instrumentov v salonu barke. Zraven še vlečem 12V samo zanj in podreti je potrebno tretjo spalnico v kateri je skladišče. Po dobrih dveh urah dela sva končala z delom, a še vedno kaj najdeva in urejava. Potrebno bo še natočiti gorivo v barko in kanistre, saj mora biti barka polna goriva, da sploh prideva tako daleč, kajti tukaj vlada brezvetrje. Odločiva se za lažjo verzijo in to v marini La Playita, kjer valovi ne nabijajo barko v pomol. Tudi vodo imajo in jo bova natočila kar tam. Priplujeva do tja, pa nama pravijo, da se je za gorivo potrebno najaviti, sploh ob vikendih, ker turistične ladje vozijo turiste in na pomolu za točenje goriva, le ti izstopajo in vstopajo. Žal danes ne bo nič. Bravo. Že drugič danes, da so me presenetili. Obrneva barko in greva nazaj do Balboa YC in natočiva nafto. Bencina za watermaker pa ni, ker jim ga je zmanjkalo. Manjana, mi pravi mojster. OK, pa jutri.… Tudi vode ne moreva natočiti. No to že natočiva kje drugje. Ves čas sem spremljal delovanje motorja, gledal na opozorilne lučke, poslušal,… upam da bo zdaj v redu z njim.

Zvečer narediva večerjo, saj vmes nisem nič jedel in sem že malo lačen. Potem pa se še malo pogovoriva, jaz napišem blog in dan bo zopet zaznamovan v stroških in zanimivem delu. Prespala bova spet na boji in jutri greva dalje.

07.04.2018, Balboa YC,  Panama

Danes, kot že mnoga jutra v tem tednu, pričakujem mehanika Kennya, ki pride na barko ob 10 uri. S sabo prinese termostat za motor, katerega zamenja in zdaj spet dela alarm, ki javlja napake za temperaturo in olje. Nalijeva še antifriz v motor in raztezno posodo, vodne črpalke pa se ne dotakne, saj nisva dobila nove, kakor tudi ne vsaj rezervnih tesnil. Tista kapljica ki spušča na črpalki za slano vodo, upam da ne naredi celega morja v motorju. Takoj ko jo bom lahko, jo bom zamenjal.

Ko mehanik odide in me zopet olajša v denarnici, se odpraviva z Gregorjem v trgovski center v Albrook, kjer kupiva še dva 20 litrska kanistra za gorivo. Potem greva še v supermarket in nakupiva še nekaj zadev ki jih potrebujeva, predvsem pa sva osredotočena na sadje in zelenjavo. Poln voziček imava vsega in na blagajni je odštejm kar nekaj papirnatih bankovcev. A kaj ko to hrano  potrebujeva in brez tega pač ne gre.

Vrneva se s taksijem do barke, kjer me že čaka Bill, ki odhaja proti Las Perlas otoku in naprej čez Pacifik do Francoske Polinezije. Težko se je posloviti od kolega, ki sem ga nedavno spoznal in ki mi pravi, da sem zanj nekaj lepega, kar se mu je zgodilo v Panami. Hudo je, a posloviti se je potrebno, saj gremo vsi isto pot. Morda se le srečamo kje za obzorjem.

Z zlaganjem hrane se kar nekaj časa zamudiva, da zloživa vse v hladilnik, v predale in v plastične zaboje. Zdaj pa res ne gre več niti šibična škatla na barko. Poln sem in zdaj je res dovolj! Jutri še natočiva gorivo in vodo, ter upam, da bo barka zaradi svoje teže plula vsaj 4 vozle. Indigo potrebuje novo registracijo, saj je bolj kot jadrnica postala tovorna ladja. Kasneje pripravim dobro pozno kosilo, spijem še kavo in čakam klic od Roka, saj smo se zmenili da gremo zvečer na večerjo.

Ob dogovorjeni uri se pripeljeta Nivia in Rok in me odpeljeta v center mesta. Nočno doživetje tega mesta je res drugačno kot dnevno. Mesto je lepo in impozantno. Prispemo do restavracije, kjer poleg azijske in japonske, strežejo perujsko hrano. Lepa in dobra restavracija mi pusti dober vtis že od samega začetka, saj so vsi uslužbenci prijazni. Prinesejo nam tri menije a ne v papirnati obliki – na tablici. Preko tablice si lahko pogledamo kako zgleda krožnik, katerega želiš naročiti in poleg so označene tudi cene, ter vsebina, ki je na krožniku. Zame nekaj novega in čudovit izkušnja tega velemesta. Naročimo tri jedi in vsi bomo poskusili vsako od teh treh naročenih hran. Spijemo še en pisco sour in kaj kmalu je miza polna vseh dobrot. Saj ne vem, kje bi sploh začel fotografirati, kaj šele jesti. Hrana je bila vsekakor okusna in ne pretirano draga.

Pripeljeta me še nazaj do pomola in poslovimo se v želji, da se še kdaj srečamo. Naključna poznanstva nas bogatijo in nam dajejo dobro izhodišče za naprej. Hvala vama Nivia in Rok… Todo bien y feliz! Gracias!

 

06.04.2018, Balboa YC,  Panama

Zelo pozno sem šel spat in iz tehničnih razlogov je zato šel blog zelo pozno na spletno stran. Poleg tega mi te dni ni bilo lahko, saj sem bil psihično in fizično obremenjen z motorjem, stroški, nabavo rezervnih delov in še s čim.

Zjutraj se klub kratki noči zbudim in po popiti kavi se s hitro hojo sprehodim nekaj več kot 2,5 km do banke, potem skočim še v trgovino in po isti poti nazaj na barko. Res lep sprehod. Jutranja prometna konica se po cesti vleče kot jara kača in na trenutke promet obstane na tem že dopoldan vročem soncu.

Na barki me v družbi Gregorja čaka kapetan SY Zane in opraviva še nekaj skupnih pogovorov in ker sva pretentala Panamskega Tita, sva si še porazdelila še dobiček. Najtežje se je bilo posloviti, saj oba dobro veva, da se bova na širnem Pacifiku težko srečala.  Postala sv dobra kolega in v tem mesecu dni, kar sva skupaj sva se nekako navezala. Če se ne vidiva na morju se pa zagotovo v Sloveniji.

Kasneje pride mehanik in začnemo s sestavljanjem motorja, ki nam gre dobro od rok. Končno ga le po nekaj urah sestavimo skupaj in ga poženemo. Motor lepo prede, vendar mehaniku ni všeč vodna, slana črpalka. Kaplja, nekaj vode priteče v santino, čaka pa tudi, da priteče tudi olje, a ga ni. Vseeno pravi, da bi bilo dobro imeti novo črpalko v rezervi, kajti Pacifik je dolg in širok. Potem ugotovimo, zakaj ni bilo signala za alarm na motorju, ker je pregorel senzor. Potrebno bo nabaviti kar nekaj nove robe in spet gledam v denarnico. Tukaj je vse nenormalno drago, pa še čakati je potrebno vsak artikel, ki pride iz Amerike. Ker vodne črpalke nisva dobila, jo bova poskusila nekako zatesniti.

Po eni uri motor ugasnemo, jaz sem že prej plačal mojstru, ki je bolj draguljar kot mehanik, vsaj po ceni ure sodeč, a očitno obvlada svoj posel. Res zna in za takšno znanje mi ni težko seči v denarnico. Spije še pivo in greva iskat dele. Najprej v Volvo Penta servis, kjer nimajo nič kar potrebujeva, kar pa imajo pa je drago, kot da je vse iz zlata. Nič ne kupiva in greva nazaj, jaz na barko, on v pisarno. Njegova pisarna je zadnja gostinska miza v bistroju Balboa YC.  Pridem na barko, jaz pospravljam notranjost, Gregor je dežuren zunaj in pospravlja kokpit in palubo. Priden je bil danes, ko sem bil jaz z mehanikom in mu pomagal, je šel Gregor v nabavo gospodinjskega plina, da bova tudi tu polna in da naju kaj ne preseneti.

Popoldan prižgem motor in ga na 2000 obratih pustim delovati dve uri. Vse tako kot je naročil mojster. Vse deluje kot mora. Počasi začutim utrujenost, čeprav še zdaleč ni vse urejeno z motorjem, a vem, da bo kmalu. Kasneje pride na barko še Bill, verjetno gre jutri s svojo barko naprej proti otoku Las Perlas, nato pa naprej proti Markezom. Tudi njega čaka 3800 NM dolga plovba. Za vsakega od nas je časovno drugačna. Kolegi Bražilci pravijo da računajo pristati na Markezih čez 45 dni in nimajo s sabo veliko goriva. Bill  planira za to pot okoli 30 dni. Midva po tihem računava nekje 36 dni. Z ircem si ogledujeva vremensko karto in se čudiva, kako daleč dol ni vetra, koliko dni traja brezvetrje… Ne bo luštno, res ne. Potrebne bodo ogromne količine goriva in res dober motor. Upam, da je moj mojster dobro opravil nalogo, saj na širnem oceanu ni vmesnih postaj, otokov in ne sidranj.

Zvečer še malo poklepetava in potem je spet čas za posteljo. Jutri pride mehanik, ki je že skoraj tretji član Indiga.

 klikni in si povečaj slike

 

05.04.2018, Balboa YC,  Panama

Jutro. Kavica in potem grem na obalo, kajti potrebujem neke informacije iz pisarne. Ravno ob tem času me pokliče mehanik in mi pravi da pride okoli 12 ure. Uff, potem imam še nekaj časa in ne bom hitel. Vesel sem, da imam rezervne dele in če bo vse v redu mi mojster zmeče stvari skupaj in že sem na konju.

In res, mojster pride ob 11,30 uri in se loti dela. Sestavi in priključi starter in potem prižgemo motor. Bo delal? Vžge iz prve in dela, a po desetih sekundah ga ugasnemo, saj še ni vse nared. Vesel sem kot otrok. Mehanik zmaja z glavo in pravi: »Đasmin, this motor is not good!« Kako ni good če sem slišal da laufa? Možakar vzame v roke ključe in začne šraufati. Vedno več je vijakov na tleh, vedno več delov je ob strani, nekaj jih celo visi na ceveh. Ojoj! Stanje se še slabša. Čez nekaj trenutkov je izmenjevalec na tleh, neke cevi, kolektor, …. Mojster mi pokaže zamašen izmenjevalec, kolektor je nabit s črnimi sajami, v eni od gum so se nabrale lopatice impelerja, spet drugje najdemo nekaj podobno plastiki. Umazanije je na pretek. Ne čudim se več, zakaj se pregreva. Ko pogledam motor se mi zdi da ga pol manjka. Vse se mi mrači pred očmi. Potem čistimo, prebijamo, vlivamo kislino, pregledujemo, čas pa beži. Čistimo kolektor. Ta ni dober. Potreben bo nov. Skočim in ga kupim, drag je kot žafran. Še enkrat me pošlje po kakšen del in v denarnici bo zazijala še samo prazna luknja čez katero se bo nabrala pajčevina. A če ga moram imeti potem naj bo, in tesnilo še prosim! Ko vse uredimo, mojster pogleda na uro in pravi: »Finish! Tomorow we continue work!« Bemti, a ne bomo danes?

In možakar gre, službe je konec, za danes je zaslužil dovolj. Gregor pospravlja, jaz kuham kosilo, potem jeva. Kasneje dobiva obisk in v prijetnem klepetu pozabim na težave, ki še vedno čakajo jutrišnji dan. Morda bo jutri tisti dan, ko bo vse končano. Morda…. Večer je bil prijeten, še lepša bo noč, ko odidem v posteljo.

 

04.04.2018, Balboa YC – Panama City,  Panama

Včeraj že napišem blog, ga pošljem na spletno stran in si umivam zobe, ko slišim vodni taxi čisto ob moji barki in malo zatem slišim klic svojega imena iz ne vem koliko grl. Stopim ven in vidim Billa in še nekaj ljudi, ki so prišli na moj »nenapovedan party« in vsi so bili že rahlo zadeti od alkohola. Pa kaj vem, morda so še včerajšnji, saj so ga lumpali do jutra in se pohvalili, da jih je šest popilo tri litre whiskya in 3 six packe piva. Bravo!

No zdaj so pri meni, da se zgodba od jutra nadaljuje na Indigu. Ob pogovoru z njimi spoznam, da smo vsi od drugod, pravzaprav smo razmetani iz evropskih držav: Slovenija, Francija, Irska, Anglija in Švedska. Manjkala je le partnerka od Francoza, a ta je bila menda zastrupljena z alkoholom in je počivala na barki. Najbolj smo se smejali prav temu Francozu, kateri je želel kaditi, a ker se zaveda da se na barki ne kadi, je ob enih zjutraj poklical vodni taxi in ko ga je vprašal taksist kam naj ga pelje, je rekel … samo en krog med barkami, tako počasi, da pokadim cigareto. In res ga je peljal in mi smo pokali od smeha.  Multi internacional Party! Ker so bili gostje utrujeni še od včeraj so proti drugi uri zjutraj le odšli na svojo barko. Jaz pa sem šel tudi spat, saj čez nekaj kratkih uric spet vstajam.

Zjutraj se dobimo jaz, Bill in Robi na parkirišču in slednji nas odpelje v trgovino z rezervnimi deli. Pričakajo me lepo zapakirane škatle s svetlečimi deli za mojo barko. Vse je na mestu, jaz kupim le še dva stikala za vžig motorja, se malo »scenkam« za ceno, plačam in že gremo. Vesel kot radio gledam nakupljeno, saj to pomeni, da bom lahko šel dalje, če bo jutri vse v redu z motorjem. Na barki zamenjam še kontaktno stikalo in napišem še nekaj zadev, katere moram poslati preden grem na širni ocean.

Pozno popoldan je pred Balboa YC priplula še SY Zana. Ko se privežejo na bojo, me je kapetan poklical po radiu in povabil, da proslavimo tudi njen vstop v Pacifik. Prijetno druženje s prijetno in dobro kapljico smo pozno zvečer zaključili in z Gregorjem sva se vrnila na najin Indigo, ter  po napisanem blogu zaspala.

Jutri je nov dan in jutri imam upanje, da bo moj motorček zarohnel v prijetni glasbi, ki bo prava melodija za moja ušesa.

 

03.04.2018, Balboa YC – Panama City,  Panama

Kot sva se z mehanikom po telefonu zmenila, tako je tudi bilo. Prišel je na Indigo malo pred 10 uro in takoj začel z delom. V tem času je bil pri meni ravno vedno boljši kolega Bill in skupaj sva gledala po starem jugoslovanskem sistemu (eden dela, dva pa gledata kako se dela), kako mehanik pridno in dobro vrti ključe, izvijače in klešče. Spreten je in čeprav je starejši od mene, točno ve, kje je kakšen vijak in kaj je narobe. Po premerjeni zadevi objavi, da je starter fuč in bo potrebno kupiti novega, alternator pa se bo morda dal popraviti, čeprav pravi, da »prebija« in če bo drago popravilo pa naj kupim novega. Staljeni in pregret rele naj kupim nov, najbolje pa kar oba, saj nista pretirano draga. Vse skupaj nadevam v vrečke in plačam mehaniku za opravljeno delo. Kot je pri nas v navadi je tudi tu brez računa ceneje, čeprav mislim, da je k osnovni ceni dodan le davek, ki pa v Panami sploh ni velik.

Pokličem Roka, ki mi vedno reče, če kaj potrebujem naj pokličem. Tokrat sem ga res in ob dogovorjeni uri je prišel, ter me odpeljal čez središče mesta naravnost do trgovine. Odprem nahrbtnik in pokažem trgovcu kaj potrebujem. Možakarji, ki se dobro razumejo na svoje delo, pogledajo pokvarjene dele in že smo dogovorjeni, da se jutri dopoldne dobimo in mi priskrbijo vse novo. Upam, da bo to res, kajti brez teh delov ne morem naprej. Za ceno več ne sprašujem, ker sem se vdal v usodo, da uvožene stvari tukaj niso poceni, le kar sami naredijo ali pridelajo je v mejah normale. Bom že nekako, vsekakor pa že vidim, da se bom odpovedal obisku Galapagosa in še česa drugega na račun novih delov. Včasih je treba tudi na šahovnici žrtvovati kmeta, da braniš kralja. Morda pa Galapagos obiščem, ko bom šel naslednjič jadrati okoli sveta.

Z mano in Rokom je šel tudi Bill in kar ne more se načuditi, ker je bila trgovina dobro založena in v njej imajo praktično vse dela iz tega segmenta. Ko sva se z Billom pripeljala nazaj do Balboa YC, sva odšla na točeno pivo in Bill je kot pravi Irec prvega pospravi na dušek, saj je bil zelo žejen. Le kako ne bi bil, saj so imeli poslovilni večer na barki, kajti dva člana sta šla domov na staro celino. Kasneje sva še en čas sedela in jaz sem pri drugem pivu omagal in šel na barko on pa je ostal, da se malo prezrači.

Pozno kosilo, ki je večerja postala mi napolni želodček, nato pa se spravim pospravljati motorni prostor, saj je v njem skoraj vsa tekočina iz hladilnika motorja, kajti mehanik je moral sneti eno cev in je vse steklo ven. Danes se mi je zdel delovno uspešen dan, upam, da bo jutri tudi tako lepo, ko bodo novi deli na barki.

 

02.04.2018, Balboa YC,  Panama

Spet še ena dobro prespana noč, čeprav je tu ob kanalu ves čas prometno. Zanimivo je, kako velika plovila, pa naj so to kontejnerske ladje, tankerji ali ogromni trajekti, ki prevažajo v sebi na stotine novih avtomobilov, ne delajo večjega vala. Večji val naredijo manjše ladje, čolni ali plovila od kanala. Zato je tu na priveznih bojah vedno bolj »rolly« kot pa ne. Umiri se šele zvečer, ko se plovni promet malo potihne.

Najprej kava, zajtrk in že med zajtrkom dobim sporočilo, da pride kapetan SY Zane na obalo, midva pa naj bi mu na kopno pripeljala pnevmatike in vrvi. Ker je tukaj v območju kanala in v območju postavljenih boj od Balboa YC prepovedano »dingirati s svojimi dingiji«, pokličem water taxi po radiu na kanal 6, ki pride v petih minutah. Ta storitev je vključena v ceno boj in lahko pokličeš taxi tudi 10x na dan in se voziš s kopnega na barko in obratno. Ko se pripelje do Indiga, naloživa v njega vso kramo in že plujemo proti pomolu, kjer naju že čaka novi uporabnik gum in vrvi. Najprej imamo na pomolu težavo z oskrbnikom pomola, saj še niso imeli primer, kjer bi dva balkanca pretentala Panamskega Tita. Ene gume, ene vrvi, za dve različni barki in dvakratni prehod ter za eno ceno. Midva pa bova dala račun na pol in bova spet privarčevala. Odnesemo gume do parkinga, kjer stoji najet avto in naložimo vse v prtljažnik. Ker imam veliko dela z motorjem, smo se dogovorili, da gre namesto mene na SY Zano za lineholderja Gregor. Tako ostanem sam na barki in cel dan telefoniram, se pogovarjam in pregovarjam razne mehanike, da imam problem, ki je delno saniran, pri zaganjaču pa se je ustavilo. Končno se eden mehanik le odloči in javi, da pride jutri pogledat motor, kajti preveč mu delo ne diši, saj sumi, da ni v okvari samo zaganjač. To bova skupaj ocenila jutri po 10. uri.

Čez dan še pospravim barko, napolnim tanke s sladko vodo, saj smo v dveh dneh porabili cel tank in pol vode, kar je bilo zelo razsipno, a po drugi strani, se ne sekiram, saj Rainmanov watermaker dela čuda. V treh urah sta bila tanka polna, napolnjene plastenke s pitno vodo in spet je bil mir okoli ušes. Ko imaš tega čarovnika na krovu je res vse drugače in lažje. No še ena stvar se je pokazala v redu,. Če se mi pokvari motor, še vedno lahko delam vodo, saj nisem odvisen od njega, kajti wateraker ima svoj neodvisni Hondin motor.

Proti večeru se dogovarjava z Ircem Billom za pivo, ki mi čez pol ure javi, da ne more z mano na pivo, ker se je pravkar dogovoril z eno mladenko in pelje njo na pivo. Seveda ga razumem. Bolje mladenka v njegovi družbi, kot pa jaz. Zato si pripravim dobro večerjo, katero pripravim iz pečenih plantain banan s curryem in piščančjim filejem v temni dimljeni omaki. Bilo je dobro, ….ne, čudovito je bilo!

Zdaj ko to pišem sem si nalil še za en kozarec vina, ki je ostal v steklenici po našem praznovanju prečkanja kanala in prihoda v vode Pacifika. Zvečer se lotim še sestavljanja enega filmčka, ki bo pokazal, kako smo prečkali kanal in upam, da ga v nekaj dneh sestavim, ter opremim.

 

01.04.2018, Balboa YC,  Panama

Po sinočnjem praznovanju preplutega kanala v enem dnevu, kar je tudi redkost za male barke, sem se naspal in zjutraj prebudil v boljšem stanju, kot pa sem bil takrat, ko sem šel spat. Dan se je začel še z eno skrbjo, kako odpraviti napako na motorju. Najverjetneje bo potrebno dobiti mehanika, saj je na dveh žicah stopljena izolacija in je prišel direkten stik na zaganjač motorja.

Rok in Nevia sta odšla domov že sinoči, danes opoldan pa je barko zapustil in se odpravil na svojo barko še kapetan SY Zane. Ostala sva le še Gregor in jaz.

Okoli 11. ure dopoldan pridejo na mojo barko kolegi iz Irske barke in kolega Bill se ponudi, kot elektronik, da pogleda kable in sanira to poškodbo. Ponudbo sprejmem z obema rokama in začneva s saniranjem poškodb. Ko vse popraviva, zamenjava, dodava, poskusiva zagnati motor, a ta ne dela. Pravzaprav ga ne zažene zaganjač in zato se najino motoroznanstvo na tej stopnji tudi konča. Potreben bo mehanik, upam da se od zaganjača napaka ne preseli na alternator in še dlje na motor. Trenutno se je potrebno sprijazniti, da je motor v defektu in potrebno ga je popraviti do te mere, da bo brezhiben, kajti Pacifik je velik in motor bo še velikokrat potreben. Bill kot Irec ostane še nekaj časa na barki in pripoveduje svojo zgodbo življenja, kakor jo pripoveduje vsak od nas, ki jadramo po oceanih. Kot pravi Irec rad spije kakšno pivo in ob njem je pogovor še lažji.

Popoldan z Gregorjem pospravljava po brki, saj je bilo včeraj kar precej ljudi na njej in to se pozna na čistoči barke, kakor tudi po neurejeni notranjosti. Pozno popoldne si pripraviva pozno kosilo in med njim dobim preko sporočila povabilo od Roka, da me s svojo družino vabi na sladoled. Po mene pridejo ob dogovorjeni uri v Yacht Club in me zapeljejo  nekaj kilometrov stran, na njim znano lokacijo, kjer si naročimo sladoled in tako spoznam tudi njegova otroka. Ker sta oba približno enakih let, kot je star moj vnuk, se veselo z njima pogovarjam in klub temu dobim nostalgijo po vnuku. Po čudovitem dve urnem druženju, me pripeljejo nazaj do YC in potem grem na barko. Z Gregorjem spregovoriva še nekaj minut in kmalu bo čas za spanje.

Sinoči sem napisal, da bi lahko dobil od Bavarie katamaran… no to ni res, kajti bil je prvi april in zato je to izmišljeno. Vse ostalo pa je tako kot piše. Kaj bo iz vsega tega ne vem, morda največ zvem ko se  vrnem domov ali pa naslednje leto na sejmu navtike v Dusseldorfu. Trenutno je v igri samo Indigo, ki pa je žal »ne vozen«…. Jutri je ponedeljek in tukaj ni praznik, zato začnem iskati dobrega mehanika….

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja