28.2.2018 Proti Panami in cilj na otokih San Blas
Tokratna že četrta noč na morju je bila kot 18, Pv pravljici. Kombinacija vetra in valov je enako kot dopustniško jadranje. Tudi naspal sem se za oba dni. Sicer večkrat po pol ure, a ko seštejem je to…
Zjutraj ob 9. uri sem spet zapisal preplute milje in tokrat jih je bilo še manj kot včeraj, torej le 134 NM. Še 47 NM mi manjka do cilja v petem dnevu, kar je lahko tudi 8 ur plovbe in to je ravno malo pred večerom, kar bi se lahko še vedno lepo izteklo.
In tako dragi moji, najprej je sledil obris kopnega, nato se je že dobro videlo kopno in ob 17,10 uri je bilo sidro v vodi ob otoku Walsaladup, ki spada v skupino otokov San Blas, države Panama. Tako sem po 595,4 NM oz. po 4-ih dneh in 8-ih urah dosegel drug kontinent, Ameriko. Preplul sem še eno veliko lužo, Karibsko morje. Od Karibskega otoka Martinik preko otokov ABC in vse do Paname sem preplul 1334 NM. Res je veliko morje.
Pripluti na sidrišče je dokaj enostavno, če si že prej malo prebereš o teh otokih, vseeno pa ni za tvegati in je bolje pripluti na te otoke še po belem dnevu, da lahko vidiš kje so koralni grebeni, razne čeri in plitvine, da ne nasedeš. Ko sem priplul je bilo na sidrišču cca 7 plovil in z lahkoto sem našel primeren prostor za sidranje v kristalno čisti, svetlo modri barvi morja. Slišal sem žvrgolenje ptic, katere so preletavale iz enega na drugo palmino drevo. Zvečer pa me je dosegla tišina, kakršne že dolgo ne pomnim. Če je vseh ostalih 360 otokov takšnih kot ta, potem lahko zatrdim, da je Bog zamenjal otoke San Blas s Karibi. Karibi niti v sanjah niso tako lepi, kot je otočje San Blas. Zamislite si skupino manjših otokov, ki samo dobre tri metre štrlijo iz morja, na katerem so kokosove palme, okoli otoka pa plaža iz bele mivke. Prehodite jih lahko okoli v nekaj minutah, večje pa tudi v manj kot v uri. Nekaj otokov je naseljenih z avtohtono skupino indijancev plemena Kuna.
Barko sem malo pospravil, očistil, si skuhal res dobro pozno kosilo in spil eno pivo, s katerim sem si nazdravil za srečno priplutje na začasni cilj. Zdaj se začne dolga procedura in postopek pridobivanja papirjev za Panamski prekop, plačilo taks in drugih stroškov. Upam, da mi to uspe urediti v naslednjih treh tednih. Birokracija tu ne pozna meja.
klikni na sliko in si jo povečaj!
27.2.2018, Proti Panami – 4. dan
Do startne devete ure zjutraj sem preplul novih 137 NM. Ugotovil sem, da sem po planu počasen in plovba se mi bo malo zavlekla tudi v peti dan.
Že prejšnji dan proti večeru se je veter okrepil, a sem mislil, da bo to tako kot po napovedi, da bo pihnil okoli 20 do 23 vozlov. Potem pa se je še samo krepil in krepil in okoli polnoči pristal na zabeleženih 34 vozlih, kjer je med 28 in 34 vozli »nabijal vse do jutra«. Pa saj jaz vedno pravim, veter ni tak problem, če ga ne bi spremljali valovi. Tokrat so bili valovi visoki od 3 do 3,5 metra, tu in tam pa kakšen tja do 4 metre. Površina morja je bila vsa bela in razpenjena. Še dobro da je svetila luna. Rad imam luno, takrat noči na morju niso temne in strašljive. Visoki valovi so se prelivali in ob tem proizvajali zvok, ki ni ravno prijeten za ušesa in srce. Pravzaprav nič posebnega za ta del morja, katerega sem ves čas čakal, da se umiri. Napoved je bila z valovi tja do 3 metra, tako da sem približno vedel kaj me čaka. Valovi so prihajali v krmi bok, kakšen pa tudi v krmo, ki je takoj poplavil kokpit. Preden sem uspel prinesti vrata iz salona, da zaprem barko, sta mi že dva vala ušla v notranjost salona. V prvem je bilo komaj nekaj deset litrov vode, drugega pa sem na srečo jaz delno prestregel in je pljusnil v mene, saj sem bil ravno ta čas z vrati na stopnicah. Barko so valovi premetavali levo – desno, zato se je tudi avtopilot ob vsakem večjem valu izklopil, ko se je barka nagnila in precej ušla iz kurza. Bil sem privezan z leve in desne strani, kar sem res malokrat, a še tu me je enkrat ob nagibu barke odneslo na levo stran in udaril sem ob rob barke z glavo, da sem poleg zvezdnatega neba videl še zvezde svojega vesolja. Buška je hitro zrasla, a vem, da bo kmalu izginila.
Še ena stvar, ki jo nimam v lastni opremi in to samo iz malomarnosti: škornji. Če bi jih imel bi bil suh, tako pa sem se nekajkrat preobul in na koncu spet ostal moker. Kakorkoli, do jutra se je vse umirilo in lahko mirne vesti priznam, da sta bili ta noč in plovba ena med najbolj razburljivimi na vsej moji poti. Takšnih nočnih plovb si res ne želim več!
Danes sem govoril tudi z SY Zano, ki je startal iz Kolumbije en dan prej v isto smer kot jaz in je rekel, da se je njemu dogajalo enako in da je tudi za njih bila to najslabša plovba do sedaj. Očitno bo nekaj na tem, čeprav on pravi, da je imel mnogo slabše razmere kot jaz. Potem sem jo jaz še dobro odnesel.
Popoldan se je vse umirilo, na nekakšno klasiko za ta del morja in jadranje je postala pravljica. Jutri moram popraviti ali zamenjati stikalo za vžig motorja, saj ga je verjetno zalila voda in ne deluje več. To pa sem ugotovil, ko sem danes pri dvigu podnic in brisanju vode našel kar nekaj sledi hladilne tekočine. Nalil sem novo, motor pa ni kresnil. No ja, z dodatno žico na starterju sem ga prisilil da se je zagnal in zapredel, jaz pasem imel nasmeh na obrazu. Jutri rešim še to nadlogo in jutri popoldan planiram pripluti na trenutni začrtani cilj.
klikni na sliko in si jo povečaj!
26.2.2018, Proti Panami – 3. dan
Po lepo naspani noči sem zjutraj slekel pižamo 😁 in zajadral že v tretji dan moje plovbe. Danes sem v 24 urah naredil samo 126 NM. Valovi ne popuščajo in samo to zadnjo noč sem vsaj 10 krat popravljal smer, ker se je izklopil avtopilot. Ob pogledu na preplute milje sem spoznal, da sem v popoldanskem času nekje na polovici začrtane poti.
Zmontiral sem K4 fotoaparat na stojalo, da je bil fiksen in posnel kratek tri minutni video, kjer je res opazno kako se barka ziblje levo in desno, včasih pa se tudi vzpne na val in kasneje zdrsi po njem. Upam, da ga bom lahko kmalu objavil.
Še naprej pa raziskujem igračko IridiumGo in vse bolj in bolj opažam, da je ta Iridium s tem »Go« šele v povojih. Saj ne rečem da je čisto vse zanič, vendar pa je najbolj slab na internetu. Vremenske karte in Grib file dobiš hitro in v barvah. Email tudi dobro dela, le navaditi se je potrebno s istema, da vidiš prejeto pošto, šele ko mu uporabnik sam dopove, naj mu ga pokaže. Da bi šel pa na kakšno spletno stran, malo »posrfat« pa je za enkrat misija nemogoče.
Hvala Sebastjanu, da mi vnaša lokacijo Indiga in besedilo za v blog, katera mu pošiljam preko emaila, da me lahko spremljate.
Zvečer si poskušam skuhati pozno kosilo, a sem vsaj dva krat prekinil s kuhanjem, spet zaradi avtopilota in »razmetanega morja«. Nič ne kaže, da mi bo ta noč bolj naklonjena.
(Na sliki pa 3x open sea)
klikni na sliko in si jo povečaj!
25.2.2018, Proti Panami – 2. dan
Začel se je drugi dan moje neprekinjene plovbe proti Panami. Noč je bila »very rolly«, pa ne zaradi valov, ki niso presegali treh metrov, bolj zaradi tega, ker so prihajali z boka. Noč je bila dokaj hladna zaradi vetra, zato sem po dolgem času oblekel tanjšo navtično jakno z dolgim rokavom. Veter se je okoli ene ure zjutraj celo malo okrepil in nekaj časa držal konstantnih 24 vozlov. Bil sem hiter, zato sem že po prvih trinajstih urah mislil, da bom naredil lasten rekord v preplutih miljah na dan. No pa se ni izšlo, bilo jih je samo 152,4 NM v prvih 24 urah. Ob deseti uri dopoldan me je presenetil veter, tokrat drugače, saj je le-ta padel na dobrih 7 vozlov in prižgati sem moral motor. Najhuje mi je pluti, ko ni vetra, valovi pa so še vedno dokaj visoki, ki guncajo barko. Kakor veter odide, se tudi vrne in potem je bilo jadranje lažje. Tudi ribičija mi nekako ne gre in tudi danes je ostal trnek prazen.
Tukajšnja plovba je zelo prometna, sploh zaradi velikih ladij, katerih sem kar nekaj srečal ponoči, veliko tudi čez dan. S kapetanom katamarana, ki me je prehitel in plul proti Panami, sva po radiu izmenjala par besed in nadaljevala vsak svojo plovbo. Čez dan je bilo vreme prijetno sončno, toplo, le morje se je ohladilo na dobrih 22 stopinj.
Zvečer je plovba potekala normalno, vendar sta dva večja vala obrnila barko iz smeri in potem je bilo potrebno barko spraviti nazaj v pravi položaj, jadra na svojo stran, preventer na boomu se je spet dobro izkazal.
24.2.2018, Proti Panami – 1. dan
No pa je prišel dan »D«. Včeraj mi je kolega Miran Tepeš poslal email in se malo pošalil, da na barki niso bile alge, o katerih sem pisal na blogu, ampak je začela barka puščati korenine, saj sem že predolgo na Arubi. Malo za šalo, skoraj pa bi lahko bilo res.
»Korenine so posekane« in po jutranji odjavi pri Carini in Policiji, po predanih obrazcih, dobljenem odhodnem žigu v potni list, sem ob 9 uri zapustil otok Aruba. Pri vetru od 17 vozlov in valovih med 2 in 2,5 metra je Indigo končno zaplul na nekaj dnevno neprekinjeno plovbo. Dan je minil do popoldneva čudovito, potem pa so se dvignili valovi in ker so prihajali iz boka, so me valjali. Zato se je tudi avtopilot kar nekaj krat izklopil in odpovedal poslušnost. Do 22 ure sem plul kar precej na SZ, potem pa sem se spustil proti ciljni točki. Tako sem se izognil plitvemu morju in ribiškim mrežam.
V trinajstih urah sem preplul 81 NM in poploterju mi jih še manjka točno 507 milj do cilja.
klikni na sliko in si jo povečaj!
23.2.2018, Oranjestad, Aruba
Nemirna noč je za mano, saj me je ponoči zelo bolelo desno zapestje. Verjetno se je razbolelo zaradi podvodnega čiščenja trupa barke. Še zvok vetrnega generatorja mi je šel to noč na živce. Zato sem ga ugasnil in vzel naklofen, potem pa mi je čez eno uro bolečina malo popustila in sem lahko nazaj zadremal.
Dopoldan sem z Rainmanom naredil malo manj kot 200 lit. vode in spoznal, da ima Tone Kosi čisto prav, ko napiše, da človek potrebuje na dan 30 lit. vode, če želi imeti vse na »komot«. Dejansko je res nekako tako. Jaz sem jo delal pred devetimi dnevi in če teh slabih 200 lit. razdelim na dneve, je moj rezultat nekje okoli 20 lit. na dan. Res pa je, da sedaj ko lažje pridem do sladke oz. pitne vode ne varčujem z njo, kot sem to počel včasih. Slane vode za spiranje posode sploh ne spuščam več v kuhinjsko korito.
Popoldne sem šel z dingijem na obalo, zunaj je pihalo nekaj manj kot 20 vozlov. V mestu se odpravim še na razgled hotela Renassance, ogled čudovitih in opremljenih pasaž z butiki prestižnih modnih znamk, nato sem šel še na BBQ, pojedel rebrca in se odpravil v trgovino, kjer sem nakupil še nekaj malenkosti, ki so mi nujno potrebna za nekaj naslednjih dni.
Jutri bi rad odjadral proti cca 580 NM oddaljeni Panami (cca dobre 4 dni), na otoke San Blas. Tokratno čakanje na Arubi je bilo res dolgo in nepredvidljivo. A kot sem popoldan videl, se bo jutri sidrišče več ali manj izpraznilo, saj se vsi pripravljamo na odhod. Lokacijo Indiga bom pošiljal vsak dan in verjetno bo še ob njej kakšna spremna beseda (Kje je Indgo – rubrika na blogu).
Danes je prišla na police 36. številka revije Navtika Plus, v kateri je na nekaj straneh moja že 4. reportaža s plovbe po Atlantiku in Karibih. Tudi to si lahko v njej preberete, če želite.
22.2.2018, Oranjestad, Aruba
To vreme je res ena čudna reč. Počasi se umirja tudi pri nas in vse kaže, da bodo napovedi držale in prihaja izboljšanje. Ko pa pogledam Atlantsko vremensko karto, pa se vprašam, kako ubogi ljudje na Azorih in še višje zdržijo ta nizek vremenski pritisk, ki se je spustil nad njih. Od kar sem prišel na idejo, da prejadram Atlantik, spremljam vreme in ne pomnim, da bi bila vzhodnik in jugo vzhodnik tako močna in tako nizko, da bi v tem trenutku lahko odjadral iz Kanarskih otokov direktno v Gibraltar brez težav. Očitno nekatere stvari, ki so po logiki nemogoče ali težje izvedljive, postajajo v tem trenutku resničnost.
Današnji dan sem najprej namenil čiščenju trupa barke. Pred desetimi dnevi sem očistil vodno linijo in zelene alge »v nulo«. Danes je bila ta zelena brada dolga spet 10 cm ali še več. Trup so napadle drobne školjke in alge, pa tudi na propeler. Po dve urnem čiščenju sem utrujen prišel na barko skoraj brez sape. Ne vem kolikokrat sem se potopil na dah in čistil, kolikor se je le dalo očistiti. Videl bom kakšno stanje barke me čaka na drugi strani Paname. Morda bo potrebno dobiti potapljača, da vse očisti ali pa bom moral v najslabšem primeru dvigniti barko iz vode, kar pomeni da je antifauling zdržal komaj leto in pol. Ko pomislim mesece nazaj, se spomnim Martinika in tam je bila barka nekaj mesecev na enem mestu, pa ni bilo niti 20% teh alg na trupu. Očitno je tukaj podvodni mikro svet drugačen kot je 700 navtičnih milj vzhodno.
Popoldne sem še pripravljal barko, pregledal motor, ki ga že štiri tedne nisem prižgal, pregledal olje, jermene in kakor tudi zalogo in stanje hrane za nekaj dnevno jadranje in bivanje na otokih, kjer ni trgovin. Pozno popoldne sem si skuhal dobro pozno kosilo in si zvečer prebral Imrayeve vodnike z nekaj nasveti in pravili ob vstopu v nove države in kontinent, kamor bom kmalu priplul.
21.2.2018, Oranjestad, Aruba
Najprej hvala vsem, ki mi pišete na email, pa naj bo to samo pozdrav ali postavljate vprašanja v zvezi z blogom in plovbo. Dokler sem na mobilnem internetu ni problem, vam vsem hitro odgovorim. Ko bom plul ali ne bom imel mobilnega interneta, bom dosegljiv le preko satelitskega interneta in tu se bodo naši kontakti za določen čas ustavili.
Danes sem bil v mestu, moral sem po jeklenki za plin, ki sem ju dal pred dvema dnevoma napolniti. Lahko povem, da sem bil prijetno presenečen, saj sem dobil najcenejši plin do sedaj na vsej svoji poti. Verjetno tudi zato, ker je vsa vzhodna Aruba več ali manj zapolnjena z eno industrijo – rafinerijo. Polnjenje 3 kg plina stane 11 $ + 5 $ trgovske provizije za posredovanje med mano in polnilnico. Kar nasmejalo se mi je, ko sem videl znesek, 32 $ za obe jeklenki. No, sedaj sem preskrbljen za skoraj tri mesece, saj imam sedaj tri polne jeklenke.
V mestu sem, kjer je izredno velika gneča. Danes so tu spet tri potniške križarke. Vsi lokali, kafeterije, restavracije,… vse je nabito polno s turisti, ki želijo uživati v nakupovanju ali dobri hrani. Ker je bil ravno čas kosila sem vzel pot pod noge in se sprehodil izven centra mesta, na odprt BBQ in pojedel čudovito pečena rebrca s krompirčkom in solato. Še vedno je cena 7 $.
Ko odplujem iz Arube, bom verjetno naslednja dva tedna ali še več izven dosega trgovin in civilizacije, zato sem moral še po nekatere nujne stvari v trgovino in ko sem vse to privlekel do dingija nato pa še do barke, sem bil kar precej utrujen. Počasi si bom moral priznati, da se staram in da je moje počutje štiridesetletnika le zlagano.
Na barki še spijem dober Barcaffe, tokrat brez piškotov. Jutri bo delaven dan, saj moram očistiti barko, kajti spet so se nabrale alge na vodni liniji. Mislim, da bo kar problem za pristanek na Galapagosu in me tamkajšnje oblasti s takšno barko ne bodo pustile bivati nekaj dni na njihovem otočju. Več izvem jutri, ko se potopim tudi pod barko.
20.2.2018, Oranjestad, Aruba
Ker bom do petka ali do sobote še vedno na istem mestu, tokrat ne bom opisoval dnevnih dogodkov, ker potem bi spet pisal o vetru v sunkih čez 35 vozlov in danes vsaj sedem krat ne napovedani nevihti z močnim dežjem.
Danes bom raje pisal o dveh aparatih, brez katerih bi mi bilo življenje na barki veliko težje, sploh na poti, ki jo sedaj plujem. Verjamem, da bi ta dva aparata prišla prav vsem jadralcem na Jadranu, če kdo pluje še dlje, pa jih osebno še bolj priporočam. Prvi je dober in kvaliteten inverter, ki vam bo iz 12V ustvaril 230V elektriko, za priključitev električnih aparatov. Jaz morda nimam najboljšega, vsekakor pa meni več kot zadostuje moj Solartronic 1500-3000 mod. sinus. Kakšen je, lahko vidite na sliki (ta je žal iz neta), kajti moj je malo skrit in ga je težje fotografirati. V osnovi sem ga kupil za LCD TV, ko pa sem se odpravil na to plovbo, sem dodal še palični mešalnik, razno električno orodje: vrtalni stroj, kotni brusilnik, vbodno žago, ravni brusilnik, spenjač, polirni stroj,… Nanj sem priključil že računalnik, polnilec baterijskih vložkov, polnilec za baterijo prenosnega vrtalnika, itd. Cene teh inverterjev so različne in na netu vidim, da je cena prav tega modela okoli 100€.
Drugi aparat sem prejel kot darilo in to je aparat za vakumiranje in varjenje PVC vrečk. Včasih sem kupoval meso in ribe vsak drugi dan in sem sidral tam, kjer so v bližini tržnice ali trgovine. Večjo količino ulovljenih rib sem dajal tudi v ekonom lonec in ribe do vrha zalil z oljem. Danes ribo ulovim, sfiliram, zavijem v papirnato brisačo in jo dam v vrečko iz katere ta strojček povleče ves zrak in na koncu zavari. Takšno ribo ali kakršen koli kos mesa lahko imam v hladilniku tudi do 7 dni. Na barki nimam zamrzovalnika, le hladilnik, kot vem, je v podobni situaciji večina današnjih jadralcev. Včasih kupim kakšno stvar, ki je pakirana za tri ali štiri osebe. Takrat to stehtam, razdelim ter zapakiram na določeno število vakumiranih paketkov. Ena od takšnih zadev je juha iz vrečke, ki je namenjena za 4 krožnike. Včasih vakumiram tudi druge stvari, recimo tukaj sem kupil pol kg kvasa v prahu, ki ga potrebujem za peko kruha. Naredil sem 10 paketkov po 50 gr in en takšen paket je za 4 ali celo 5 pek kruha. Tudi za pakiranje kruha je primeren, saj kruh tako dlje obstoji. Zanimiv in nepogrešljiv mi je na poti, zato ga res priporočam vsem tistim, ki imate radi življenje na sidru in zalive brez mestnega vrveža.
Če sem komu z idejo ali nasvetom pomagal, je namen več kot dosežen.
19.2.2018, Oranjestad, Aruba
Zjutraj pri kuhanju kave mi zmanjka plina in zamenjam jeklenko. Tretja je in zadnja. Dve sta prazni in potrebno bo nabaviti gospodinjski plin. Tudi smeti so se nabrale, zadnji kruh sem pojedel za zajtrk in še marsičesa drugega ni, zato bo treba na kopno. Transport do kopnega poteka klasično, le da je tokrat manj prostora v dingiju, saj s sabo vozim obe jeklenki za plin, ter voziček. Ne vem kako se temu vozičku pravilno reče, a večkrat vidim starejše ljudi po mestu, kako jih vlečejo za sabo, kadar gredo iz trgovine. Tudi ta voziček je del opreme, ki bi jo vsaka barka na takšnem potovanju morala imeti. Ker sem že zadnjič v mestu spraševal po plinu, zdaj vem, da moram odnesti jeklenki v trgovino z navtično opremo. Tam jih sicer ne zamenjajo in mi ne dajo polnih nazaj, kot so to naredili na Martiniku, mi pa uredijo polnjenje le-teh v roku 24 ur. Na moje vprašanje o ceni polnjenja nisem dobil odgovora, je pa mojster rekel, da si on zaračuna skromno provizijo in to 5 $ po jeklenki. OK, kaj naj zdaj kalkuliam in ugibam ali bi bilo morda v Panami ceneje? Jeklenki pustim tam in grem še v trgovino. Nabavim kar potrebujem, kupim tudi 4x po 5 lit. vode, saj imam voziček in lažje je voziti to vodo, kot jo nositi. Vem da se nekateri zdaj sprašujete zakaj kupujem vodo, če si jo lahko sam naredim? To kupljeno vodo potrebujem za rezervo. Kaj se ve, kaj pa če tehnika (WM) zataji? Tokrat si mesta in znamenitosti ne ogledujem več, saj se mi zdi, da že poznam vse kar sem moral videti. Ker me na barki čaka že včeraj pečena riba (vedno pečem ribo ali meso za dva obroka skupaj, da privarčujem na plinu), danes ne bo rebrc z BBQ. Bodo pa zagotovo naslednjič. Od dingi pomola do trgovine in nazaj je 3,2 km, zato mi je tudi ta kratek sprehod dobro del. Večer v kokpitu z rum colo v roki in pogledom na barvit sončni zahod pa je neprecenljiv zaključek dneva.
18.2.2018, Oranjestad, Aruba
Današnja napoved za Arubo je bila spet vetrovna in naj bi pihalo od 22 vozlov naprej, s sunki tja do 26 vozlov. No ja, ko je bila danes nevihta, je bil tukaj zabeležen največji sunek vetra, 34,1 vozla. Lahko rečem, da imam »full poštimano glavo«, vendar mi je včeraj pred spanjem prišel tisti občutek, ki mi ni ravno blizu, da imam vsega dovolj in da bi šel kljub temu vetru in valovom naprej. Zjutraj se je v moji glavi vse umirilo, ko sem pogledal na Kolumbijski bazen, kot je v peljarju napisano (prvič sem to zasledil), ter da je doli še vse rdeče in vijolično. Tudi od drugih, ki plujejo se da preko FB in drugih spletnih portalov prebrati, da je v tistem delu norišnica. Za prehod blizu obale pa mi ni, kajti tam ponoči ne vidiš ribiških mrež ter drugih pasti, ki se mi lahko navijejo na kobilico, navijejo na saildrive ali mi poškodujejo krmilni list. Pravzaprav pa so ravno ob obali, kjer je globina manjša od 1000 m največji valovi. Na srečo se to obdobje vetra umirja že konec tedna in kar ne morem verjeti številkam, da je v soboto dan brez vetra. Praznik, a ne! Zato smo današnjo nedeljo vsi na sidrišču več ali manj preživeli na barkah, le sosed, Francoz Luc se je malo ustavil pri meni na barki, ko je šel do sosednjega francoskega katamarana igrat karte. Včasih si poveva koliko piha, kako kažejo instrumenti, kako naj poteka nadaljevanje poti, kaj se splača in kaj ne. Vsi v zalivu čakamo lepše vreme. Sosed ima še en problem, saj ima na katamaranu psa, ki ga mora 2x na dan peljati na kopno. Pravi, da mu ni žal da ga ima, da je to kot tretji član posadke (drugi član mu je žena) a da si psa nikoli več ne bo omislil. Lepo je, dokler je vse v redu in dokler nimaš problemov zaradi njega, pa naj so to samo papirji ali kakšni državni členi v zakonu z nekakšno karanteno in ne vem še čim. Danes je nedelja in ker sem imel čas, sem imel pravo nedeljsko kosilo: juha, žal iz vrečke; pečen ribji file z rižem in provansalskimi zelišči, narezan paradižnik pokapljan z olivcem in nekaj malega parmezana… Kasneje sem si spekel še sladico, pet palačink in jih namazal z marmelado ter vse pojedel. Nič nisem pustil za jutri, kajti jutri je nov dan,…. Vetroven dan….
17.2.2018, Oranjestad, Aruba
No comment!
16.2.2018, Oranjestad, Aruba
Danes je dan za razmišljanje in pisanje kolumne za eno od revij. Želel sem nadaljevati tudi s pisanjem novega romana, pa mi nekako ne gre. Ni tistega pravega občutka, nekaj na silo pa ne morem pisati, kajti potem vem, da to nisem jaz. Torej ostajam še vedno na strani 41. Tako je tudi s tem blogom. Do sedaj ga nisem želel pisati, sem pa po zaključenem potovanju vsa svoja doživetja zbral, opisal in objavil v svojem potopisu, katerega sem potem izdal v knjižni obliki. Zdaj pa razmišljam, kako smo ljudje čudna bitja. Včasih imam občutek, da niti ne vemo, kaj bi radi, niti ne vemo točno, kaj pričakujemo od drugih. Pisati blog, vsak dan, če stojiš na enem in istem mestu več dni, ni enostavno. Dogajanja, ki bi radovednega bralca popeljala v vsakodnevno in zanimivo branje, enostavno ni. Pa saj ga tudi ne more biti. Ne morem pisati kaj vse sem ta dan počel, jedel, popravljal,… Pravzaprav je čakati sidran na enem mestu, da se popravi vreme, en sam privilegij. Težje je, ko te veter in valovi ujamajo na sredi poti, ti pa se nimaš kam skrit, nimaš kje sidrati. Pod tabo je več tisoč metrov globoka modrina, nad tabo nemirni veter, na gladini pa valovi, ki so te pač doleteli tega dne. Morda bi bilo bolje, če bi pisal o sebi, o vseh nas, ki plujemo po svetu z malimi lupinami ter kljubujemo vetru in valovom na širnih, modrih oceanih. Smo pač samo ljudje, avanturisti, ki smo zamenjali udobnost domačega fotelja in toplega velikega doma, da uresničimo in od sanjamo svoje sanje, da zadovoljimo svoje želje po barki, morju, soncu,… Ko zapreš in zakleneš vrata svojega doma, nikoli ne veš, če jih boš še kdaj odklenil. Dokler ne vidiš, ne doživiš, si niti ne predstavljaš, koliko takšnih ljudi in plovil je po celem svetu. Ljudje so prodali vse svoje imetje, pustili dobre službe, kupili svoje sanjsko plovilo in se odločili, da objadrajo svet v nekaj letih. Nekaj je mladih, kateri se ne sprašujejo, kaj bo ko se vrnejo. Nekaj je upokojencev, ki s pokojnino spodobno živijo in jadrajo. Srečal sem tudi veliko družin s šoloobveznimi otroci, ki se učijo na daljavo. Ravno ta teden sem spoznal norveško družino in otroka Johanne in Brigitte. Poleg materinega jezika znata tekoče govoriti angleščino, poznata imena vseh ptic, katere letajo nad nami in večino morskih živali, ki se nahajajo pod nami. Sprašujem se, kateri mestni otrok pozna vse to pri svojih devetih letih? Nekateri še plavati ne znajo. Je to šola življenja? Kakorkoli, čeprav smo majhen narod z nekaj kilometri morja, smo le pomorski narod, ki rad jadra in pluje. In kje vse so naša plovila: SY Skokica je v Port Owen – J. Afrika, SY Calypso je na Tongi, SY Queeny je v Port Bannatyne – Anglija, SY Mojca je v Rio Dulce – Guatemala, SY Zana je v Santa Marti – Kolumbija, SY Indigo je v Oranjestadu – Aruba, SY Mala se obnavlja po šestletni plovbi okoli sveta v Izoli,… in še je kje morda kakšna, ki sem jo izpustil in se ji zato že v naprej opravičujem.
Zato se bom za danes poslovil drugače, z eno od svojih misli »Misel na morje in jadra nima vonja, tudi prijeti se je ne da… V kolikor se ti vse poklopi, lahko to misel spremeniš v realno potovanje s kasnejšim pogledom na spomine! (J.Č.)«
15.2.2018, Oranjestad, Aruba
Danes je 21-ti dan, kar sem na Arubi. Tudi če bi šel na dopust v luksuzni hotel, ne bi zdržal tako dolgo na enem mestu. Pravzaprav še nikoli nisem bil nikjer tako dolgo na enem mestu. Vedno obstajata najmanj dve možnosti, A ali B. No če je A- ostati na sidrišču in čakati ugodno vreme, potem je definitivno B- iti naprej in se valjati po visokih valovih najslabša varianta. Izbral sem prvo in še ta se bo raztegnila za nekaj dodatnih dni. Poznavalci pravijo, da se bo vreme umirilo šele po 24.2. in dolgoročna vremenska napoved res tako kaže. Upam, da bom lahko šel naprej že kakšen dan prej. Današnji dan sem začel z včeraj slabo pečenim kruhom, saj sem mešal belo in koruzno moko v nepravem razmerju. Kruh je bil samo za enkratno uporabo, saj je bil nabit in imel je okus po koruzni pogači. Zato je preostanek romal v morje. Spet sem naredil 200 lit vode in tudi to mi je krajšalo današnji dan, ki je ne boste verjeli, spet vetroven. Nabrale so se smeti, hladilnik in zaboj za zelenjavo ter sadje sta prazna. Nič, potrebno bo na obalo. Dingija postavim s krme v morje, nabijem sončna očala na glavo in opremljen kot da grem na plažo (samo v kopalkah) plujem proti vetru k obali. Tista sončna očala bi lahko zamenjal z masko za potapljat, kajti pri 24 vozlih vetra, bi bila to definitivno boljša varianta. A prispel sem, čeprav spet moker kot kanalizacijska miš. Obrišem in preoblečem se na dingi pontonu ter grem v mesto. Mesto se umirja po karnevalu in danes je na pomolu privezana samo ena križarka. Torej v mestu ne bo pretirane gneče. Kupim nekaj nujnih stvari in potem grem še na kosilo, spet na odprt BBQ. Danes ne bom rebrc. Zadnjič sem pripravil narezek za SY Zano iz zadnje polovice savinjskega želodca, domač kruh in še nekatere dobrote. SY Zana je samo pozdravila in odplula dalje, zato sem narezek moral pojesti sam in že dva dni se borim s sklepno revmo (beri putiko). Zato sem se odločil, da bom danes jedel pol piščanca z žara, krompirček in mešano solatko s prelivom. Cena menija s Colo Zero (ker tudi piva zaradi sklepne revme ne smem) je 7,50 $. Porcijo sem dobil, krompirčka in solate je v izobilju, ta polovica piščanca pa je bila bolj podobna polovici goloba. Koža gre stran, ker tudi ta ni dobra za sklepno revmo, meso ter ostalo pa mi je teknilo.
Sit in zadovoljen se sprehodim do dingi pontona. Zdaj piha veter v hrbet in nič nisem moker ko stopim na barko. Pospravim nakupljene stvari in jih zložim ter si skuham Barcaffe. Zvečer še naredim analizo teh 21 dni: 3x na kosilu in 3x v trgovini. Res skromno življenje, 122 $ (98,80 €) sem zapravil v teh treh tednih. Pa pravijo, da je jadranje po svetu drago!
14.2.2018, Oranjestad, Aruba
Po nevihtni noči, polni dežja in vetra med 25 in 30 vozli je zjutraj ob sedmi uri nastopila tišina. Vetra ni bilo niti toliko, da bi zagnal vetrni generator in ni bilo sonca, da bi se dotaknil solarnega panela. Nato pa se je spet začelo nekje ob osmih. Pihalo je do večera, nato pa se je spet za eno uro umirilo. To sidrišče se je še enkrat pokazalo, da ni dobro. Pozno popoldne je s sidrišča začelo vleči večjo angleško barko, kateri je popustil prijem sidra in na srečo je bila na njej posadka, da so se lahko na novo sidrali. Včasih, ko grem na kopno, tudi sam pomislim, kaj pa če se to zgodi moji barki, na njej pa ni nikogar. Zanimivo je še to, da za naslednjih 7 dni vremenska napoved ne kaže možnosti za prijetno jadranje.
Dobra novica je, da je SY Zana priplula v Santo Marto na Kolumbiji in menda jim ni bilo ravno prijetno. Prvo polovico poti so prepluli z več kot 10 vozli potovalne hitrosti, nekajkrat so imeli hitrost tudi 14 vozlov. Veter jim je pihal s hitrostjo 40 vozlov, zadnjih 20 NM pa menda kar s 50 vozli in kot pravi kapetan, je imel na tej poti veliko srečo, da ni zlomil booma, saj je imel kar tri ne namerne gybe, a je preventer rešil njegov boom pred nesrečo. Vsekakor je tudi on mnenja, da sem se prav odločil, da nisem šel na pot z mojo malo barko. Ja, včasih je treba tudi dlje čakati, da je potem plovba varna in da se jadra z užitkom. Verjamem, da tukaj na našem sidrišču ni nikomur prijetno, ker mora čakati ugodno vreme, kot ga čakam jaz. Dejansko je Aruba zadnja postaja pred Panamo, razen če ne zaviješ še malo v Kolumbijo.
Spet je dež, spet veter žvižga med priponami. Jaz sem v barki, do konca napišem ta blog, nato pogledam film v domačem kinu, ki ima ravno pravšnji naslov za današnji dan; Sveti Valentin. Tudi spodnja slikca ima dva Valentinova srčka. Ste ju našli?
13.2.2018, Oranjestad, Aruba
Da ne bom samo jaz pisal….
Povezava na članek v Enavtika
12.2.2018, Oranjestad, Aruba
Danes sem ostal kar cel dan na barki. Dopoldan je bil spet veter in res se mi ni dalo na obalo. Razen posadke z ene barke, smo bili danes vsi na sidrišču skriti v podpalubju svojih plovil, naši dingiji pa privezani na, ob ali za barko. Enkrat je pihnilo celo 33 vozlov in naša plovila so poplesavala levo in desno.
Že nekaj dni sem v bolj pogosti navezi s slovensko posadko SY Zana, ki je bila nekaj zadnjih dni na Bonairju. Za danes sva se z Borutom dogovorila, da se dobiva v našem zalivu na Arubi, da spijeva kakšno pivo. Zvečer malo pred sedmo uro je bila SY Zana res ob moji barki, a ker je bilo preveč vetrovno se niso želeli prijaviti in s tem »drsati« z trupom barke po prijavnem pomolu. Brez prijave se ne bi izšlo, saj so imeli prižgan AIS oddajnik, zato so jih uradniki po radijski zvezi pozvali k prijavi in jim niso dovolili, da bi ne prijavljeni samo prespali na sidru ali jutri opravili prijavo. Spregovorila sva nekaj besed z barke na barko in potem še nekaj po radiu, nato se je mlada družinica odločila, da bo raje nadaljevala plovbo proti Kolumbiji. Menda jim tudi ta naš odprt in vetroven zaliv s sidriščem ni bil najbolj všečen. 110 NM so prepluli v 13 urah, kar je 8,5 NM preplutih na uro. Moja barka je res veliko manjša, tudi veliko lažja je, zato je takšna povprečna potovalna hitrost zame le znanstvena fantastika. Spopadali so se z močnim vetrom in menda so imeli valovi na njihovi poti višino med 4 in 5 metrov. Takšne ali še slabše razmere na morju jih čakajo še naslednjih 270 NM do Kolumbije, kjer mislijo za nekaj dni pristati. Meni se ne da več pluti v takšnih razmerah, zato bom raje še malo počakal. Srečno mlada družinica, srečno SY Zana in čim manj valovitega morja vam želim!
11.2.2018, Oranjestad, Aruba
Nedelja, dan za počivanje in lenarjenje, a jaz tu počivam že kar nekaj časa. Po obvezni jutranji kavi in spominu na zajtrk, katerega sem pojedel že sinoči, sem se lotil pospravljanja. Najprej sem preoblekel posteljnino, pobrisal prah in pometel svojo kabino. Potem sem se lotil še temeljitega čiščenja kopalnice, drgnjenja belih omaric, pospravljanje le teh, čiščenja pip in ostalega inoxa, menjava brisač, nato pospravljanje salona, tako da se zdaj sveti skoraj v nulo. Že včeraj sem pospravil kuhinjo in štedilnik. Cif v kombinaciji s sodo bikarbono dela čudeže na inoxu in tudi drugje. S kopnega že odmevajo priprave na karnevalsko parado, sliši se glasna glasba in verjetno bo potrebno malo pogledati kako pri njih zgleda 64. karneval.
Na Arubi, kot vseh drugih otokih na Karibskem morju, dajejo velik pomen karnevalu. Ulice so zaprte, promet ni dovoljen, maske se sprehajajo po celem mestu. Karneval traja nekaj ur, maske pa so več ali manj skupinske in vedno imajo tematiko. Veliko je bleščic in vsega drugega lepega. Ob strani ulic so postavljene stojnice s pijačo, hrano, pustnimi rekviziti in še s čim. Ljudi je veliko in za njih je karneval praznik. Danes sta še tu dve križarki, kar pomeni, da je zato ljudi še veliko več. Težko se je prebijat iz ene strani mesta na drugo stran.
Večer spet prinese svoj mir na barki, ogled kakšnega filma in počasi bo treba pod tuš in smuk med svežo posteljnino.
10.2.2018, Oranjestad, Aruba
Še pred dvema dnevoma sem pisal, kako se bodo konec naslednjega tedna stvari pri Kolumbiji razjasnile in razkadile, ter da bo to čakanje na Arubi obrodilo sadove z dvigom jader in jadranjem do Paname. No, danes nič več ne kaže na to, potrebno bo še malo počakati.
Danes opoldan je začelo pri nas pihati konstantnih 24 do 26 vozlov z rahlimi sunki vetra do 31 vozlov. Prav v tem vetru je priplula na sidrišče jadrnica Hallberg Rassy z Norveško zastavo. Mladi par je v tem vetru poskušal sidrati vsaj 5x dokler jima ni uspelo, da sta sidrala na idealni poziciji in da se je sidro zarilo v peščeno dno. Ne vem sicer zakaj sta šla v tem vetru prestavljati iz palube v morje dingija, na katerega sta dala še motor, nato pa se je on odpeljal kakšnih 40 m od barke proti obali…. takrat pa se je motor ustavil. Ne bom pretiraval, če bom rekel, da je v naslednjih slabih petih minutah in vsaj petdesetim poskusom vžiga motorja, čoln odneslo 300 m stran od njegove barke. Njegova mornarka je videla kaj se dogaja in je začela kričati. Takrat je že iz švicarskega katamarana zaplul večji dingi z močnejšim motorjem proti njemu in ga dosegel, ter odvlekel nazaj do njegove barke. No, ravno o tem sem večkrat pisal, kako je potrebno biti previden pri večjih vetrovih z našimi manjšimi dingiji in motorčki, primernimi za kosilnice. Pretehtati ali je to početje smiselno, kajti lahko bi se čoln tudi obrnil. Sreča, da se je tokrat dobro končalo. Če bi se to zgodilo meni, le kdo bi priklical pomoč iz moje barke? Od zadaj naprej bom imel v nahrbtniku za vsak slučaj še ročno radijsko postajo. Če se mi že slučajno zgodi kaj podobnega, lahko pokličem na kanal 16 in če kdo drug ne, se javi saj dežurni v portu.
Vam je minil dan v pustni soboti, »bajsanju« z okusnimi pustnimi krofi, jaz pa sem se lotil likovne vzgoje in slikanja na platno. Kot že nekaj zastavic do sedaj, sem se lotil tokrat še Panamske zastavice. Belo platno za zastave (hvala Zvonetu in Tomažu – SVB za platno, ter Matjažu – BiggR za robljenje in trakove) sem poslikal in dobil nekakšen še kar dober približek zastavice države Panama. Pa sem spet privarčeval 20 $. Slikam jih z obstojnimi akrilnimi barvami, belih zastavic pa imam kar nekaj na zalogi. Končni izdelek pokaže, da se pri likovnem pouku v osnovni šoli nismo učili tehnike slikanja na platno ali pa sem jaz ravno takrat manjkal. A dosedanja praksa kaže, da še nikjer do sedaj nisem imel problemov zaradi tega. Zato, ko se barva posuši, bo le služila namenu.
9.2.2018, Oranjestad, Aruba
A veš tisto… se po navadi začne govoriti, ko želimo povedati kaj posebnega, morda smešnega,… in… a veš tisto, pravim jaz, ko veter popusti na 16 do 18 vozlov, jaz pa se na hitro pripravim, da grem na kopno. Zdaj je pravi čas! V kopalkah sem že, v »grab bag« spakiram svoja oblačila, torbico z dokumenti in denarnico, telefon, pripravim vrečko s smetmi, spustim dingija s krme v vodo in evo… piha 22 do 24 vozlov. A veš… če bi šel stavit pred tem, bi stavo dobil. Enostavno sem vedel, da bo tako. A ker sem že pripravljen, grem! Sedem v dingija, prižgem motor in ga pobožam z upanjem, da me ja ne bi pustil na cedilu. Pa greva… proti vetru in manjšim valovom…. In uspe nama! Res je da sem spet moker, a motorček je zdržal.
Preoblečem se v mestna oblačila in poiščem najprej nekaj znamenitosti v mestu, se sprehodim, saj mi bo več kilometrov dolg sprehod pognal kri po žilah, kajti po več dneh na barki se tudi telo malo poleni, trebušček pa raste tam, kjer ne bi smel. Po fotografiranju raznih znamenitosti, kot je turistični tramvaj in nekaj lepih poslopij, se odpravim v trgovino »h Kitajcu«. Na vseh ABC-jih imajo prevlado v prodajalnah z živili Kitajci. Enostavno je skoraj vsak večji ali manjši supermarket njihov. Založenost je dobra in živila so tako evropska kot azijska. Cene imajo precej višje kot pri nas, tako da trikrat premislim preden kaj postavim v nakupovalni voziček. Pa še takrat se zgodi, da kakšno zadevo vrnem nazaj iz vozička z izgovorom, da tega trenutno ne potrebujem, ali pa, saj bom kupil naslednjič ko se vrnem.
Ura je že pozna in čas bo za kosilo. Na »grilled baby ribs« pač moram iti. To se mi zdi še edino kar je na Arubi res poceni. V kavarnah stane espresso kava 3,25 $, kar pomeni, da dve kavi staneta kot eno dobro kosilo s prilogo. Za doplačilo 1,50 $ dobim še pijačo po želji. Na poti do dingija srečam pravkar parkirano vozilo z zanimivo registrsko tablico… katero z dovoljenjem lastnika fotografiram in vsak od naju gre svojo pot po otoku sreče… (preberi vse na tablici)
8.2.2018, Oranjestad, Aruba
Danes je v Sloveniji kulturni praznik in tudi sam sem se danes spomnil Prešerna. V mislih se mi zapodijo vse kitice Povodnega moža, katere sem se v osnovni šoli moral na silo naučiti. Še danes jih znam na pamet, čeprav sem del prve kitice znal stresti iz rokava, še preden smo si to balado (do takrat sem mislil da je to samo rima), začeli učiti v šoli. Le kdo od starejših se ne spomni cigaret F57, in na strani zapisanega dela verza? Zlati časi vam povem. Zlatih časov pa ni tu, čeprav je za nekatere Aruba res zlata. Včeraj in danes spet nisem šel na kopno. Preveč piha, vmes pa me nekajkrat poškropi dež. Danes sem se razveselil 10 dnevne napovedi vremena, ko sem videl, da bo naslednjo soboto tudi zame posijalo sonce. Jupiii! Pa saj je toplo in velikokrat sije tudi sonce, katerega včasih, skoraj na dosegu rok nad Indigom prekrije trup letala, ki pristaja na komaj nekaj sto metrov oddaljenem letališču. In da si ne bi kdo mislil, da pristaja eno, dve letali? Ne, vsaj 20 ali več jih pristane. Prav toliko jih vzleti in ljudje krožijo. Včeraj sem spet čaral in proizvajal vodo… na eni strani stroj črpa slano vodo, po drugi cevi priteče ven sladka – pitna voda, na tretji cevi pa se izloča sama sol v zrnu za kuhinjo. Ma ne no, to tretje ni res, le bolj slana voda teče nazaj v morje. 200 litrov sem jo spet pridelal v slabih treh urah. Vam povem, dobra je za pit, tudi brez vseh dodatkov. Spekel sem si tudi kruh, tako dobrega si nisem še nikoli. Pravijo, da vaja dela mojstra. In za to plinsko pečico s srednjim spodnjim gorilcem moraš biti res mojster. Marsikaj drugega sem že pekel in vse se lepo speče. Kruh je pa malo drugače peči. Obrniti ga moraš kot zrezek ali ribo, da se zapeče tudi z druge strani. Jaz sem malo varčeval pri peke papirju in ga nisem zamenjal, zato sem dobil malo črno skorjo, ki pa na prvi videz deluje kot bi bil kruh zažgan, a ni. Naredil sem si še dobro pozno kosilo z večerjo in tudi pire krompir z zelišči mi je dobro sedel s fileji ribe. Za danes so vremenarji napovedali veter 22 vozlov s sunki do 25 vozlov, pa so sunki presegli 35 vozlov na sidrišču. Nevihta z dežjem je samo ena od mnogih in potem se sprašujem zakaj bi šel na kopno, če za to nimam potrebe. Veliko bolj prijazna je slika sidrišča v soncu pred nevihto, kot tista, ko se naredijo valovi, piš vetra in morskih kapljic pa tišči Indigo nazaj. Kaj bo šele v naslednjih dneh, saj napovedujejo vremenarji veter 25 vozlov s sunki do 30 vozlov. Pomeni to da bo veter čez 40 vozlov? Počasi razmišljam, da bo potrebno v vodo vreči še eno 18 kg težko sidro in si tako zagotoviti večjo varnost. Zvečer si pogledam še kakšen film iz moje kinoteke (za 1 Tb je filmov na zunanjem disku), če pa dobim navdih, pa še napišem kakšno stran za nov roman, Zaprto zaradi strtega srca.
6.2.2018, Oranjestad, Aruba
Včasih pomislim, kaj pisati v blog za današnji dan? Enostavno piha in piha, skoraj da se ne ustavi. Pravzaprav se je danes zjutraj za kakšno uro ustavil veter, kot bi nekje naletel na oviro, nekakšno bariero in zdaj čaka, da bo zajel zalet in kasneje zapihal še bolj silovito. Kot sem že zapisal, je tukaj vrhunec sezone od januarja do konec aprila. In kaj se v tem času danes dogaja? Veter, dež, veter, nevihta,… kadar piha pod 17 vozlov se mi zdi, kot da se je vse umirilo, da mi nekdo tišči z roko čez ušesa in nič več ne slišim. Tako nekako se je zgodilo zjutraj. Pihalo je komaj 6 vozlov in nikjer ni bilo to napovedano. Še vetrni generator je obstal. Potem je prihrumela nevihta, močan, zelo močan 20 minutni naliv, nato pa spet mir. Sonce, mavrica,… nato spet veter, malo dežja, veter, veter, veter,… Sam sebi že grem včasih na živce, ko pišem le o vetru. A enostavno to čakanje na sidrišču, ko barko prestavlja levo-desno, ni prijetno. Sinoči sem celo prestavil razdaljo alarma za sidro iz 23 na 28 metrov. Če ne bi prestavil, se bi mi sprožil alarm vsakih nekaj minut, tako zelo se prestavlja barka iz leve v desno in spet nazaj v levo. Danes nisem šel niti na kopno. Pa saj sem v teh dneh šel le 2x in še to ker sem šel v mesto iz dolgega časa. Dobrih 300 metrov imam od barke do obale, a ko pridem na obalo z dingijem, sem moker kot miš v kanalizaciji. Še sreča, da sem v kopalkah in da je zunaj vsaj zrak topel (27 -29oC), nato pa se na obali obrišem in preoblečem. Včasih pomislim, ko pride sunek vetra krepko čez 27 vozlov in ko se na gladini ustvarijo polmetrski kratki valovi, ali bo moj 240 cm dolg dingi vzdržal in ga spredaj na valu, ne bo obrnil močan sunek vetra. Bo moja 2,5 konjska čebelica od Tohatsa zdržala? Me bo zmogla v tem vetru in valovih pripeljati na varno? Pravzaprav mi trije skupaj zmoremo, a vedno ostaja »ali«. Ciklon med Karibi in Panamo ne pojenja. Tokrat kar drži in se ne da. Zdaj, v tem mesecu bi bil še idealen čas za prečenje Atlantika, toda zdaj tam valovijo 5 metrov visoki valovi in včasih še višji. Tudi vetra je vedno več. Vremenske razmere so nepredvidljive in nič več ne velja tisti rek: »Zdaj je pravi čas za prečenje«. Jaz za enkrat še ne mislim prečiti zadnjega dela Karibskega morja, mojih zadnjih 570 NM. Na Grib karti je vse zeleno, rumeno, rdeče. Tako bo še naslednjih deset dni in jaz bom obstal na Arubi. Le kdo bi si mislil, da mi bo ta Aruba tako presedla, ko bi nekateri dali vse, da bi lahko bili danes tu.
Veseli me, da vse več ljudi bere ta blog, kar kaže tudi statistika obiskov….in kot mi je danes v mailu napisal moj dobri znanec in morjeplovec Srečo Pust, je ob branju bloga vsaj njegova kavica bolj sladka v teh zimskih dneh. Hvala tudi ostalim, ki mi pišete!
5.2.2018, Oranjestad, Aruba
Včeraj dopoldan je bilo pri nas na sidrišču kar pestro. Bilo je kot v filmu, le da tokrat v živo. Ob meni je sidran katamaran z zastavo ZDA, na njem so trije moški, ob njem pluje policijska patrulja. Nekaj se dogovarjajo, nato gresta dva policista na plovilo, očitno z dovoljenjem posadke s katamarana. Nekaj mahajo z rokami, nato priplujejo še tri policijska plovila in plovilo, na katerem so cariniki. Modre luči na plovilih, ki utripajo nam vsem povedo, da se dogaja nekaj resnega. Vsi na sidrišču smo poiskali najboljšo pozicijo, vsak na svojem plovilu, s katere pasemo radovednost. Tisti bolj oddaljeni si predstavo ogledujejo z daljnogledom, da bi videli vse detajle. Jaz želim situacijo fotografirati, a mi policist s prstom pokaže, da ne smem in ker nočem sitnosti, odložim telefon, saj so precej blizu mene. Čez eno uro pride še eno plovilo, na njem civilna oseba, pokaže nek papir in začne se prestavilo plovila v pristanišče. Danes sem izvedel, da so menda med rutinsko kontrolo preverjali, kdo je in kdo ni prijavljen na otoku. Ta katamaran menda ni opravil svoje dolžnosti in pri pregledu dokumentov in papirjev so ugotovili da je prišel iz Kolumbije. Menda so ga pregledovali 10 ur, danes zjutraj pa je prišel nazaj na sidrišče.
Veter se malo poleže, a ne toliko, da bi tako tudi ostal. Za konec tedna obljubljajo vetrove nad 30 vozlov in spet moram čakati. Zadnjič sem izven središča mesta in mestnega vrveža našel domačo restavracijo z žarom. Omamen vonj in nizka cena sta me prepričala, da sem si naročil porcijo pečenih rebrc, pečen krompirček, makaronovo pikantno solato in njihovo domače, malo 2,2 dcl pivo. Vse skupaj v kompletu stane 7 $ (5,60 €). Naročiš, plačaš, dobiš listič s številko in čakaš…čakaš… dobrih 20 minut sem čakal. Nato pokličejo tvojo številko, prejmeš paket in greš za mizo, kjer v miru poješ svoj obrok. Pa še okusno je, če tudi je poceni. V središču mesta bi za to plačal 30 $ in več, le da bi bilo postreženo na keramičnem krožniku in namesto plastičnega pribora bi bil tisti svetleči iz inoxa. No ja, tudi Aruba ima svoje lepše (beri: cenejše) plati.
3.2.2018, Oranjestad, Aruba
Veter na poti do Paname ne pojenja. Tudi valovi so tam še precej visoki. Bo potrebno se malo počakati, čeprav imam počasi te Arube dovolj. Najeda…prišel sem jadrat ne čakat.
Sem pa sestavil en kratek filmček v dežju.
1.2.2018, Oranjestad, Aruba
Piha… Danes ponoči je pihnilo skupaj z dežjem tako močno, da mi je poškodovalo del tende in odtrgalo del inox nosilca. Sreča da ni trajalo dolgo. Zjutraj sem tako moral vse to popraviti in urediti v prvotno stanje. Včasih si želim, da ne bi s sabo vozil vseh ostankov, ki ostanejo po montaži določenih segmentov na barki. Tako mi je tudi tokrat prav prišel del inox cevi, katerega sem nadomestil s tistim, ki ga je neurje odtrgalo in ga odvrglo na dno morja. Ta mogočna Aruba, ki jo imajo nekateri za »prestiž« se meni v teh dneh ne kaže ravno gostoljubna. No ja, vsi niso na sidru, kakšnih 250 m od obale kot sem to jaz. Nekateri to doživljajo v luksuznih plavajočih hotelih (beri: križarkah), nekateri v pravih hotelih, apartmajih, itp… Nekaj pa ta otok le ima: tropsko klimo, dovolj sonca čez celo leto, bele peščene plaže in turkizno morje,… Prebral sem, da eno od teh peščenih plaž – Eagle Beach, uvrščajo med 10 najlepših plaž na svetu. Sam najraje pešačim po mestu in si ogledujem lepote, včasih pa naletim tudi na kakšno žalostno zgodbo življenja. Ogledujem si pastelno barvitost fasad poslopij, ki so zgrajena v mešanici holandskega in španskega stila. Je pa to mesto, ki najbolj živi ponoči, saj je v mestu veliko nočnih klubov in igralnic, kjer premožni turisti (največ iz ZDA) zapravljajo svoj denar. Največkrat fotografirana je verjetno roza hiša, trgovski center, kakor tudi roza flamingi, katere pa jaz tukaj še nisem videl. Jutri bo treba v trgovino, kupiti bi moral kar nekaj hrane in drugih stvari, ki so potrebne za nemoteno življenje na barki. Včeraj mi je po drugi peki kruha, zmanjkalo tudi gospodinjskega plina, zdaj imam že dve prazni jeklenki. Napolniti bo treba obe, preden se podam na pot. Verjetno bo to od vsega načrtovanega, najtežji projekt.
